70. člen
(varnostne ograje, parapetni zidovi in blažilniki trkov)
(1)
Varnostne ograje in parapetni zidovi so namenjeni preprečitvi zdrsa vozila z vozišča ali prehoda vozila na nasprotno smerno vozišče.
(2)
Varnostne ograje morajo ustrezati določbam standardov iz skupine SIST EN 1317, parapetni zidovi pa standardu SIST EN 1991-2, ter določbam tega pravilnika.
(3)
Parapetni zid je integralni del premostitvenega objekta, podporne konstrukcije ali drugega objekta, ki se izvede predvsem na delih cest, kjer ni mogoče zagotoviti ustreznega delovnega prostora varnostne ograje. V skladu z določili SIST EN 1991-2 se za dimenzioniranje parapetov na objektih in podpornih konstrukcijah uporabljajo naslednji razredi obtežb:
(4)
Blažilniki trkov so naprave, ki zmanjšujejo posledice trka vozila v stalno oviro (stebri, stene, odstavne niše v predorih) ali začasno oviro (vozila izvajalcev rednega vzdrževanja cest, druge začasne ovire). Uporabljajo se tudi na mestih, kjer se smerno vozišče deli na dva kraka (razcepi, izvozne rampe) za navezavo začetnega dela varnostne ograje. Skladno s standardom SIST EN 1317-3 mora blažilnik trka ustrezati razredu preusmerjanja Z2, glede bočnega pomika pa razredu D2.
(5)
Varnostne ograje in parapetni zidovi se postavljajo na mestih, kjer bi imel zdrs vozila v nevarno območje ali prehod na nasprotno smerno vozišče, za osebe v vozilu hujše posledice, kot jih ima trk v varnostno ograjo ali parapetni zid. Z varnostno ograjo ali parapetnim zidom se lahko pred poškodbami ali uničenjem zavaruje tudi oprema in objekti, ki jih ni mogoče postaviti na taki oddaljenosti od vozišča, da ne bi prihajalo do trkov vozil vanje.
(6)
Varnostne ograje se v naseljih z najvišjo dovoljeno hitrostjo 50 km/h ali manj ne postavljajo, razen v primeru nevarnega mesta, ki ga predstavlja:
(7)
Na cestah se uporabljajo varnostne ograje nivoja zadrževanja N2, H1, H2 in H4b. Zahtevani minimalni nivo zadrževanja glede na kategorijo ceste je določen v preglednici 35.
(8)
Varnostna ograja mora imeti na celotni dolžini varovanja posameznega nevarnega mesta (pred območjem nevarnosti, za njim in v njem) enake značilnosti (nivo zadrževanja, delovno širino in vdor vozila).
(9)
Začasne varnostne ograje, ki se uporabljajo na območjih zapor na cestah, morajo na avtocestah in hitrih cestah ustrezati nivoju zadrževanja T2, na drugih cestah pa T1. Višina ograj mora biti najmanj 0,50 m.
(10)
Varnostne ograje in parapetni zidovi se postavljajo na razdalji najmanj 0,5 m od zunanjega roba vozišča, zgornji rob najvišjega ščitnika jeklene ali lesene varnostne ograje je na višini najmanj 0,75 m, pri betonski varnostni ograji pa 0,80 m nad zunanjim robom vozišča.
(11)
Dodatna zaščita na varnostnih ograjah (motoristična lamela) se postavlja na nevarnih mestih, na cestah zunaj naselij, pod pogojem, da je povprečni dnevni promet od začetka junija do konca avgusta večji kot 200 motornih koles, število prometnih nesreč z udeležbo motornega kolesa na tej cesti pa je več kot štiri v zadnjih treh letih.
(12)
Na varnostne ograje in parapetne zidove se lahko nameščajo protislepilni elementi, oprema za označevanje roba vozišča, oprema za potrebe izvajanja zimske službe ter identifikacijske označbe stacionaže cestnih odsekov. Na varnostne ograje in parapetne zidove v ločilnem pasu ceste se lahko nameščajo prometno znaki (ponovljen prometni znak) velikosti največ tretjega velikostnega razreda.
(13)
Čelna stran blažilnika trkov je opremljena s prometnima znakoma 3312 in 3312-2 dimenzij 500 x 500 mm, če promet poteka po obeh straneh ob blažilniku trkov, ali s prometnim znakom 7101 dimenzij 1000 x 500, če promet poteka ob blažilniku trkov le po eni strani.
(14)
Varnostne ograje na kolesarskih površinah se izvajajo skladno s predpisom o kolesarskih površinah.
(15)
Varnostne ograje morajo biti v naseljih, varovanih na podlagi predpisov o kulturni dediščini ter krajinskih in drugih parkih iz materialov in po obliki, prilagojene varovanemu območju.
(16)
V naseljih in območjih kulturne krajine, varovanih na podlagi predpisov o varstvu kulturne dediščine, ter o krajinskih in drugih parkih, je zunanja podoba varnostnih ograj lahko izdelana v materialih, barvi in obliki, prilagojenih varovanemu območju, pod pogojem, da izvedba ograje ustreza zahtevam standardov SIST EN 1317.