11. člen
(določitev ukrepov dopolnilne in kompenzacijske sanacije)
(1)
Ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije se določijo na podlagi vrednotenja ukrepov, ki temelji na enakovrednosti posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij.
(2)
Vrednotenje sanacijskih ukrepov, pri katerem se analizira enakovrednost posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij skladno z določbami 12. člena te uredbe, je možno uporabiti, če se ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije nanašajo na posebne dele okolja oziroma njihove funkcije iste ali podobne vrste, kot so zaradi okoljske škode poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije.
(3)
Če za vrednotenje sanacijskih ukrepov analize enakovrednosti posebnih delov okolja oziroma funkcij ni mogoče uporabiti, ker se z ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije zagotavljajo drugi posebni deli okolja oziroma funkcije, kot so zaradi okoljske škode poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije, je treba ukrepe dopolnilne in kompenzacijske sanacije vrednotiti z metodo denarnega vrednotenja.
(4)
Če je le možno, morajo ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije iz prejšnjega odstavka zagotoviti enako denarno vrednost drugih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kot je bila denarna vrednost poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij pred nastankom okoljske škode.
(5)
Če ni mogoče izvesti denarnega vrednotenja s sanacijskimi ukrepi zagotovljenih drugih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v razumnem času ali z razumnimi stroški, potem se lahko odloči za izvedbo tistih sanacijskih ukrepov, katerih stroški izvajanja so enaki denarni vrednosti poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij pred nastankom okoljske škode.
(6)
Ne glede na uporabljeno metodo vrednotenja ukrepov dopolnilne in kompenzacijske sanacije je treba zaradi primerjave izgub poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij s koristmi ukrepov dopolnilne in kompenzacijske sanacije poiskati in uporabiti isto enoto vrednotenja. Uporaba iste enote vrednotenja zagotavlja, da je izbrani obseg potrebnih ukrepov dopolnilne in kompenzacijske sanacije enakovreden dejanskim izgubam, ki jih je povzročila okoljska škoda.
(7)
Ne glede na uporabljeno metodo vrednotenja ukrepov je treba ovrednoteno stanje poškodovanega habitata, vode ali zavarovane vrste diskontirati, ker sta izguba in korist zaradi izvajanja sanacijskih ukrepov časovno odvisni in se pojavljata v različnih časih neodvisno druga od druge.