(1)
Lastnik družinske stanovanjske hiše ali stanovanja kot posameznega dela stavbe ima pravico do vselitve v svoje stanovanje ne glede na čas, za katerega je sklenjena stanovanjska pogodba, če ponudi v zameno imetniku pravice do uporabe stanovanja drugo stanovanje v skladu z družbeno dogovorjenimi stanovanjskimi standardi.
(2)
Lastnik ima pravico do vselitve v svoje stanovanje tudi v primeru, če ponudi imetniku pravice do uporabe stanovanja, ki oddaja del stanovanja podstanovalcem ali ga oddaja za opravljanje poslovne dejavnosti, v zameno drugo stanovanje, ki po velikosti in opremljenosti ustreza sorazmernemu delu stanovanja, ki ga dejansko uporablja imetnik pravice do uporabe stanovanja z drugimi uporabniki.
(3)
Pravico do vselitve po prvem in drugem odstavku ima lastnik ne glede na to, ali bo stanovanje s tem, da bo v njem stanoval, smotrno izkoriščeno.
(4)
Določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi v primeru, če lastnik vseli v svoje stanovanje polnoletnega otroka ali polnoletnega posvojenca oziroma starše ali posvojitelje.
(5)
Če imetnik pravice do uporabe stanovanja ne pristane na izselitev, lahko lastnik uveljavlja svoje pravice s tožbo pri rednem sodišču.