(1)
Koncesijsko razmerje preneha v primeru prenehanja koncesionarja.
(2)
Koncesijsko razmerje ne preneha, če so izpolnjeni z zakonom in koncesijsko pogodbo določeni pogoji za obvezen prenos koncesije na tretjo osebo (vstopna pravica tretjih) ali v primeru prenosa koncesije na koncesionarjeve univerzalne pravne naslednike (pripojitev, spojitev, prenos premoženja, preoblikovanje …). V primeru univerzalnega pravnega naslednika koncesionarja se koncesijsko razmerje prenese na njegovega pravnega naslednika skladno z določili koncesijske pogodbe. V teh primerih lahko koncedent razdre koncesijsko pogodbo oziroma od koncesijske pogodbe odstopi, brez navedbe razloga, če smatra, da ni oziroma ne bo dosežen namen te pogodbe.
(3)
Če pravni naslednik koncesionarja ne želi prevzeti izvajanja koncesijskega razmerja ali ne izpolnjuje pogojev, ki jih odlok določa za podelitev koncesije, ima koncedent izrecno pravico, da uporabi v danih okoliščinah najprimernejši način prenehanja koncesijskega razmerja ali koncesijske pogodbe (npr. enostransko razdrtje, odkup, odvzem) ali na drug način, opredeljen kot dopusten v področni zakonodaji, ki ga izvrši na način, določen v koncesijski pogodbi in/ali v področni zakonodaji.