TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremeni tako, da se glasi:

   "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 44.012,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2024 dalje do plačila.

   V presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 10. 2021 do 29. 4. 2024, se tožbeni zahtevek zavrne."

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., III. in IV. izreka potrdi.

3. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.

Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.