42. člen
(nedoločljivi prodajni pogoji in obveznosti)
(1)
Če carinski organ pri določanju carinske vrednosti v skladu s 4. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona ugotovi, da je kupoprodajni posel ali cena uvoženega blaga odvisna od pogojev ali obveznosti, katerih vrednost je glede na uvoženo blago mogoče določiti, se ta vrednost šteje za posredno plačilo kupca prodajalcu in s tem za del dejansko plačane ali plačljive cene.
(2)
Prejšnji odstavek se ne uporablja, če se pogoji ali obveznosti nanašajo na:
(a)
dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lasten račun, vključno z dejavnostmi v zvezi z nadaljnjo prodajo uvoženega blaga, v skladu z 43. členom te uredbe razen tistih, za katere se opravi popravek v skladu z 20. oziroma 21. členom carinskega zakona, četudi prodajalcu prinašajo koristi ali pa so bile predmet dogovora med kupcem in prodajalcem. Stroški takšnih dejavnosti se pri določanju carinske vrednosti ne vštevajo v dejansko plačano ali plačljivo ceno;
(b)
vrednosti storitev, ki jih je v skladu z 20. oziroma 21. členom carinskega zakona treba prišteti dejansko plačani ali plačljivi ceni.
(3)
Kot nedoločljivi pogoji in obveznosti, ki izvirajo iz kupoprodajnega posla, se štejejo predvsem primeri, ko:
(a)
prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da kupec kupi določene količine drugega blaga;
(b)
je cena za uvoženo blago odvisna od cene ali cen, po katerih kupec prodaja drugo blago prodajalcu uvoženega blaga;
(c)
se cena za uvoženo blago določa na podlagi oblike plačila, ki ni v zvezi z uvoženim blagom.