TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama zagovornika obdolžene A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku oškodovano družbo C. d.o.o. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožbi zagovornikov in v celoti pritožba obdolženega B. B. zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

ZKP v 445. členu nalaga pritožbenemu sodišču, da stranke obvesti o seji senata, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora pritožnik, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Zakon tako nalaga pritožniku breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji.

Pritožniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da je bila dolžnost C. C. preveriti stanje nepremičnine v zemljiški knjigi. Zagovornika obdolžencev se pri tem sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Celju Kp 113/2003 z dne 23. 4. 2003. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v navedeni zadevi, vendar se obravnavana zadeva po dejanski podlagi razlikuje od zadeve Kp 113/2003. V obravnavani zadevi ni predmet prodaje nepremičnina, temveč terjatev. Obdolženca C. C. nista zamolčala pravnih lastnosti nepremičnine, ki so razvidne iz zemljiške knjige, temveč sta mu zamolčala dejanske okoliščine v zvezi s terjatvijo, ki je bila predmet posla. Pri tem nista zatrjevala negativnega dejstva, temveč pozitivno dejstvo, v podkrepitev dokazovanja njegovega obstoja pa sta mu predložila tudi listinsko dokumentacijo. Predložila sta mu notarske zapise, s katerimi sta dokazovala zavarovanje terjatve, in mu pri tem zamolčala, da je bilo zavarovanje v vmesnem času že izbrisano. S predložitvijo dokumentacije o obstoju zavarovanja in zadržanjem dokumentacije o njegovem prenehanju sta pri njem ustvarila prepričanje, da je terjatev zavarovana s hipoteko, čeprav ni bila. V obravnavanem primeru torej oškodovana družba ni bila v zmoti glede zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine oziroma o njeni pravni lastnosti, temveč o dejstvih povezanih s prodano terjatvijo. Ustvarjanje zmote o obstoju zavarovanja pa je ustvarjanje zmote o dejanskih okoliščinah posla ter s tem izpolnitev objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.