(1)
Odločbe oziroma sodbe, s katero se ugodi odpovedi stanovanjskega razmerja, ni mogoče izvršiti, dokler ne preteče rok, ki ga sodišče določi za prostovoljno izvršitev; ta rok ne sme biti krajši kot petnajst dni in ne daljši kot trideset dni, računano od dneva, ko je imetniku stanovanjske pravice oziroma imetniku pravice do uporabe stanovanja vročena odločba oziroma sodba.
(2)
Odločbe oziroma sodbe, s katero se imetniku stanovanjske pravice nalaga izpraznitev stanovanja, ni mogoče izvršiti, preden mu izvršilni upravičenec ne priskrbi primerno stanovanje ali najpotrebnejše prostore, če je k temu zavezan po tem zakonu, samoupravnem splošnem aktu stanodajalca ali po stanovanjski pogodbi.
(3)
Če gre za prisilno izselitev imetnika stanovanjske pravice v najpotrebnejše prostore, odločbe oziroma sodbe ni mogoče izvršiti, če je med uporabniki stanovanja kakšna oseba, katere življenje ali zdravje bi bilo ogroženo s takšno preselitvijo. Preden sodišče v takem primeru odloči o izvršitvi odločbe oziroma sodbe, mora zahtevati tudi mnenje pristojnega organa skupnosti socialnega skrbstva.
(4)
Predlogu za dovolitev prisilne izselitve v najpotrebnejše prostore je treba predložiti overjeno izjavo stanodajalca, da daje na voljo najpotrebnejše prostore.