(1)
Bolnišnično zdravljenje je omejeno na najkrajši možni čas, ki je potreben za njegovo izvedbo.
(2)
Pravica do bolnišničnega zdravljenja preneha, ko je možno zdravstvene storitve zavarovani osebi zagotoviti v osnovni, specialistično-ambulantni ali zdraviliški dejavnosti.
(3)
Oskrbni dnevi bolnišničnega zdravljenja, ko niso opravljene nobene zdravstvene storitve ali so opravljene zdravstvene storitve, ki jih je mogoče zagotoviti na način iz prejšnjega odstavka, ne spadajo med pravice.