TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. in 3. alinei I. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati 3.096,63 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke za socialno zavarovanje ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2010 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati 3.660,80 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke za socialno zavarovanje ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila.

V III. tč. izreka se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku znižajo na 30,40 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. alinea I. tč. izreka).

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 345,74 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Namen začasnih odredb ni, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom in glede na sprotne želje, ureja stike med otroki in starši. Sodišče pri odločanju o začasni odredbi ne išče optimalnega načina stikov z nerezidenčnim staršem, saj je to predmet končne odločbe, začasne odredbe pa niso sredstvo - kot je bilo že prej poudarjeno - za sprotno urejanje (začasno že urejenih) razmerij.