TFL Vsebine / TFLGlasnik

Nujno dedovanje je zanimiv predmet proučevanja tudi v današnjem času, saj so velike družbene spremembe v zadnjih desetletjih v mnogih jurisdikcijah pripeljale do novih zakonskih rešitev. To velja za dedovanje nasploh (še posebej zakonito dedovanje), tudi za področje nujnega dedovanja. Na eni strani institut nujnega deleža omejujejo in krepijo zapustnikovo svobodo testiranja, na drugi strani pa najdemo tudi zakonske in druge rešitve (pravne interpretacije), ki vlogo nujnega dedovanja krepijo. Stališča različnih deležnikov v različnih jurisdikcijah so tako dokaj raznolika in segajo od želja po dodatni utrditvi instituta nujnega deleža do predlogov za minimalne (nujno potrebne) posodobitve instituta v smeri večje svobode testiranja ter vse do utemeljevanja nujnega deleža zgolj na potrebah upravičencev (največkrat na njihovih potrebah po preživljanju). Najbolj radikalna stališča, ki zatrjujejo, da je nujno dedovanje v nasprotju z ustavo in ga je treba kot takšnega odpraviti, so relativno redka.

1. Pojem nujnega dedovanja

Zapustnik lahko z oporoko spremeni način dedovanja, kot je predviden v zakonu (zakonito dedovanje), še posebej lahko na ta način omogoči dedovanje osebam, ki sicer, na podlagi zakonitega dednega reda, ne bi prišle v poštev kot dediči. Vendar do popolnega neupoštevanja zakonitega dednega reda ne more priti, saj imajo določene osebe iz kroga zakonitih dedičev, praviloma zapustnikovi najožji svojci, po zakonu pravico pridobiti del zapuščine. To so zapustnikovi nujni dediči. Del zapuščine, ki jim pripade na podlagi kogentnih pravil dednega prava, je njihov nujni delež.¹ Če nujni dedič nujni delež zahteva, ga mora načeloma dobiti, od konkretne situacije pa je odvisno, na kakšen način in kako ga bo pridobil oz. uveljavil. Izjemoma lahko zapustnik pravico do nujnega deleža nujnemu dediču odvzame s pomočjo instituta razdedinjenja. V tem primeru je treba dokazati, da se je nujni dedič na določen način, upoštevaje razloge, ki jih zakon posebej navaja, pregrešil zoper zapustnika.²

2. Ratio legis in cilji nujnega dedovanja

Zgodovinsko gledano je bil nujni delež namenjen predvsem zaščiti načela dedovanja v družini, to je želje in pričakovanja, da (vsaj) določen del premoženja ostane v družinski lasti skozi več rodov.³ Prav tako je pomemben argument za uveljavitev nujnega deleža skrb za zadovoljitev premoženjskih potreb in preživljanje zapustnikovih najbližjih sorodnikov. Ena temeljnih idej nujnega deleža je torej predvsem skrb za družino in zagotavljanje družinske solidarnosti tudi v času po smrti zapustnika. Družinske vezi med posamezniki naj bi bile močne in naj jih zato, zgolj z napravo oporoke, ne bi smeli v celoti negirati oz. spregledati.⁴

Kot pomembna argumenta za ohranitev instituta nujnega dedovanja se v literaturi omenjata tudi pravna tradicija in enakopravna obravnava potomcev, prav tako pa je v ozadju instituta, skozi celotno zgodovino njegovega pravnega urejanja, prisoten interes države, da zapustnikovi bližnji, zaradi njegove smrti, ne postanejo (v preveliki meri) odvisni od državne blagajne.⁵

Večji del doslej predstavljenih argumentov za obstoj nujnega dedovanja je predvsem moralne narave. Od bližnjih sorodnikov naj bi se pričakovalo, da drug drugega podpirajo. Nemško zvezno ustavno sodišče je v svoji odločitvi iz leta 2005⁶ sprejelo stališče, da gre pri nujnem dedovanju za podaljšanje dolžnosti vzajemne pomoči in spoštovanja iz družinskega prava na področje dednega prava. Pravica družinskih članov do nujnega deleža tako izhaja iz pravnega položaja, ki so ga imeli v času, ko je bil oporočitelj še živ.⁷

V zadnjem času lahko opazimo, da za utemeljitev pravice do nujnega dedovanja služijo tudi argumenti demografskega trenda staranja prebivalstva (doseganja vse višje povprečne starosti). Ti argumenti so sicer večkrat uporabljeni v nasprotni smeri, to je za utemeljevanje potrebe po njegovi ukinitvi in zagotavljanju večje svobode testiranja. Gre za upoštevanje dejanskega stanja, da je populacija, ki oporočno razpolaga s svojim premoženjem, vse starejša in hkrati tudi razpolaga z vse večjim obsegom premoženja. S tem pa se je v modernih družbah izpostavila tudi vse večja nevarnost pojava t. i. dedne nestrpnosti,⁸ ki se manifestira v najrazličnejših oblikah finančnih zlorab starejših in ranljivih oseb, tudi v povezavi z nedovoljenimi vplivi glede naprave njihove oporoke. S tem, ko zakonodaja ureja nujni delež, hkrati tudi določi, da obstaja del premoženja, s katerim zapustnik ne more veljavno razpolagati z oporoko, saj je rezerviran za nujne dediče. Na ta način se lahko posredno tudi ščiti starejše oz. ranljive osebe pred tovrstnimi zlorabami.

3. Družbeni razvoj in potrebe po spremembah ter prilagoditvah instituta

V današnjem času lahko v literaturi in sodni praksi naletimo na vse več mnenj, da je dedno pravo, v okviru tega pa tudi institut nujnega deleža, zastarelo in bi ga bilo treba posodobiti. Dejstvo, da je bil sistemski zakon na področju dedovanja, to je Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD),⁹ sprejet pred skoraj pol stoletja (in v vmesnem času tudi ni bil bistveno vsebinsko noveliran), govori samo zase. Posamezne določbe so v tem času postale nekoliko zastarele, okorne in zato dostikrat neprimerne za uporabo v spremenjenih družbenih razmerah. V tako dolgem obdobju se je precej spremenilo zlasti pojmovanje družine in njene socialne funkcije, pa tudi nasploh družinskih in sorodstvenih odnosov, ki predstavljajo temeljno podstat (tudi) za oblikovanje primernih pravil dednega prava.

Pomembne družbene spremembe na tem področju je generiral predvsem značilen demografski razvoj v zadnjih petdesetih letih. Povprečna življenjska doba ljudi se je v tem času izjemno podaljšala: če je leta 1977 v Sloveniji znašala 67 let za moške in 75 let za ženske, znaša v današnjem času (podatki so za leto 2023) 85 let za moške in 88 let za ženske.¹⁰ To pomeni, da se je povprečna življenjska doba pri moških podaljšala za 18 let in pri ženskah za 13 let. Zaradi tega lahko ocenimo, da v povprečju danes, do trenutka, ko starši umrejo, vloga družine kot družbene celice, ki skrbi in podpira svoje člane, še posebej otroke, ni več v ospredju ali pa je skorajda izginila. Če so torej umrle osebe v povprečju stare več kot 80 let, je jasno, da so njihovi otroci tedaj stari 50 let in več ter kot takšni premoženjsko praviloma že preskrbljeni. To pa lahko perspektivo obravnave prenosa premoženja z ene generacije na drugo, zlasti tudi v smislu nujnega dedovanja, precej spremeni.

Upoštevati je treba tudi drugačen način življenja družin, saj v povprečju danes otroci ne prispevajo k pridobivanju premoženja s strani staršev, kvečjemu je situacija obratna, zato naj zgolj genska (biološka) vez med starši in otroki ne bi zadostovala za njihovo participacijo pri zapuščini, če to ni v skladu z željami zapustnika. Družina torej danes ni več neke vrste produkcijska enota, kot je veljalo včasih, ampak starši predvsem skrbijo za svoje otroke in jih preživljajo. Tudi statistični podatki kažejo na to, da starši otroke preživljajo vse dalj časa, saj zapustijo skupen dom šele po zaključku študija.¹¹

Poleg navedenih okoliščin je treba izpostaviti v svetu in tudi pri nas prisoten trend razvoja sistemov socialnega varstva, ki gre v smer, ki naj bi v veliki meri nadomestila socialno varnostno mrežo, ki jo je doslej nudila (predvsem) družina. V Sloveniji je sicer področje t. i. dolgotrajne oskrbe še precej v povojih, povsem drugače pa je ponekod v tujini.¹²

Zanimiv je tudi vidik, ki je morda nekoliko specifičen za ZDA in predvsem značilen za njihov srednji sloj ‒ to so spremembe, zaznane pri dedovanju v tovrstnih družinah, ki so nastopile predvsem iz dveh razlogov. Prvi je naraščanje pridobivanja t. i. človeškega kapitala¹³ in posledično zmanjševanje klasičnega premoženja zapustnikov na ta račun. Do tega prihaja predvsem zaradi visokih stroškov, ki jih imajo starši s šolanjem njihovih otrok. Na ta način večino zasluženega in privarčevanega denarja namenijo otrokom že za časa njihovega življenja. Drugi razlog je zviševanje pokojnin staršev, ki je posledica varčevanja staršev v pokojninskih skladih, zaradi česar prav tako pridobijo manj klasičnega premoženja, ki je lahko na voljo za dedovanje.¹⁴

Struktura in obseg zapuščine sta se s časom spremenila tudi zato, ker v marsikateri državi danes namesto oporoke uporabljajo različne institute in instrumente, ki bolj pokrivajo legitimne interese zapustnikov, kot to velja za oporoko. Gre za primere kot je ustanovitev zasebne ustanove,¹⁵ sklenitev življenjskega zavarovanja in podobno. Prav tako se lahko, na podlagi različnih zakonskih ureditev, v večji ali manjši meri spodbuja dajanje daril za časa življenja (odvisno tudi od ureditve načina vračanja le-teh v primerih, da je nujni delež prikrajšan, in podobno) ali razpolaganje s premoženjem z obligacijskopravnimi posli, kot so izročilna pogodba, pogodba o preužitku ali pogodba o dosmrtnem preživljanju. Vse navedeno prav tako prispeva k zmanjševanju premoženja, ki je namenjeno dedovanju.

Pomemben razvojni vidik, ki ga je treba upoštevati pri proučevanju nujnega deleža, je nedvomno tudi v zadnjem desetletju ali dveh izoblikovan trend dednopravnih sprememb na področju zakonitega dedovanja. Na podlagi tega se namreč vse bolj ščiti dedne pravice zakoncev na račun pravic potomcev. Govorimo o trendu t. i. horizontalne zaščite dedičev nasproti vertikalni, ki je prevladovala v preteklosti.¹⁶

Eden od zelo načelnih in splošnih vplivov na premislek o vlogi nujnega dedovanja v modernem času pa temelji na osnovnih idejah liberalnega individualizma, ki je trenutno bolj ali manj prevladujoča filozofska paradigma in kot takšna tudi odločilna podstat pravnega urejanja. Izhodiščno zagovarjanje človekove avtonomije in s tem tudi svobode odločanja o lastnih zadevah v največji meri podpira tudi (čim bolj neomejeno) svobodo testiranja.

Primeroma lahko navedemo še nekaj razlogov, ki jih je mogoče zaslediti v dednopravni literaturi in zagovarjajo spremembe nujnega dedovanja v smeri njegovega omejevanja ali celo odprave. Enega od njih predstavlja želja po poenostavitvi dednega prava, pa tudi po preprečevanju delitve zapuščine. Izpostavlja se tudi dejstvo, da so družine danes bistveno bolj ohlapno zasnovane kot nekoč in je zanje institut nujnega deleža preveč rigidno oblikovan, zato bi ga veljalo spremeniti v smeri posameznih upravičenj dedičev, ki bi izhajala predvsem iz njihovih dejanskih potreb.¹⁷

4. Primerjalno pravo

Delitev sistemov nujnega dedovanja

Pred primerjalnopravnim pregledom ureditev nujnega dedovanja v nekaj izbranih državah glede njegovih posameznih, izbranih vidikov (zlasti glede vprašanja kroga nujnih dedičev in višine ter oblike njihovega nujnega deleža) velja predstaviti delitev sistemov nujnega dedovanja na tri (oz. štiri) temeljne skupine. Delitev upošteva predvsem pravno naravo nujnega dedovanja. ¹⁸ Države na ta način delimo na:

1. države, ki zagotavljajo »pravo« nujno dedovanje oz. nujni delež kot dedno pravico, v obliki udeležbe nujnega dediča na celotni zapuščini; gre za univerzalno pravno nasledstvo, ki daje nujnemu dediču lastninskopravno upravičenje na stvareh iz zapuščine; takšno ureditev poznamo npr. v Sloveniji, Franciji, Italiji in na Hrvaškem;
2. države, ki zagotavljajo t. i. dolžni delež (Pflichtteil ‒ Nemčija),¹⁹ ki predstavlja obligacijskopravni zahtevek upravičenca na izplačilo denarnega zneska, ki ga terja od oporočnega dediča oz. dedičev; takšno ureditev poznajo npr. v Nemčiji, Avstriji, Švici in deloma na Nizozemskem;
3. države, ki ne poznajo omejitev svobode testiranja v obliki nujnega dedovanja ali sistema dolžnega deleža, kljub temu pa posameznim upravičencem po smrti zapustnika priznavajo preživninske ali druge posebne zahtevke zoper zapuščino (npr. v obliki t. i. family provisions v Veliki Britaniji); podoben sistem poznajo na Novi Zelandiji, v Avstraliji, v angleško govorečih provincah Kanade in deloma na Nizozemskem;
4. v literaturi uveljavljeni trodelni delitvi bi lahko dodali še četrto skupino, v katero smiselno uvrščamo države, ki, zlasti v zadnjem času in relativno inovativno, poskušajo v svoje pravne ureditve uvesti kombinacije različnih zgoraj predstavljenih temeljnih sistemov nujnega dedovanja; takšen je primer nizozemske ureditve, ki od leta 2003 dalje združuje značilnosti 2. in 3. sistema in ki je bila uvedena po tem, ko je imela država vrsto let uveljavljen sistem iz 1. skupine držav.

Francija

V Franciji²⁰ so nujni dediči zapustnika njegovi potomci (in njihovi potomci), zakonec pa le v primeru, da ni potomcev. Obseg nujnih deležev je določen na naslednji način: v primeru, da je zapustnik zapustil enega otroka, je ta upravičen do 1/2 zapuščine; v primeru dveh otrok znaša njun nujni delež 2/3 zapuščine; v primeru treh ali več otrok znaša nujni delež 3/4 zapuščine. Če zapustnik nima otrok (niso upravičeni do nujnega deleža), je zakonec upravičen do nujnega deleža v višini 1/4 zapuščine.

Pri francoski ureditvi velja kot zanimivost izpostaviti, da je od 1. novembra 2021 institut nujnega deleža nekoliko okrepljen. Sprejeta je bila namreč posebna določba 913. člena Code civil, ki posebej ščiti pravice nujnih dedičev pri mednarodnem dedovanju in je po mnenju nekaterih avtorjev v nasprotju z Evropsko uredbo o dedovanju.²¹ Gre za to, da uveljavlja francosko ureditev nujnega dedovanja kot del menarodnega javnega reda in hkrati notarja zavezuje, da nujne dediče opozori na njihovo pravico zahtevati redukcijo oporočnih razpolaganj ter s tem zaščito njihovega nujnega deleža, še preden podpišejo sporazum o razdelitvi dediščine.

Nemčija

V Nemčiji²² sestavljajo krog upravičencev do dolžnega deleža zapustnikovi potomci (in njihovi potomci), zakonec ter starši, vendar slednji le v primeru, ko ni potomcev. Dolžni delež načeloma obsega 1/2 vrednosti zakonitega dednega deleža upravičenca.²³

V povezavi z nemško ureditvijo nujnega dedovanja velja posebej izpostaviti odločitev njihovega Zveznega ustavnega sodišča iz leta 2005,²⁴ ki je pravico potomcev do dolžnega deleža ustoličilo kot pravico, ki je zavarovana z ustavo. Hkrati je sodišče poudarilo, da slednja ni vezana na potrebe upravičencev, ampak predstavlja nadaljevanje družinske solidarnosti za časa življenja tudi v času po zapustnikovi smrti.²⁵

Velika Britanija

V Veliki Britaniji instituta nujnega dedovanja kot takšnega ne poznajo. V skladu s posebnim zakonom, imenovanim Inheritance (Provision for Family and dependants) Act 1975,²⁶ posameznim kategorijam oseb, ki so bile v bližnjem razmerju z zapustnikom in je ta za njih do trenutka svoje smrti skrbel oz. jih preživljal, sicer priznavajo posebne zahtevke. Gre za institut t. i. posmrtne preskrbe oz. finančne preskrbe upravičencev po zapustnikovi smrti. Upravičenci lahko vložijo zahtevek za finančno preskrbo, če zanje z oporoko ali na podlagi zakonitega dedovanja ni bilo ustrezno poskrbljeno.²⁷

Čeprav se v literaturi načeloma poudarja, da gre za zahtevek preživninske narave, je v primeru zakonca »ustrezna finančna preskrba« tista, ki je razumna glede na vse konkretne okoliščine primera, in ni pomembno, ali jo je zahteval za lastno preživljanje ali ne. Za vse ostale upravičence pa uvodna ugotovitev velja.²⁸

Sodišča imajo pri odločanju o dodelitvi primerne finančne preskrbe široko diskrecijo, saj lahko postavljenim zahtevkom ugodijo na najrazličnejše načine. Upravičencem lahko dodelijo posamezna periodična izplačila, izplačilo enkratnega denarnega zneska, lahko jim izročijo del zapuščine, spremenijo določbe sklenjene ženitne pogodbe in podobno.²⁹ Sodišče pri tem upošteva številne okoliščine, ki so značilne za vsak konkreten primer posebej. Med njimi se primeroma izpostavljajo kriteriji prihodkov in potreb prosilca ter dedičev (sedaj in v bližnji prihodnosti), obveznosti, ki jih je imel zapustnik do dedičev in do prosilca, velikost in vsebina (oblika) zapuščine, potencialne fizične in (ali) mentalne prizadetosti ali nesposobnosti dediča in (ali) prosilca in podobno. Sodišče lahko kot relevantne upošteva še mnoge druge okoliščine konkretnega primera, ki so, po njegovi oceni, za ta primer odločilne.³⁰ Sodna praksa je na tem področju zelo bogata, za posamezne kategorije prosilcev so tako na primer oblikovani še posamezni specifični pogoji. Za zakonce se kot odločilni elementi upoštevajo tudi njihova starost, čas trajanja zakonske zveze, prispevek k skrbi za dom in družino ter njihova utemeljena pričakovanja glede pridobitve premoženjskih pravic, če bi v trenutku smrti njihovega zakonca prišlo do razveze zakonske zveze.³¹

Nizozemska

Nizozemska³² pozna, po vzoru Nemčije, sistem dolžnega deleža, do katerega so upravičeni le potomci. Njihov nujni delež znaša ½ njihovega zakonitega dednega deleža. Posebnost nizozemske pravne ureditve je v tem, da se relativno zelo velika omejitev upravičencev do dolžnega deleža utemeljuje z obstojem številnih dodatnih upravičenj, ki jih po smrti zapustnika zakon daje, med drugim, tudi njegovemu zakoncu.³³ V tem delu ureditve se Nizozemska približuje sistemom dedovanja v državah s sistemom common law, medtem ko je imela do leta 2003 podoben sistem nujnega dedovanja, kot ga pozna Francija. Tako se na primer lahko, upoštevaje predvsem izkazane potrebe, zakoncu dodeli užitek na zapuščini ali bivanje v družinskem domu. Otroci zapustnika imajo na primer možnost pridobitve izplačila enkratnega denarnega zneska za lastno preživljanje, lahko pa tudi nadomestila za njihove plače, če so za časa zapustnikovega življenja v družinskem podjetju delali brez ustreznega plačila.³⁴

Švica

Švica³⁵ je svoje dedno pravo in obenem tudi pravo nujnega dedovanja spremenila z reformo iz leta 2023. Od tedaj dalje so nujni dediči le potomci zapustnika (in njihovi potomci) ter njegov zakonec, nič več pa zapustnikovi starši. Zmanjšal se je tudi obseg nujnega deleža otrok s prejšnjih ¾ njihovega zakonitega dednega deleža na ½ le-tega, nujni delež zakonca pa prav tako znaša ½ njegovega zakonitega dednega deleža.

Avstrija

V avstrijski ureditvi³⁶ velja, da so upravičenci do dolžnega deleža potomci zapustnika (in njihovi potomci) in zapustnikov zakonec. Dolžni delež znaša ½ njihovega vsakokratnega zakonitega dednega deleža. Posebnost njihove ureditve je v tem, da posebej urejajo položaj, ko upravičenec do dolžnega deleža ni imel pristnega družinskega odnosa z umrlim in je takšno stanje trajalo dalj časa pred smrtjo. Dolžni delež je v takšnem primeru lahko znižan za polovico njegove siceršnje vrednosti. Pomembno pa je, da ni bil zapustnik sam tisti, ki je takšne odnose preprečeval.

Belgija

Belgija³⁷ je sprejela reformo dednega prava in hkrati tudi pravil nujnega dedovanja leta 2018. Bistvena sprememba je bila v zoženju kroga nujnih dedičev, saj ga tvorijo le še zakonec in potomci (in njihovi potomci), ne pa tudi zapustnikovi starši. Nujni delež otrok skupaj znaša 50 odstotkov premoženja zapustnika in se med potomce deli na enake deleže. Nujni delež zakonca pa je v obliki pravice do užitka na polovici zapuščine, ki mora vključevati najmanj užitek na družinskem domu in njemu pripadajočih gospodinjskih predmetih. Starši pa kljub temu, da niso več upravičenci do nujnega dedovanja, iz zakona niso v celoti izpuščeni, saj jih mora v primeru, da izkažejo potrebo po preživljanju, ki je nastala v trenutku zapustnikove smrti ali zaradi nje, dedič preživljati. To je lahko izvedeno, glede na konkretne okoliščine primera, bodisi v obliki enkratnega zneska ali pa v periodičnih, ponavljajočih se plačilih oz. anuitetah.³⁸

Italija

V Italiji³⁹ se o reformi dednega prava in v okviru te tudi o reformi nujnega dedovanja razpravlja že dolgo časa, vendar do slednje do sedaj še ni prišlo. Upravičenci do nujnega deleža so zakonec in potomci (in njihovi potomci), in če ne pride v poštev nihče od navedenih, so lahko nujni dediči tudi zapustnikovi starši. Potomci so upravičeni do različnega obsega nujnih deležev, v odvisnosti od tega, koliko potomcev je preživelo zapustnika. V primeru, da je po zapustniku ostal le en potomec, je ta upravičen do 1/2 zapuščine. V primeru, da sta za zapustnikom ostala dva ali več potomcev, jima (jim) pripadata do 2/3 zapuščine. V primeru, da potomcev ni, je za zakonca v smislu nujnega deleža rezervirana 1/2 zapuščine. Poleg tega je zakonec upravičen tudi do bivanja v nastanitvi, ki je predstavljala družinski dom njemu in njegovemu umrlemu zakoncu, ter do uporabe slednjemu pripadajočih gospodinjskih predmetov. Če zapustnik ni zapustil otrok ali zakonca, pripade njegovim staršem 1/3 zapuščine. V primeru pa, da so zapustnika nasledili tako zakonec kot otroci, veljajo naslednja pravila: v primeru dedovanja zakonca in enega otroka znaša nujni delež tega otroka 1/3; če imamo primer dveh ali več otrok, znaša rezervirani del zapuščine 3/4, od tega za zakonca 1/4, za otroke pa 1/2. Tudi v teh primerih je za zakonca vedno predvidena pravica prebivanja v družinskem domu in uporaba gospodinjskih predmetov.⁴⁰

V literaturi lahko zasledimo predlog reforme italijanskih notarjev, v skladu s katerim naj bi se dosedanji nujni delež spremenil v dolžni delež, kot ga poznata na primer nemška in avstrijska ureditev; s tem bi se spremenila tudi njegova pravna narava.⁴¹

5. Razprava

Iz primerjalnopravne analize evropskih držav lahko ugotovimo, da skorajda vsi civilnopravni zakoniki v Evropi temeljijo na takšni ali drugačni participaciji pri fiksnem deležu zapustnikovega premoženja in na ta način (eni bolj, drugi manj) omejujejo svobodo zapustnikovega testiranja. Izjema so, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, države tradicije common law, ki instituta nujnega dedovanja ne poznajo, priznavajo pa določene, v pretežni meri na potrebe upravičencev vezane zahtevke, ki jih lahko naperijo zoper zapuščino.

Dednopravne zakonodaje držav, ki so bile reformirane v zadnjih nekaj letih, so praviloma zožile obseg nujnega dedovanja. S seznama nujnih dedičev so bili praviloma črtani starši in morebitni ostali sorodniki, tako da sedaj kot nujni dediči (ali upravičenci do dolžnega deleža) prevladujejo potomci in zakonci, nekoliko redkeje zgolj potomci (na Nizozemskem in v Franciji) ali dodatno, poleg potomcev in zakoncev, še starši (Nemčija). Posamezne države so se ob reformiranju nujnega dedovanja odločile za prehod iz sistema nujnega dedovanja oz. nujnega deleža v sistem dolžnega deleža (Nizozemska, predlog notarjev v Italiji). Veliko je držav, ki so klasičnim pravilom nujnega dedovanja dodale še posebne zakonske določbe, ki imajo prav tako kogentno naravo in ščitijo dednopravne interese upravičencev do nujnega (ali dolžnega) deleža. Največkrat gre za, v podrobnostih sicer različno urejene, pravice zakoncev do bivanja v t. i. družinskem domu, to je v domu (stanovanju, hiši), ki sta si ga delila zakonca vse do nastopa smrti enega od njiju. Poznamo tudi nekatere druge možnosti, na primer določitev užitka zakonca na celotni zapuščini ali na njenem določenem deležu (Belgija) ali določitev izplačila enkratnega denarnega zneska, ki je namenjen preživljanju mladoletnih oz. nepreskrbljenih otrok (Nizozemska).

Upoštevaje predstavljene razvojne trende in izhodišča v primerjalnem pravu bi lahko v Sloveniji razmišljali o morebitnih spremembah sistema nujnega dedovanja v naslednjih smereh:

I.

Glede na izrazito širok krog nujnih dedičev v ZD⁴² bi nedvomno morali razmisliti o njegovem zoženju. Zdaj ga namreč sestavljajo absolutni nujni dediči (tisti, ki dobijo dedni delež v vsakem primeru, ko pridejo v poštev kot nujni dediči in jim ni treba izpolnjevati določenih dodatnih pogojev), to so potomci, posvojenci, zakonec, zunajzakonski partner, starši, in tudi relativni nujni dediči (tisti, ki jim nujni delež pripade, če so trajno nezmožni za delo in nimajo sredstev, potrebnih za življenje), to so stari starši ter bratje in sestre zapustnika. Primerno bi bilo, da bi ga zožili na prvi dedni red (potomce in zakonca) ter eventualno na starše, če v konkretnem primeru ne bi bilo zakonca ali potomcev. Morda bi bila v tem primeru uporabna tudi rešitev, ki jo pozna Belgija, to je nudenje preživljanja staršem, če je za to izkazana potreba.

II.

Glede ureditve velikosti nujnega deleža, ki v Sloveniji znaša 1/2 zakonitega dednega deleža za potomce in zakonca, za vse ostale nujne dediče pa 1/3 zakonitega dednega deleža, lahko ugotovimo, da večje diskrepance med našo in tujimi ureditvami ni zaznati. Kljub temu bi morda lahko razmislili tudi v smeri nekolikšnega zmanjšanja nujnega deleža, čeprav je jasno, da so nekatere države, kot je Švica, šele z zadnjo reformo prišle v okvire, ki jih v Sloveniji poznamo že vrsto let. V nekaterih državah so deleži razpoložljivega dela zapuščine še vedno nižji (Italija, Francija) ali pa podobni kot pri nas (Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Hrvaška).

III.

Pri vprašanju primernosti pravne narave nujnega dedovanja se pojavlja predvsem dilema, ali bi veljalo namesto sistema nujnega dedovanja oz. nujnega deleža (ki pomeni dednopravno pravico) uveljaviti sistem dolžnega deleža. Nekatere države so se za to odločile (na primer Nizozemska), sicer pa iz pregleda zakonodaj v primerjalem pravu v glavnem izhaja ugotovitev, da je ureditev pravne narave nujnega deleža v največji meri povezana s pravno tradicijo posamezne države. Govorimo lahko tudi o t. i. germanskem (dolžni delež) in romanskem pristopu (nujni delež).

Takšna sprememba se zdi na prvi pogled relativno enostavna in deluje kot neke vrste primeren kompromis, vendar se je obenem treba zavedati, da ne prinaša samo prednosti, ampak tudi težave, ki jih v dosednji ureditvi nismo srečevali ali pa so bile v njej bistveno manj izražene.

Če bi se odločili za spremembo v smeri zamenjave nujnega deleža za dolžni delež, bi to zapustniku omogočilo, da bi z zapuščino bolj svobodno razpolagal in bi na ta način lahko tudi v večji meri upošteval osebne značilnosti dedičev ter naravo premoženja, ki ga zapušča. Prav tako bi se na ta način lahko rešili številni praktični problemi, ki jih v praksi povzroča članstvo nujnih dedičev v dediščinski skupnosti, zlasti v smislu zagotovitve vsakokratnega soglasja za skupno upravljanje in razpolaganje s pravicami, ki tvorijo zapuščino.⁴³

V korist takšne spremembe govorijo tudi argumenti nekaterih avtorjev, ki zatrjujejo, da razlike med nujnim in dolžnim deležem sicer so pomembne, a jih ne gre precenjevati, saj upravičenci do nujnega deleža praviloma niso obremenjeni s tem, kaj bodo dejansko dobili, ampak si predvsem želijo, da iz zapuščine vendarle, čeprav so bili v oporoki prezrti, nekaj dobijo. V tem smislu se praviloma zadovoljijo tudi z obligacijskim zahtevkom oz. izplačilom denarnega zneska.⁴⁴ Navajajo še, da je za oba sistema urejanja nujnega dedovanja značilno, da ščitita pravice nabližjih sorodnikov do udeležbe na zapuščini zapustnika, način, kako se bo to v praksi dejansko zgodilo, pa naj ne bi bil tako zelo pomemben. Bolj pomembna naj bi bila vzpostavitev sistema, ki ni preveč zapleten in ki nujnim dedičem ne povzroča več težav, kot jim ponuja rešitev.⁴⁵

Ravno to je tudi razlog za opozorila nekaterih avtorjev, ki menijo, da sprememba pravne narave nujnega deleža ni nujno vedno najbolj primerna rešitev oz. najboljša pot reformiranja nujnega dedovanja. Predvsem opozarjajo na zmotnost predstave, da bo v sistemu dolžnega deleža upravičenec lahko vložil obligacijski zahtevek za izplačilo določenega denarnega zneska, nato pa v miru počakal, da mu bo ta tudi v celoti poravnan. Problem, ki se ga morajo upravičenci lotiti pred oblikovanjem takšnega zahtevka in ki je predvsem izvedbene narave, je v pridobitvi potrebne dokumentacije in informacij, ki se nanašajo na zapuščino. Šele ko jim bodo slednje posredovane v celoti in v skladu z resničnim stanjem stvari, bodo lahko svoj dolžni delež dokončno in ustrezno izračunali ter ga potem tudi zahtevali. In tu se v praksi zaznavajo številne težave. Dediči in izvršitelj oporoke so omenjene podatke upravičencu do dolžnega deleža sicer dolžni posredovati, toda praksa kaže, da te okoliščine generirajo veliko število sporov.⁴⁶ Ker upravičenci do dolžnega deleža nimajo dostopa do zapuščine in je lahko tudi ne poznajo (kot tudi ne njenega obsega), jih lahko dediči glede vrednosti zapuščine zavajajo. Opozoriti velja, da situacija v tem primeru ni enaka tisti v obligacijskem pravu, kjer imajo tako upniki kot dolžniki načeloma (vsaj približno) enako predstavo o predmetu pogodbe. Tu velja ravno nasprotno: upravičenci do dolžnega deleža so glede ocene vrednosti svoje pravice v pretežni meri odvisni od dediča oz. dedičev.

Pri presoji prednosti in slabosti morebitne spremembe pravne narave nujnega dedovanja se je primerno opreti tudi na izkušnje držav, ki so takšno reformo že sprejele. Primer takšne države je Nizozemska, kjer se je po reformi leta 2003 število pravd, zlasti zaradi problematike opredelitve primernega obsega pravice do pridobitve informacij o zapuščini, povečalo. Nemške statistike pa navajajo, da je ena tretjina vseh pravd glede dedovanja vezanih prav na vprašanje dolžnega deleža.⁴⁷

Glede na navedeno bi v Sloveniji, pred morebitno spremembo pravne narave nujnega deleža, morali opraviti temeljit razmislek in proučiti, ali bi bila takšna sprememba v resnici tako velika pridobitev, kot se zdi na prvi pogled. Najverjetneje ni tako.

IV.

Ob razmislekih o reformi nujnega dedovanja ne moremo mimo problematike zakonitega dedovanja, ker sta obe vrsti dedovanja v nekem smislu povezani. Nujno dedovanje je namreč prav tako zakonito dedovanje, čeprav gre za dedovanje posebne vrste.⁴⁸ Na področju zakonitega dedovanja so v zadnjih letih jasno zaznavni trendi povečanja dednopravnih pravic zakoncev na račun potomcev – govorimo o povečevanju t. i. horizontalne zaščite dedičev, za razliko od vertikalne, ki je bila značilna za starejša obdobja razvoja dednega prava.⁴⁹ De lege ferenda bo treba razmišljati o reformi nujnega dedovanja tudi v luči navedenih sprememb in simultano uvajati spremembe na obeh področjih. Pri novostih glede zakonitega dedovanja je prednost v tem, da je morda nekaj manj odprtih dilem, kot jih zaznavamo pri nujnem dedovanju.

V obeh primerih pa bo treba reformo prilagoditi slovenskim posebnostim in specifikam ter našemu razumevanju tega, kakšna ureditev je primerna in dostojna ter pravična. Dednopravna zakonodaja je namreč ena tistih, ki so kljub temu, da gre v osnovi za premoženjsko pravo, v veliki meri vezane na zgodovinska, družbena in socialna izhodišča posameznega okolja. Zato je razumljivo, da so ureditve v primerjalnem pravu relativno precej različne.

6. Sklep

V zaključku bi želela podati nekaj premislekov o tem, kako bi veljalo v Sloveniji snovati reformo dednega prava nasploh, pa tudi posebej za področje nujnega dedovanja. Reforma bi morala potekati počasi in premišljeno, brez nepotrebnega hitenja. Potrebni so resni razmisleki o tem, ali je neki institut v praksi v resnici presežen, problematičen in ali ne funkcionira dobro, šele potem bomo dobili odgovor na vprašanje, ali potrebujemo temeljito, morda le parcialno reformo ali pa zgolj manjše, »lepotne « popravke posamičnih institutov veljavne ureditve. V nobenem primeru pa si ne bi smeli privoščiti nekritičnega prenašanja oz. kopiranja rešitev iz primerjalnega prava, še posebej ne iz držav, ki so nam po sistemskopravni ureditvi in tradiciji oddaljene oz. tuje.

Reforma bi morala biti celovita: ko se lotevamo sprememb tako pomembnega zakona, kot je ZD, ne moremo reševati zgolj problematike, ki se zdi najbolj na udaru, ampak moramo rešiti tudi mnoga druga vprašanja, ki so se pojavila skozi desetletja njegove uporabe v praksi. Pri tem se zavzemam za evolucijski pristop: pri tako sistemskih vprašanjih pravne ureditve, kot je dedovanje, že v načelu revolucionaren pristop ni primeren, še posebej pa to velja za ureditev, ki je zdržala skoraj petdeset let uporabe brez večjih pretresov ali težav. Nenazadnje je uspešno »preživela« tudi menjavo družbenega sistema, zato lahko domnevamo, da se je v veliki meri tudi ustalila in zasidrala med ljudmi oz. v našo pravno zavest. Njena prednost je nedvomno tudi v tem, da ni pretirano komplicirana, kar olajšuje reševanje dednih zadev v praksi oz. sodno odločanje. To velja še posebej tedaj, ko našo ureditev primerjamo s katero od ureditev v primerjalnem pravu, kjer zelo natančna pravila privedejo do podvajanj in kolizije med njimi, preveč posplošeni standardi, s številnimi izjemami, pa povzročajo nepreglednost sistema in tako zmanjšujejo pravno varnost. Nove rešitve naj bi se zato uvajale predvsem tam, kjer je to, zaradi družbenega razvoja, gospodarskih sprememb, sprememb v demografskih značilnostih in drugih pomembnih družbenih premikov, ki jih zaznavamo tudi v Sloveniji, nujno potrebno.

Pri razmisleku o primerni pravni ureditvi nujnega deleža je treba tehtati in iskati ravnovesje med svobodo testiranja na eni in moralnim imperativom družinske solidarnosti na drugi strani. Nekatere omejitve oporočne svobode so nujne, da ne pridemo do popolne arbitrarnosti. Čeprav so nekateri teoretiki in praktiki že dalj časa na okopih in zagovarjajo korenite spremembe instituta ali celo njegovo odpravo, iz primerjalnopravne analize vendarle jasno izhaja, da nujno dedovanje, vsaj za sedaj, še ni nikakršen pravni dinozaver.

Literatura in viri

• Barbaix R., Liere D.: Belgium's inheritance law reform of 2017 and 2018, Tydskrif vir die Suid-Afrikaanse reg, 3(2022), str. 421–431;
• Dragićević M.: Comparative Law Review of Long-Term Care Systems in Some Euripean Countries, Law and Politics, Vol. 18, No 3, 2020, str. 185–196;
• Kolkman W. D.: Compulsory Portion and Family Provision in the Netherlands, in: Reid K., De Waal M., Zimmermann R. (eds.): Mandatory Family Protection, Oxford University Press, 2020, str. 319–344;
• Langbein J.: The Twentieth-Century Revolution in Family Wealth Transmission, Michigan Law Review, Vol. 86, No 4, str. 721–751;
• McLearen R.: International Forced Heirship: Concerns and Issues With European Forced Heirship Claims, Estate Planning and Comunity Property Law Journal, Vol. 3, 2018, str. 323–342;
• Pavlin, S.: Omejitev svobode oporočnega razpolaganja (slovenska in angleška ureditev), Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011;
• Picht G., Kopp C.: Inheritance Law, in: Thomen M., Introduction to Swiss Law, 2nd edition, Sui generis Verlag, Zürich, 2022, str. 275–296;
• Schwab D., Gottwald P., Lettmaier S.: Family and Succession Law in Germany, Third edition, Wolters Kluwer, 2017;
• Zimmermann R.: The Compulsory Portion in German Law, Max Planck Private Law Research Paper No 19/19, Max Planck Institute for Comparative and International Private Law, Hamburg, 2019, str. 1–51;
• Zupančič K., Žnidaršič Skubic V.: Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009;
• Žnidaršič Skubic V.: Zasebna ustanova, trust, fiduciarni pravni posli in njihov vpliv na dedovanje, Uradni list RS, Ljubljana 2015;
• Žnidaršič Skubic V.: Staranje prebivalstva in fenomen nestrpnih dedičev, v: Dugar G. (ur.): Reforma institutov prava varstva starejših, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023;
• Žnidaršič Skubic V.: Dedovanje med zakoncema, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 81–91;
• ABGB, https://www.jusline.at/gesetz/abgb (9. 3. 2025);
• BGB, https://www.gesetze-im-internet.de/englisch_bgb/englisch_bgb.html 9 (9. 8. 2025); • Code Civil, https://www.legifrance.gouv.fr/codes/section_lc/ LEGITEXT000006070721/LEGISCTA000006136335/ (9. 3. 2025);
• Codice Civile, https://www.altalex.com/documents/news/2014/11/10/ disposizioni-generali-sulle-successioni (9. 3. 2025);
• Swiss Civil Code of 10 December 1907, https://www.fedlex.admin.ch/eli/ cc/24/233_245_233/en (9. 3. 2025);
• Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, https://eur-lex.europa.eu/legalcontent/ SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32012R0650 (9. 3. 2025);
• Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US, 63/16 in 102/24.
• https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/w/ddn- 20230904-1 (9. 3. 2025);
• https://www.britannica.com/money/human-capital (9. 3. 2025);
• https://www.bundesverfassungsgericht.de/SharedDocs/Entscheidungen/ EN/2005/04/rs20050419_1bvr164400en.html (9. 3. 2025);
• https://www.bundesverfassungsgericht.de/SharedDocs/Entscheidungen/ EN/2005/04/rs20050419_1bvr164400en.html (9. 3. 2025);
• https://www.legifrance.gouv.fr/codes/section_lc/ LEGITEXT000006070721/LEGISCTA000006136335/ (9. 3. 2025);
• https://www.legislation.gov.uk/ukpga/1975/63 (9. 3. 2025);
• https://www.lexisnexis.co.uk/legal/guidance/family-provision-claimscalculating- the-award-01 (9. 3. 2025);
• https://www.notariato.it/en/notariato/reform-of-rights-of-forced-heirs/ (9. 3. 2025);
• https://www.stat.si/Pages/cilji/cilj-3.-poskrbeti-za-zdravo- %C5%BEivljenje-in-spodbujati-splo%C5%A1no-dobro-po%C4%8Dutjev- vseh-%C5%BEivljenjskih-obdobjih/3.1-pri%C4%8Dakovano-trajanje- %C5%BEivljenja-ob-rojstvuStatistični urad (15. 1. 2025).

¹ Natančneje Zupančič, K., Žnidaršič Skubic, V., str. 92–107.

² Glej ibidem, str. 103–105.

³ McLearen, R., str. 324–325.

⁴ Kolkman,W. D., str. 320.

⁵ Ibidem, str. 324. Glej tudi Zimmermann, R., str. 29–32.

⁶ Glej https://www.bundesverfassungsgericht.de/SharedDocs/Entscheidungen/EN/2005/04/rs20050419_1bvr164400en.html (9. 3. 2025).

⁷ Ibidem.

⁸ Natančeje o fenomenu Žnidaršič Skubic, V., 2023, str. 68–76.

⁹ Ur. l. SRS, št. 15/76, 23/78, Ur. l. RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US, 63/16 in 102/24.

¹⁰ Glej https://www.stat.si/Pages/cilji/cilj-3.-poskrbeti-za-zdravo-%C5%BEivljenje-in-spodbujati-splo%C5%A1no-dobro-po%C4%8Dutje-v-vseh-%C5%BEivljenjskih- -obdobjih/3.1-pri%C4%8Dakovano-trajanje-%C5%BEivljenja-ob-rojstvuStatistični urad (15. 1. 2025).

¹¹ Glej https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/w/ddn-20230904-1 (9. 3. 2025).

¹² Glej npr. Dragićević, M., str. 188–194.

¹³ Človeški kapital kratko definiramo kot ekonomsko vrednost posameznikovih kompetenc, veščin, izkušenj, znanj, potencialov in sposobnosti.

¹⁴ Posebej velja omeniti pokojninske sheme, ki so praviloma izločene iz dedovanja, potencialni upravičenci do koristi iz njih pa so določeni, podobno kot pri življenjskih zavarovanjih, s pogodbami. Posamezne države sicer ta vprašanja pri nujnem dedovanju nekoliko različno urejajo. Glej Langbein, J., str. 729–738.

¹⁵ Glej Žnidaršič Skubic, V.: Zasebna ustanova, trust, fiduciarni pravni posli in njihov vpliv na dedovanje, 2015, str. 16–55.

¹⁶ Natančneje Žnidaršič Skubic, V., Dedovanje med zakoncema, 2015, str. 86.

¹⁷ Primerjaj s Kolkman, W. D., str. 344.

¹⁸ Ibidem, str. 320.

¹⁹ Natančneje Schwab D., Gottwald P., Lettmaier S., str. 154–160.

²⁰ Glej Code Civil, členi od 912 do 930, https://www.legifrance.gouv.fr/codes/section_lc/LEGITEXT000006070721/LEGISCTA000006136335/ (9. 3. 2025).

²¹ Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/ https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32012R0650 (9. 3. 2025).

²² Glej § 2303–2338 BGB, https://www.gesetze-im-internet.de/englisch_bgb/englisch_bgb.html 9 (9. 8. 2025).

²³ Natančneje o nemški ureditvi Schwab D., Gottwald P., Lettmaier S., str. 154–160.

²⁴ Glej https://www.bundesverfassungsgericht.de/SharedDocs/Entscheidungen/EN/2005/04/rs20050419_1bvr164400en.html (9. 3. 2025).

²⁵ Ibidem.

²⁶ Glej https://www.legislation.gov.uk/ukpga/1975/63 (9. 3. 2025).

²⁷ Natančneje Pavlin S., str. 374–418.

²⁸ Ibidem.

²⁹ Glej https://www.lexisnexis.co.uk/legal/guidance/family-provision-claims-calculating-the-award-01 (9. 3. 2025).

³⁰ Natančneje Pavlin S., str. 374–389.

³¹ Ibidem.

³² Glej Kolkman W. D., str. 319–344.

³³ Ibidem, str. 332–334 ter 336.

³⁴ Ibidem, str. 334–335.

³⁵ Picht G., Kopp C., str. 279–290, in Swiss Civil Code of 10 December 1907, https://www.fedlex.admin.ch/eli/cc/24/233_245_233/en (9. 3. 2025).

³⁶ Glej ABGB, § 758 in naslednji, https://www.jusline.at/gesetz/abgb (9. 3. 2025).

³⁷ Glej Barbaix R., Liere D., str. 423–427.

³⁸ Ibidem.

³⁹ Codice Civile, člen 536 in naslednji, https://www.altalex.com/documents/news/2014/11/10/disposizioni-generali-sulle-successioni (9. 3. 2025), ter McLearen, R., str. 327–328.

⁴⁰ Ibidem.

⁴¹ Glej https://www.notariato.it/en/notariato/reform-of-rights-of-forced-heirs/ (9. 3. 2025).

⁴² Natančneje Zupančič, K., Žnidaršič Skubic, V., str. 95–98.

⁴³ Ibidem, str. 222.

⁴⁴ Kolkman, W. D., str. 329.

⁴⁵ Ibidem.

⁴⁶ Ibidem.

⁴⁷ Zimmermann, R., str. 51, op. 371.

⁴⁸ Natančneje Zupančič, K., Žnidaršič Skubic, V., str. 92–107.

⁴⁹ Natančneje Žnidaršič Skubic, V., Dedovanje med zakoncema, 2015, str. 86.