39. člen
(primeri in pogoji za neenakomerno razporeditev delovnega časa ter primeri in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa)
(1)
Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je delovni čas lahko neenakomerno razporejen.
(2)
V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa in začasne prerazporeditve delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden.
(3)
Neenakomerne razporeditve delovnega časa in začasne prerazporeditve delovnega časa ni mogoče odrediti delavcem, za katere velja prepoved dela preko polnega delovnega časa.
(4)
Delovni čas lahko delodajalec začasno prerazporedi v primerih:
-
izjemoma povečanega obsega dela,
-
če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,
-
če je nujno, da se odvrne okvara delovnih sredstev, ki bi povzročila prekinitev dela,
-
če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa,
-
nepredvidenega zmanjšanega obsega dela,
-
sezonskih vplivov na potrebe po produktih in storitvah delodajalca,
-
začasnega pomanjkanja surovin (kot npr.: reprodukcijskih materialov, sestavnih delov) in energije (kot npr.: elektrika, para, plin),
-
nepredvidene začasno povečane odsotnosti delavcev z dela,
-
neugodnih vremenskih pogojev.
(5)
Delodajalec je dolžan v pisni obliki obvestiti posameznega delavca, na kakšen način in za koliko časa se začasno prerazporeja delovni čas. Obvestiti ga je dolžan najmanj 24 ur pred pričetkom začasne prerazporeditve delovnega časa.
(6)
Delavcem invalidom II. in III. kategorije in delavcem v času medicinske rehabilitacije, ki imajo pravico delati s krajšim delovnim časom od polnega, se trajanje dnevnega delovnega časa v primeru prerazporeditve delovnega časa ne sme podaljšati.