Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona

Državni tožilec se lahko odloči za postopek odložitve kazenskega pregona, če na podlagi dejanskega stanja iz ka­zenske ovadbe in na podlagi podatkov, pridobljenih po drugem in tretjem odstavku 161. in po drugem odstavku 163.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), presodi, da so podani pogoji in okoliščine iz tega navodila.

Odloženi kazenski pregon se uporabi, ko ne bi bilo pri­merno, da bi dejanje storilca, ki ima znake kaznivega dejanja, ostalo brez ukrepa, vendar ta ni nujno potreben v obliki kazen­ske sankcije.

Postopek odložitve kazenskega pregona se ne izvede:

če je primernejša sprožitev kazenskega pregona za­radi:

teže kaznivega dejanja;

okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje;

osebnosti storilca;

ker bi bilo treba storilcu kaznivega dejanja izreči var­nostni ukrep ali stransko kazen (na primer prepoved vožnje motornega vozila po 48. členu Kazenskega zakonika, KZ-1), česar po vsebini ne morejo zajeti naloge, opredeljene v prvem odstavku 162. člena ZKP;

če presodi, da bi bilo primerneje izvesti postopek po­ravnavanja po 161.a členu ZKP.