TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča RS št. Bpp 345/2024-3 z dne 17. 12. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

V takšnih okoliščinah, ko je torej laična stranka zaradi svoje nevednosti znotraj prekluzivnega roka za opravo procesnega dejanja, vložila prošnjo za BPP osebno na nepristojni organ, za katerega ni jasno, ali je stranko na svojo nepristojnost opozoril, na pristojni organ pa je, čeprav je bilo očitno, da se zaradi teka kratkega (zgolj 8-dnevnega roka) mudi, prošnjo odposlal po pošti šele čez 5 dni, tako da jo je ta prejel šele 7 dni po njeni vložitvi, tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odlašanja oziroma zamude z vložitvijo prošnje za BPP, pač pa zgolj nevednost glede pristojnega organa, kar smiselno zatrjuje v tožbi. Poleg tega ne more biti razlog za zavrženje niti ocena tožene stranke, da ne bi mogla pravočasno zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, saj je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku roka za opravo pravnega dejanja v postopku, za katerega je BPP odobrena, lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na izrazito pravno laičnost in glede na zelo kratek rok, določen v pozivu I U 1950/2024-4 z dne 15. 11. 2024, tudi očitek tožniku, da ni zaprosil za podaljšanje roka, ni utemeljen, saj je uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje mogoča tudi glede rokov, ki bi jih bilo mogoče podaljšati, pa tudi sicer je treba upoštevati, da je tožnik v treh dneh po prejemu poziva odšel na (sicer nepristojni) organ za BPP in zaprosil za BPP. V tem smislu ima težo tožbena navedba, da je tožnik v najkrajšem možnem času naredil vse, kar je mogel.