29. člen
(Upravljanje problematičnih izpostavljenosti)
(1)
Banka mora opredeliti jasna merila in postopke, na podlagi katerih se problematične izpostavljenosti ob njihovi identifikaciji prenesejo iz komercialne (izvorne) enote v posebno enoto, ki se ukvarja z upravljanjem problematičnih izpostavljenosti. Banka mora imeti jasno opredeljen proces upravljanja problematičnih izpostavljenost, ki se loči najmanj glede na tveganost izpostavljenosti, vrsto zavarovanja, velikost in kompleksnost izpostavljenosti.
(2)
Enota za upravljanje problematičnih izpostavljenosti mora biti strokovno usposobljena, z zadostno pravno podporo, in neodvisna od komercialne enote, ne samo z vidika operativnega upravljanja odnosa s stranko (npr. pogajanje o načrtu restrukturiranja, sodna izvršba), temveč tudi procesa odločanja in podpornih storitev (npr. administracija kredita, dokumentacija).
(3)
V primeru, ko se v enoto upravljanja problematičnih izpostavljenosti prenese stranko, ki je del skupine povezanih strank, je potrebno v to enoto prenesti celotno skupino povezanih strank.
(4)
V primeru bančne skupine je potreben enoten pristop k upravljanju problematičnih izpostavljenosti.
(5)
Enota za upravljanje s problematičnimi izpostavljenostmi poroča neposredno funkciji upravljanja tveganj.
(6)
Banka mora imeti jasno določena merila za vrnitev izpostavljenosti v običajno obravnavo v komercialno enoto.