TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kako se po angleško reče sprejeti?

Ne vem.

Ne veste? A niste vi profesorica angleščine?!

Sem.

In ne veste, kako se po angleško reče sprejeti?!

Ne vem. Oziroma ne vem, dokler mi ne poveste samostalnika, ki je predmet tega glagola.

Z drugimi besedami: sprejeti kaj? Načrt? Potem je sprejeti adopt, lahko pa tudi accept (We adopted the plan. Will you accept my plan?). Če je predmet glagola sodba, je sprejeti give, lahko pa tudi deliver, hand down ali render (judgment has been given, it has been handed down itd.). Skupaj imate na voljo pet možnosti. Izbira je vaša, samo prosim nikakor to adopt a judgment. Hm! Čudno. Torej glagoli niso avtonomni, ampak so odvisni od samostalnikov, ki jim sledijo. Pa poskusimo s pridevniki. Kako se po angleško reče pravno? Spet ne veste? Ne vem. Pravno kaj? Mnenje? Potem je legal opinion. Če pa želite reči pravno stališče v pomenu razumevanja določenega pravnega vprašanja, potem lepo prosim judicial opinion. Hm! Enkrat tako, drugič drugače.

Da, točno tako – odvisno od samostalnika, ki sledi. Samostalniki so cesarji, ki si sami izberejo, s kom se bodo povezali, in njihova partnerstva so v vsakem jeziku drugačna ter vnaprej določena. Isto pravilo (kolokacijsko, sintagmatsko) lahko preverimo tudi, če izhajamo iz angleščine. Na primer: kako prevesti angleško besedo elements, bom vedela šele, ko mi poveste celotno kolokacijo. Torej, kaj potrebujete: elements of a crime ali elements of a contract? V prvem primeru so elements zakonski znaki (kaznivega dejanja), v drugem pa sestavine pogodbe.

Partnerstvo med besedami je pravzaprav način, kako se besede povezujejo. Jezikoslovci mu rečejo sintagma ali kolokacija: kdaj je ena beseda pred drugo in kdaj ji druga sledi ter kako stojijo druga ob drugi v stavčni zvezi.

V knjigarnah ste verjetno že naleteli na slovarje britanskih založnikov z naslovom Collocations Dictionary of English ali English Word Partnerships, njihovo prednost pa hitro prepoznate ob uporabi Online Oxford Collocations Dictionary, ki je dostopen na spletu: če vnesete besedo debt, dobite pridevnike, s katerimi se običajno povezuje (a massive debt, a huge debt itd.), ter glagolske zveze (to incur a debt, to run up a debt itd.). Če vpišete iztočnico lawsuit, pa najdete zveze, kot so to bring a lawsuit, to file a lawsuit, to win a lawsuit, to settle a lawsuit, pa tudi povezave s predlogi (a lawsuit against someone, a lawsuit over something). Ker omenjen slovar zajema t. i. splošno angleščino (general English), v njem ne boste našli kolokacij, kot sta fungible claims (istovrstne terjatve) ali peremptory time limit (prekluzivni rok). Za kaj takega bomo morali počakati, da nekdo napiše kolokacijski pravni slovar; dvojezični, seveda.

Zakaj so kolokacijski slovarji še posebej koristni oziroma zakaj je izjemno pomembno, da obvladamo kolokacije v ciljnem jeziku?

Vsi si seveda želimo tuji jezik govoriti tekoče in pravilno (fluently and accurately). Če vprašate mene in če se že moram odločiti, bi dala prednost tekočnosti (fluency) pred pravilnostjo (accuracy). Navedla bom le dva primera v podporo temu stališču.

Če napačno rečete a lot of evidences namesto pravilnega a lot of evidence, si ne boste zapravili pozornosti sogovornika. Prav tako je ne boste izgubili, če napačno uporabite Past Tense (I did it) namesto Present Perfect (I have done it) ali če pozabite na pravila sosledice časov in rečete he said he will sue me namesto pravilnega he said he would sue me.

Če pa rečete »epidemija« in nato obstanete, ker ne veste, kako povedati, da je izbruhnila, ali rečete »sodba je postala« in znova postanete, ker ne znate dodati »pravnomočna«, in če se takšni postanki zaradi nepoznavanja kolokacij začnejo kopičiti, bo vaš sogovornik počasi izgubil potrpljenje in zanimanje za vašo sicer zanimivo zgodbo ali pronicljivo opažanje. To pa je najslabše, kar se vam lahko zgodi v pogovoru.

Še nekaj moram povedati o tekočnosti, ki jo nedvomno dosežemo prav z obvladovanjem kolokacij v ciljnem jeziku. Običajno pravimo, da nekdo tekoče govori tuji jezik. Predvidevam, da ste le malokrat ali da nikoli niste slišali, da bi kdo tekoče poslušal tuji jezik. Vendar pa je dejstvo, da je lahko tudi poslušanje tekoče ali netekoče. Da bi poslušanje potekalo tekoče, je pomembna sposobnost poslušalca, da anticipira to, kar sledi, torej da predvidi naslednjo besedo govorca.

Navedla bom le en primer iz lastne izkušnje kot učenke nemškega jezika. Ko govorec reče ein Risiko, že vnaprej vem, da bo najverjetneje sledila beseda eingehen (prevzeti). Ker ne izgubljam časa s procesiranjem oblike (jezika), se lahko posvetim vsebini oziroma lahko tekoče poslušam. Ko govorec reče natürlich möchte ich das Risiko, besedo vermeiden (izogniti se) slišim, še preden jo izgovori. Sposobnost anticipacije, ki jo imam, ker vem, s katerimi glagoli se veže samostalnik Risiko v nemščini, mi omogoča, da tekoče, brez »črnih lukenj« v razumevanju, sledim nekemu govoru.

Poleg poznavanja kolokacij v določenem jeziku tekoče poslušanje in branje predpostavljata tisto, kar kognitivna lingvistika poimenuje poznavanje sveta (knowledge of the world, pragmatično znanje). Vendar naj vas to ne skrbi, saj ga že imate, vsaj glede zahodne kulture, v kateri živimo.