Delovni ljudje zagotavljajo sebi in svojim družinskim članom v zdravstveni skupnosti pravico do neposrednega zdravstvenega varstva in druge pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi si zagotovijo socialno varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti.
Zdravstvena skupnost zagotavlja neposredno zdravstveno varstvo tudi drugim občanom, ki niso zavarovani po tem zakonu, če jim zdravstveno varstvo ni zagotovljeno z zakonom ali z ratificiranimi mednarodnimi sporazumi na stroške tujega nosilca zdravstvenega zavarovanja.
Vrste in obseg pravic iz tega člena določijo delovni ljudje s samoupravnim sporazumom v skladu z zakonom, pogoje in način uresničevanja in uveljavljanja teh pravic pa zdravstvene skupnosti s statutom v skladu z zakonom in samoupravnim sporazumom.