TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Če bi sodišče v tej zadevi razsodilo vsebinsko o stvari sami, bi kršilo zapoved iz drugega odstavka 333. člena ZPP, po kateri mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.  Omenjena 11. točka drugega odstavka 354. člena ZPP pa opredeljuje kršitev takšne prepovedi kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Torej tudi, če bi se sodišče zmotilo in bi tožbo neutemeljeno zavrglo, ne bi šlo za kršitev omenjene 11. točke.

O kakšni napotitvi na pravdo niti o sugestiji zanjo ni bilo govora. Pa celo, če bi šlo za napotitev na pravdo in bi se v njej ugotovilo, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, bi moralo sodišče tožbo navzlic napotitvi zavreči. Z napotitvijo je le izkazana pravna korist za tožnika pri ugotovitveni tožbi in zato te koristi ni potrebno preizkušati (187. člen ZPP), ne pa kaj več.

Kljub že razsojeni stvari bi sicer tožeča stranka lahko uveljavljala, da je del parcele tožene stranke njen, vendar le, če bi zatrjevala drugačno dejansko podlago svoje tožbe zaradi dejstev, ki so nastopila po razsoji v prejšnjih zadevah.  "Pravno veljavna prenosna listina (izročilna pogodba) in tudi kasneje dolgoletno uživanje", na kar se sklicuje tožena stranka, je sicer res lahko podlaga za uveljavitev močnejše pravice, vendar je to tožeča stranka zatrjevala že v prejšnjih pravdah.