7. člen
(določanje stopnje ogroženosti)
Stopnja ogroženosti se določi predvsem na podlagi podatkov o:
-
resnosti grožnje;
-
osebnosti storilca (specialni povratnik, nasilnež, duševni bolnik ipd.);
-
motivu za grožnjo (upoštevata se razlog, ki ga navaja storilec, in mnenje ogroženega);
-
znanstvih, ki jih ima storilec in mu lahko pomagajo pri izvršitvi grožnje;
-
sredstvih, ki jih ima storilec na razpolago za izvršitev grožnje;
-
kriminalni dejavnosti storilca;
-
načinu storitve kaznivih dejanj, ki jih je storilec že storil;
-
posebnih znanjih storilca (bombni specialist, oseba z znanjem s področja vojaških in borilnih veščin ipd.);
-
nevarnih snoveh, orožju ali drugih nevarnih predmetih, ki jih poseduje storilec;
-
načinu življenja ogroženega, ki lahko pomeni tveganje pri izvedbi varovanja;
-
osebnem odnosu med ogroženim in storilcem;
-
ponavljanju, intenziteti in načinu izrekanja groženj;
-
vzročni povezavi med grožnjo in delom ogroženega;
-
učinku grožnje na ogroženega in njegove bližnje (v delovnem in bivalnem okolju);
-
druge okoliščine, ki so pomembne za določanje stopnje ogroženosti.