4. člen
(potek posredovalnega postopka)
(1)
Po uvedbi postopka reševanja spora agencija prične s posredovalnim postopkom.
(2)
Agencija obvesti nasprotno stranko o prejetem predlogu za rešitev spora, jo pozove, da se do njega opredeli, in da predlaga način rešitve spora, ter jo obvesti, da bo agencija spor rešila z odločbo, če do sporazumne rešitve spora ne bo prišlo. To obvestilo agencija istočasno pošlje v vednost tudi stranki, ki je vložila predlog za rešitev spora.
(3)
Za potrebe posredovalnega postopka stranke agenciji posredujejo poleg naslova za vročanje pisemskih pošiljk tudi naslov za prejemanje elektronske pošte in telefonsko številko, na kateri so dosegljive. Če stranko v postopku zastopa pooblaščenec oziroma zakoniti zastopnik, se agenciji posredujejo tudi kontaktni podatki teh oseb.
(4)
Tekom posredovalnega postopka si agencija ves čas prizadeva, da bi stranke sporazumno rešile spor. Če stranke sporazumne rešitve ne najdejo, jo lahko oblikuje agencija sama in jo posreduje strankam. Stranke se morajo do predloga agencije opredeliti v roku, ki ga postavi agencija, sicer se posredovalni postopek zaključi, in se postopek reševanja spora nadaljuje po določbah 283. člena ZEKom-2. Ta rok mora biti razumen, v nobenem primeru pa ne sme biti krajši od treh delovnih dni.
(5)
Zaradi pospešitve in ekonomičnosti postopka lahko agencija s strankami komunicira pisno po pošti ali preko elektronske pošte, ali ustno po telefonu. O vsebini teh komunikacij se napravi uradni zaznamek oziroma se pošta ali elektronska pošta evidentira v elektronsko evidenco dokumentarnega gradiva.
(6)
Agencija se o načinu komunikacije dogovori s strankami, pri tem pa izbere način, ki je najbolj hiter in učinkovit.
(7)
V soglasju s strankami lahko agencija določi, da si stranke v posredovalnem postopku vloge vročajo neposredno po elektronski pošti, pri tem pa agencijo z vlogo in njeno vročitvijo zgolj seznanijo.
(8)
Stranke in pooblaščenci imajo pravico pregledovati vse dokumente, ki so bili predloženi v tem postopku.
(9)
Agencija lahko kadarkoli od strank zahteva dodatna pojasnila, informacije ali dokumentacijo, če presodi, da bi to pripomoglo k doseganju sporazuma med strankama.