(1)
Občan, ki je v delovnem razmerju v organizaciji združenega dela, državnem organu ali družbenopolitični organizaciji in kot tak odhaja na delo v tujino, občan, ki odhaja v tujino na delo kot strokovnjak s soglasjem pristojnega organa, občan, ki odhaja v tujino začasno na delo s posredovanjem skupnosti za zaposlovanje ter občan, ki odhaja v tujino na šolanje ali specializacijo, obdrži ne glede na določbe 58. člena tega zakona stanovanjsko pravico, če ta odsotnost ne traja dalj kot štiri leta. Po poteku tega roka stanodajalec lahko odpove imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje.
(2)
Določbe prejšnjega odstavka veljajo tudi, kadar odhajajo občani z enakim namenom začasno v kakšen drug kraj v državi.
(3)
Delovnim ljudem na delu pri diplomatskih in konzularnih predstavništvih, pri državnih misijah in predstavništvih mednarodnih organizacij ni mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja iz razlogov v prvem odstavku 58. člena tega zakona.
(4)
V primerih iz prejšnjih odstavkov lahko imetnik stanovanjske pravice odda stanovanje ali del stanovanja s poprejšnjim soglasjem stanodajalca; v takem primeru se sklene s tem stanovalcem pogodba o uporabi stanovanja za določen čas, ki ne sme biti daljši, kot je čas določen v prvem odstavku tega člena.
(5)
Če imetnik stanovanjske pravice odda stanovanje ali del stanovanja v nasprotju z določbo prejšnjega odstavka, lahko stanodajalec zahteva izselitev novega stanovalca po določbah 50. člena tega zakona.