TFL Vsebine / TFLGlasnik

V civilnem pravu pa so postopkovna pravila drugačna in so odraz drugačne dokazovalne dialektike, ki tožniku nalaga dokazno breme etiološke povezave med dogodkoma (tj. dogodek – vzrok in dogodek – posledica), civilnemu sodišču pa končno oceno, ki v primerjavi s kazenskim sodiščem temelji na popolnoma drugačnih epistemoloških načelih. Dokazovanje vzročne zveze pred civilnim sodiščem ne sledi rigoroznemu in absolutnemu standardu onkraj razumnega dvoma, temveč ohlapnejšemu in relativnemu dokaznemu standardu t. i. mejnega praga zadostne verjetnosti: vzročna zveza med dogodkoma se šteje za ugotovljeno, kadar presega mejni prag zadostne verjetnosti (tj. tisto, ki presega 50 odstotkov; več v točki 4).

Ko bom povzel bistvene značilnosti sodobnih vidikov vzročne zveze, bom obravnaval vzročnostna materialnopravna izhodišča in jih povezal s pravili našega procesnega prava, orisal bom pravila dokazovanja vzročne zveze pri krivdni in pri objektivni odgovornosti ter končno skušal postaviti smernice, ki bi se jih moralo sodišče v pravdnem postopku držati za pravilno, jasno in smotrno obravnavanje vzročne zveze.

1. Vzročna zveza kot konstitutivni element civilnega delikta

Vzročna zveza je konstitutivni element nepogodbene odgovornosti oziroma civilnega delikta.¹ Kavzalno razmerje med določenim storitvenim ali opustitvenim ravnanjem na eni strani ter škodo na drugi je bistveni element civilne odgovornosti, ki subjekt pravnega reda (tj. povzročitelja škode) podvrže vnaprej določenim sankcijam, utemeljenim v institutu odškodninske odgovornosti. Ugotavljanje vzročne zveze je zato ključnega pomena, kajti le etiološka povezava med nekim ravnanjem in neko škodno posledico je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. V praksi je praviloma vzročna zveza med ravnanjem in posledico jasna in nesporna, strankam v postopku pa ne pušča veliko manevrskega prostora. V mislih imam na primer smrt kot posledico prometne nesreče, padec z zlomom na poledenelem pločniku, uboj s strelnim orožjem, zdravnika, ki bolnika z respiratorno stisko namesto na kisik priključi na dušik.

A v praksi niso tako redki niti primeri, ko je vzročna zveza nejasna, sporna, povržena različnim razlagam. Primeroma navajam rakavo obolenje: če oseba, ki živi v bližini industrijskega obrata, iz katerega odtekajo ali prehajajo v zrak rakotvorne snovi, zboli za pljučnim rakom, kako in v kolikšni meri ugotoviti, da so ravno emisije industrijskega obrata vzrok za nastalo posledico? Kako izključiti številne druge potencialne vzroke? Ali situacija, ko bolnik umre zaradi bolnišnične okužbe: kako razmejiti vzroke, ki jih je mogoče pripisati malomarnemu zdravljenju, in vzroke, ki pomenijo zdravstveni zaplet? Ali primer, da oseba zaužije neki preparat (npr. cepivo), nekaj dni zatem pa strdek prepreči dotok krvi v možgane in ta oseba umre: ali dejstvo, da je zaužila preparat, pomeni, da je prav ta preparat vzrok za nastanek strdka? Ali je isti dogodek mogoče kavzalno razlagati z drugimi alternativnimi vzroki (npr. kontracepcijske tablete, podvrženost koronarni bolezni, zvišan holesterol)? Takih in podobnih primerov je v praksi zelo veliko.

Pri ugotavljanju vzročne zveze se torej pravnik – civilist sooča s kompleksnim pojavom, kljubuje množici prepletajočih se dejavnikov, ki se medsebojno pogojujejo in prepletajo v vzročnostno mrežo dogajanja, kjer je težko ugotoviti dejavnik, spremenljivko ali, še bolje, vzrok, ki je dejansko, pretežno ali izključno povzročil škodno posledico.

Naravoslovne znanosti, ki jim je seveda sledilo tudi pravo, so na vprašanja o navedenih epistemoloških mejah pri ugotavljanju vzročne zveze in prepletenosti naravnega dogajanja odgovorile s teorijo verjetnosti oziroma verjetnostno funkcijo.

2. Vzročna zveza kot verjetnostna povezava med naravnima pojavoma

Stvarno dogajanje je tako prepleteno s preštevilnimi in medsebojno vplivajočimi naravnimi dejavniki, da z gotovostjo ni mogoče ne razlagati preteklosti ne predvidevati prihodnosti. Negotovost je osojna stran človeškega uma, meja, ki je ni mogoče prestopiti. Tega so se zavedali tudi filozofi in znanstveniki, ki so iskali različne rešitve za osnovno vprašanje o človeškem dojemanju pojavov. Danes v vseh naravoslovnih vedah prevladuje prepričanje, da je svet indeterminističen, bitno negotov, nepredvidljiv, prepojen s kvantno nedoločljivostjo. Logičen odgovor na to osnovno spoznanje je le statistika ali, bolje rečeno, verjetnosti izračun, ki naravne pojave zreducira v točko epistemološke oziroma konvencionalne gotovosti.

Če izhajamo iz tega stališča, pridemo do zaključka, da etiološka (vzročnostna) povezava med dogodki ni vnaprej determinirana ali nujna, temveč je le bolj ali manj verjetno sosledje naravnih ali materialnih sprememb, ki se empirično ugotavlja le z njihovim opazovanjem: določene spremembe skoraj vedno, pogosto ali redko sledijo nekemu vnaprej določenemu pojavu. Vzročna zveza ni torej nič drugega kot verjetnostna funkcija ali verjetnostno razmerje med poljubnima naravnima pojavama.²

Sodobno pravo črpa smernice iz naravne vzročne zveze, saj mora pravnik, preden reče, da je dogodek A vzrok za dogodek B, to ugotoviti v naravnem ali materialnem svetu.³ Tu seveda ne more mimo naravoslovnih ved, ki jim je prav vzročnost ali povezava med posameznimi dogodki bit in smisel. Preden na primer sodišče ugotovi, da je oseba A odgovorna za smrt osebe B, ker je prva dala drugi v zaužitje določeno snov, mora ugotoviti, ali je dogodek smrti dejansko posledica dogodka zaužitja snovi. Odgovor sodišče črpa iz naravoslovnih znanosti (praviloma s pomočjo izvedencev ustrezne stroke). Šele takrat, ko ima sodišče odgovor na to osnovno vprašanje, lahko uporablja pravne kategorije, s katerimi prilagaja naravno zakonitost pravnim potrebam (adekvatna vzročnost, vzročnost ratio legis, teorije pripisljivosti ipd.). V tej točki, ki je bistvenega pomena, se razgrinjajo razmerja med materialno in pravno vzročnostjo: prva je materialna, naravoslovna ali dejanska ugotovitev etiološke povezave med dogodkoma, druga pa je pravno ovrednotenje te naravne vzročnostne povezave. Materialna vzročna zveza je pogoj, izhodišče oziroma logična predpostavka vsake pravne vzročnosti, kajti brez naravne povezave med dogodkoma ne bi imelo nobenega smisla govoriti o vzročni zvezi v pravu. Človekova odgovornost vendarle predpostavlja, da je prav njegovo ravnanje vzrok za nastalo posledico.

Materialna vzročnost je torej podlaga pravne vzročnosti in se strne v statističnih oziroma splošnih, abstraktnih zakonitostih, ki se odražajo v osnovni enačbi: dogodku X z verjetnostjo (n) sledi dogodek Y. Stavek in enačba nista nič drugega kot tisto, kar pravniki odevamo z besedno zvezo »generalna vzročnost«. Kot je razvidno iz zgoraj prikazane osnovne enačbe, je generalna vzročnost (le) abstraktno in etiološko razmerje med poljubnima pojavoma, v njej pa ni odgovora na vprašanje, ali in v kolikšni meri je konkretni dogodek X povzročil konkretni dogodek Y. Sedaj preidemo v koncept specialne vzročnosti. To je vzročnost, ki pove, ali in v kolikšni meri je dogodek X povzročil dogodek Y. Razlikovanje med generalno in specialno vzročnostjo je stičišče, točka, kjer se naravoslovni zakon stika s konkretnim dogajanjem, ki je predmet ocene sodišča.

3. Generalna in specialna vzročnost

Generalna vzročnost je zapis naravoslovnega zakona, s katerim se z določeno stopnjo verjetnosti določeni spremembi (posledici) pripiše določen vzrok. Naravne zakonitosti ne zagotavljajo, da bo nekemu dogodku zagotovo sledil drug dogodek. Človek lahko zaužije zeleno mušnico, a to nujno ne pomeni, da se bo zagotovo zastrupil in umrl. Človeku z razširjenim pljučnim karcinomom v IV. stadiju medicinska znanost pripiše le nekaj mesecev življenja, a ni nujno, da se bo smrt zares zgodila tako hitro. Obstajajo številni pojavi, ko se je tok dogodkov tako spremenil, da so se vse vnaprejšnje napovedi izkazale za napačne. Med dogodkoma (vzrokom in posledico) ne obstaja nujno ali deterministično razmerje, temveč le verjetnostna funkcija, ki od skoraj gotovega sosledja dogodkov vodi preko vseh vmesnih stopenj in se konča pri skoraj nemogočem sosledju dogodkov. Generalna vzročnost deli s tem osnovnim postulatom svoj ontološki status. Ko izvedenec v nekem postopku skuša ugotoviti vzrok za neki dogodek (npr. dogodek smrti), njegove ugotovitve ne morejo biti absolutno gotove (v smislu, da je dogodek X zagotovo posledica ravnanja Y), temveč so podprte le z verjetnostno funkcijo.

Zapisano bom pojasnil s primerom. Od množice ljudi, ki so doživeli možgansko ali srčno kap, jih je 20 odstotkov zaužilo zdravilo, 80 odstotkov pa ne. Generalna vzročnost se ustavi le pri tej splošni ugotovitvi, ne pove pa, ali konkretna oseba, ki je doživela možgansko ali srčno kap, sodi v prvo ali drugo skupino. Če na primer konkretna oseba doživi možgansko kap in toži farmacevtsko podjetje, mora seveda dokazati, da obstaja vzročna zveza med njeno možgansko kapjo in zaužitjem zdravila. V tej točki se odprejo vrata specialni vzročnosti. S specialno vzročnostjo sodišče upošteva naravoslovni zakon in ga umesti v dialektiko pravdnega postopka, da ugotovi, ali oziroma s kolikšno stopnjo verjetnosti je tožnik doživel možgansko kap kot posledico jemanja določenega zdravila. Ni namreč dovolj, da generalni naravoslovni zakon nečemu pripiše določeno stopnjo verjetnosti, temveč mora biti ta verjetnost potrjena tudi v primeru, ki se ga obravnava pred sodiščem. Če bi veljalo stališče, da je dovolj, da po naravoslovnem zakonu obstaja več kot 50-odstotna verjetnost, da nekemu ravnanju sledi neka posledica (npr. 55-odstotna verjetnost), ne bi bilo potrebe po ugotavljanju specialne vzročne zveze. Sodišče bi le ugotovilo, da je bolj verjetno, da škodni dogodek, ki ga obravnava, sodi med tistih 55 odstotkov, zaradi česar bi odgovornost avtomatično pripisalo toženi stranki. Enako velja v obratni smeri. Če naravoslovne znanosti kažejo, da le 10 odstotkov oseb, ki so bile izpostavljene določenim snovem, razvije določeno obolenje, to še ne pomeni, da je treba a priori izključiti vsakršno etiološko povezavo med izpostavljenostjo in obolenjem, ker da je po splošnem zakonu malo možnosti, da obstaja vzročna zveza med prvim in drugim.

4. Dokazni standardi v pravdnem postopku in načini ugotavljanja vzročne zveze

Med generalno in specialno vzročnostjo torej obstaja razkorak. Ker lahko generalna vzročnost določeno stvarno dogajanje napoveduje ali razlaga le z verjetnostno funkcijo, ne more povedati, ali je tudi v konkretnem primeru neki dogodek vzrok za neko posledico. To je namreč funkcija in namen specialne vzročnosti, s katero skuša sodišče premostiti razkorak med splošnim naravnim zakonom in historičnim dogodkom, ki ga obravnava. Sodišče seveda vzročnostnih vprašanj ne more razrešiti proporcionalno s stopnjo verjetnosti, ki jo je mogoče pripisati nekemu vzroku. Če naravoslovni zakon denimo pravi, da dogodki vrste X (vzrok) v 70 odstotkih primerov privedejo do dogodkov vrste Y (posledica), sodišče ne more šteti, da je stranka 70-odstotno odgovorna, 30-odstotno pa ni odgovorna. Sodba, naj bo kazenska ali civilna, temelji na binarni logiki »je odgovoren«/»ni odgovoren«. Torej je treba naravno verjetnostno razmerje (ki se odraža v odstotkih) pretvarjati v binarno oceno odgovornosti, ki sledi ugotavljanju specialne vzročne zveze.

Pravila ugotavljanja specialne vzročne zveze niso nič drugega kot procesna pravila dokazovanja, ki veljajo v pravdnem postopku. Trditveno in dokazno breme je na strani tožnika/oškodovanca. Ta mora dokazati, da med ravnanjem domnevnega povzročitelja škode in njegovo škodo obstaja vzročna zveza. Tu pa se poraja pomembno vprašanje: kdaj lahko rečemo, da je tožnik v zadostni meri uspel dokazati, da med ravnanjem in škodo obstaja vzročna zveza?

Pravna doktrina zagovarja stališče o dokaznem standardu mejnega praga zadostne verjetnosti. Oškodovanec mora dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe oz. vzrok, ki izvira iz njenega oblastnega polja, povzročil(o) škodo v meri več kot 50 odstotkov.⁴ Enako stališče najdemo tudi v sodni praksi. V sklepu VS RS II Ips 221/2018 z dne 3. oktobra 2019 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da se je »v novejši teoriji in sodni praksi utrdilo stališče, da v določenih primerih odločanje po dokaznem standardu prepričanja […] ni primerno«. Vrhovno sodišče v istem sklepu nadaljuje: »Vzročna zveza se tako lahko izjemoma ugotavlja že na podlagi merila mejnega prava zadostne (nadpolovične) verjetnosti, kar pomeni, da mora oškodovanec z verjetnostjo, višjo od 50 %, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo škodo.«

Mejni prag zadostne verjetnosti ne pomeni, da je za tožnika dovolj, da trdi in s pomočjo naravoslovnega zakona dokaže, da med ravnanjem povzročitelja škode in njegovo škodo obstaja več kot 50-odstotno generalno vzročnostno razmerje (v smislu, da ravnanja vrste X v več kot 50 odstotkih primerov povzročijo škode vrste Y). Če na primer tožnik toži industrijski obrat, češ da je zaradi večletnih emisij zbolel za rakom ščitnice in da ima dolgoletna izpostavljenost tem emisijam v več kot 50 odstotkih splošne populacije za posledico rak ščitnice, s tem še ni izčrpal dokaznega bremena o specialni vzročni zvezi. Generalna vzročnost ima za predmet splošno populacijo, ničesar pa še ne more povedati o konkretnem primeru. Splošni zakon je namreč izhodišče ugotavljanja specialne vzročnosti, ne pa končni izid. V nasprotnem primeru ne bi imelo nobenega smisla razlikovati med generalno in specialno vzročnostjo, pravdni postopek bi se zreduciralo v golo formalnost, kjer sodišče pripiše v pravnem besedilu, kar je itak že zapisano v naravnem zakonu.

V drugem primeru bo razlika med generalno in specialno vzročnostjo še bolj jasna. Na primer, da tožnik toži industrijski obrat, ker trdi, da je njegov pljučni karcinom v neposredni vzročni zvezi z toženčevimi emisijami. V ta namen s pomočjo strokovnjaka sodišču predloži podatke, iz katerih je razvidno, da več kot polovica splošne populacije, izpostavljene tovrstnim emisijam, razvije pljučni karcinom. Toženec verjetno ne bo oporekal statističnim podatkom, ki jih je predložil tožnik, vendar bo zagotovo ugovarjal bistvu: če je pljučni karcinom, kot je splošno znano, v vzročni zvezi s številnimi različnimi dejavniki (npr. genske predispozicije, dolgoletno in intenzivno kajenje, izpostavljenosti drugim rakotvornim snovem, čezmerno uživanje alkohola), kako lahko iz nekih splošnih podatkov ugotovimo, ali je prav ravnanje toženca vzrok za pljučni karcinom? Iz gole statistike ni mogoče ugotoviti, ali je onkološko obolenje mogoče pripisati ravno emisijam toženčevega obrata. Bistvo je torej v specialni vzročnosti. Ko namreč sodišča govorijo o mejnemu pragu zadostne verjetnosti, seveda ne mislijo na splošni, naravoslovni ali statistični zakon (tj. na generalno vzročnost), temveč na ugotovitev vzročne zveze konkretnega primera (tj. na specialno vzročnost). Če naravoslovni zakon določa (n) verjetnost za določeno posledico, ki je več kot 50-odstotna, se mora (najmanj) isti odstotek pokazati tudi v konkretnem primeru. Po oceni vseh okoliščin konkretnega primera ter z uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu sodišče ugotovi vzročno zvezo, če je mogoče sklepati, da je ravnanje toženca z zadostno verjetnostjo povzročilo konkretno škodo.

5. Različne stopnje dokazovanja specialne vzročne zveze

Naravoslovne zakonitosti imajo različno statistično podlago. Če je na primer v normalnih, človeških dimenzijah in hitrostih Newtonov zakon gravitacije podprt s skoraj 100-odstotno verjetnostjo, to ne velja za številne druge naravoslovne zakone. Že pri hitrosti blizu hitrosti svetlobe ali pri velikih masah ta Newtonov zakon odpove. Da o kvantni mehaniki niti ne govorimo, saj tam kraljuje indeterminizem, razmerje vzrok – posledica pa je nesmiselno ali celo neobstoječe.

Nekateri drugi naravni zakoni, ki se jih pogosto uporablja pred sodišči z namenom ugotavljanja vzročne zveze, imajo zelo široko statistično polje. Pri teh zakonih verjetnostna funkcija pove le malo, saj so vzročnostne razlage pojavov ali njihova predvidevanja omenjeni, izidi pa pogosto aleatorni. V mislih imam t. i. kaotične sisteme, kjer že majhna razlika v izhodiščih pomeni zelo drugačno posledico. V naravnih pojavih je kaotičnih sistemov zelo veliko, na primer meteorološki pojavi in vremenske napovedi.

V prejšnjem odstavku sem skušal na najbolj preprost način ponazoriti, da niso vsi naravoslovni zakoni enako zanesljivi, kot bi se morda sprva zdelo, temveč so razlage (za nazaj) in napovedi (za naprej) podprte z različnimi vrednostnimi stopnjami. V vsakem naravoslovnem zakonu je vedno skrita neizogibna komponenta nepredvidljivosti, razlika med posameznimi zakoni je le v velikosti te komponente.

Zapisano je bistvenega pomena pri dokazovanju vzročne zveze pred sodišči. Če so predmet naravoslovnega zakona pojavi, podprti z visoko ali zelo visoko verjetnostjo, se generalna vzročnost zelo približuje specialni vzročnosti, kar seveda olajšuje dokazovanje vzročne zveze. Če na primer v prometni nesreči ponesrečenec umre zaradi čelnega trčenja, lahko izvedenec takoj po ugotovitvi dinamike prometne nezgode, hitrosti in vpletenih sil ugotovi vzrok smrti, ki je zelo verjetno v čelnem trčenju. Osnovna pravila dinamike in pravila patologije z visoko stopnjo verjetnosti izključujejo vsako drugo racionalno in utemeljeno alternativno vzročnostno razlago smrti. Nihče seveda ne bi mogel a priori izključiti, da je tik pred nesrečo ponesrečenec doživel smrtni srčni zastoj, a je za praktične namene pravdnega postopka takšna razlaga dokaj neracionalna. Ob odsotnosti drugih racionalnih in utemeljenih vzročnostnih razlogov lahko sodišče mirne duše ugotovi, da je smrt posledica prometne nesreče.

Drugače pa je, kadar naravoslovni zakon ne daje tako izrazitih in nespornih zaključkov. Če na primer oseba zaužije kontracepcijsko tableto in se ji zatem pojavi tromboza, je težko trditi, da obstaja vzročna zveza med jemanjem kontracepcijskega sredstva in trombozo, saj naravoslovni zakoni ne morejo dati zanesljivih odgovorov za konkretni primer. Za razliko od prejšnjega primera obstaja velik razkorak med generalno in specialno vzročnostjo. Če izvedenec ugotovi, da obstaja možnost (npr. 30-, 40- ali celo 60-odstotna), da je tromboza v vzročni zvezi z jemanjem tablete, si mora sodišče v okviru pravil trditvenega in dokaznega bremena prizadevati, da ta razkorak dopolni in ugotovi, ali je v konkretnem primeru posledico tromboze mogoče pripisati jemanju tablete. Razlike v primerjavi s prvim primerom o prometni nesreči so očitne: v prvem je dovolj že ugotovitev dinamike prometne nesreče, da lahko sodišče z visoko stopnjo verjetnosti (tj. stopnja verjetnosti, ki meji na gotovost) ugotovi vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode (tj. neprilagojena hitrost in čelno trčenje) in smrtjo ponesrečenca. Na racionalni ravni ni treba izključiti nobenih alternativnih razlag vzroka ponesrečenčeve smrti. V drugem primeru je situacija precej drugačna, saj je trombozo mogoče pripisati številnim drugim faktorjem, ki z jemanjem kontracepcijskih tablet nimajo nobene zveze. Ta situacija bistveno spremeni dinamiko dokazovanja ne le zato, ker si morata stranki v postopku še bolj prizadevati pri dokazovanju njunih stališč, temveč tudi zato, ker bi moralo sodišče ob (morebitni) drugačni toženčevi trditvi in njegovem dokazovanju upoštevati tudi alternativno razlago pojava. Torej mora sodišče, preden ugotovi vzročno zvezo med pojavoma (jemanje tablet – tromboza), izključiti in ustrezno obrazložiti alternativne razlage, s katerimi bi lahko taistemu pojavu (trombozi) pripisali drug vzrok.

Standard mejnega prava zadostne verjetnosti se pri ugotavljanju vzročne zveze torej ne sme razlagati absolutno, temveč relativno, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in ob izključitvi morebitnih alternativnih vzročnostnih razlag posameznega pojava.

6. Vzročna zveza pri objektivni odgovornosti zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Ocena in razlaga domneve vzročnosti

Določilo 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nosi pomenljiv naslov »Domneva vzročnosti«. Ta v našem sistemu obligacij vzpostavlja pomembno pravilo, na podlagi katerega se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.⁵ Na prvi pogled je besedilo videti jasno: obstaja izpodbojna domneva, da škoda izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Iz življenjskih izkušenj smo namreč ugotovili, da vsaka stvar ali vsaka dejavnost nosi neko tveganje, ki je seveda še večje, če je stvar ali dejavnost nevarna. Določilo 149. člena OZ je odraz tega empirično dokazljivega pravila: če je oseba imetnica nevarne stvari (npr. ročne bombe) ali izvaja nevarno dejavnost (npr. se ukvarja s pirotehničnimi izdelki), se domneva, da škoda izvira iz te stvari ali iz te dejavnosti. Določba je izid življenjskih izkušenj, ki na stvarno dogajanje gledajo z vidika škod, ki lahko nastanejo. Če pa se poglobimo v smisel in namen določbe, ugotovimo, da tudi še tako jasno besedilo pušča nekaj dvomov. Tudi če je nekdo imetnik nevarne stvari ali opravlja nevarno dejavnost, to še ne pomeni, da je konkretna škoda (tj. škoda, ki se jo obravnava pred sodiščem) posledica ravno te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Če na primer oseba umre zaradi požara, ki je posledica kratkega stika v električni napeljavi skladišča za pirotehnične izdelke, ne moremo reči, da je nevarna stvar (pirotehnični izdelek) vzrok škode (smrti). Požar je bil namreč povezan izključno z električno napeljavo, sama nevarna stvar pa v ničemer ni pripomogla k nastanku posledice. Še en primer: zaradi anafilaktičnega šoka kot posledice sršenovega pika umre gozdar, ki sicer izvaja nevarno dejavnost (tj. sečnjo dreves). Čeprav je dejavnost sečnje v gozdu nevarna, ni mogoče reči, da je gozdarjeva smrt posledica ravno te dejavnosti. V nobenem od primerov, četudi med škodo in nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo obstaja časovna in prostorska povezava, ni mogoče reči, da obstaja vzročna zveza med eno in drugo. Kako potemtakem razlagati domnevo vzročnosti iz 149. člena OZ?

Odgovor najdemo v razmerju med generalno in specialno vzročnostjo. Določilo 149. člena OZ ne pravi, da je konkretna nevarna stvar ali konkretna nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo, niti ne uvaja takšne domneve. Predmet njegove domneve je generalna vzročnost. Z drugimi besedami: rečemo lahko, da določba 149. člena OZ uvaja izkustveno pravilo, na podlagi katerega pri dogodkih vrste X obstaja določeno (x) tveganje za dogodke vrste Y. Nelogično bi bilo, če bi določilo 149. člena OZ vzpostavilo domnevo, da je konkretni dogodek X vzrok konkretnega dogodka Y, če ne zaradi drugega, pa zato, ker je pravna norma abstraktno pravilo, ki ima za predmet le abstraktne in generalne pojave.

Z vidika teme dokazovanja oziroma dokaznega bremena je ta ugotovitev bistvenega pomena. Če bi 149. člen OZ razlagali dobesedno in nekritično, bi morali priti do težko sprejemljivega stališča, da je tožnik – oškodovanec razbremenjen skoraj vsake trditve in vsakršnega drugega dokaza (razen seveda trditve in dokaza o obstoju škode). Krivda oziroma protipravnost sta namreč pri objektivni odgovornosti že pojmovno izključeni, vzročna zveza pa se itak domneva. A so tu logična (prej kot pravna) pravila drugačna, in to se pozna ravno v pravilih trditvenega in dokaznega bremena. Določilo 149. člena OZ ima za predmet generalno vzročnost, kar pomeni, da je predmet tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena ne le škoda, temveč tudi obstoj generalne vzročne zveze. Povedano s procesnopravnimi kategorijami mora tožnik zatrjevati in dokazati časovno in prostorsko povezavo med nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo in škodo ter obenem zatrjevati in dokazati, da med tovrstno škodo in nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo obstaja abstraktno oziroma generalno tveganje za nastanek škode, zaradi katere uveljavlja odškodnino pred sodiščem. Brez teh osnovnih trditev in dokazov ne bi imelo nobenega smisla govoriti o domnevi vzročnosti. Iz primera bo jasna dinamika dokaznega bremena pri objektivni odgovornosti zaradi nevarne stvari ali dejavnosti. Tožnik živi v neposredni bližini industrijskega obrata, tvorca emisij, ki vplivajo na pljučno funkcionalnost. Nato se pri tožniku pojavi astmatična simptomatika, glede katere je možno ali celo verjetno, da obstaja vzročna zveza med izpostavljenostjo emisijam tega obrata in astmo. Zagotovo tožnik ob vložitvi tožbe ne bi uspel, če bi le trdil, da ima astmo, in bi uveljavljal odškodnino zoper industrijski obrat, češ da itak obstaja »domneva vzročnosti« iz 149. člena OZ. Zatrjevati in dokazati bi moral najmanj to, da (1) živi v neposredni bližini obrata, da (2) toženec izvaja nevarno dejavnost in da (3) obstaja generalna vzročnost med dejavnostjo in škodo (v smislu generalne oziroma statistične etiološke povezave med tovrstnimi emisijami in tovrstnimi obolenji). Šele nato se aktivira domneva vzročnosti iz 149. člena OZ. Ko je tožnik izpolnil trditveno in dokazno breme o obstoju abstraktne ali generalne vzročnosti, mora toženec dokazati, da med konkretno škodo (astmo) in emisijami njegovega obrata ni vzročne zveze. Domneva vzročnosti iz 149. člena OZ deluje ravno v tej smeri, ker tožencu nalaga dokazno breme, da v konkretnem primeru domneva vzročnosti odpove. Eno je namreč trditi, da dogodki vrste X verjetno privedejo do dogodkov vrste Y, nekaj povsem drugega pa, da je dogodek X posledica dogodka Y. Z domnevo iz 149. člena OZ tožnik ni razbremenjen dokazovanja abstraktne vzročnosti, je pa razbremenjen dokazovanja konkretne vzročnosti, ker tu obstaja domneva. A ker je domneva izpodbitna, lahko toženec trdi in dokaže, da obstajajo bolj verjetne alternativne razlage za tožnikovo obolenje (npr. genska predispozicija, obstoj simptomatike pred izpostavljenostjo emisijam, maligne neoplazme pljuč).

Pravilo iz 149. člena OZ ni le izraz osnovne procesne logike, ki v pravilni razporeditvi dokaznega bremena najde svojo bit in smisel, temveč tudi spoznanja, da obstajajo nekatere stvari ali dejavnosti, ki že po svoji naravi pomenijo povečanje tveganja za nastanek škode. Povečanje tveganja za določene vrste škode avtomatično ne pomeni, da bi vsaka škoda, ki bi bila (le) časovno in prostorsko povezana s temi stvarmi ali dejavnostmi, privedla do odgovornosti imetnika, saj se v konkretnem primeru lahko izkaže, da med stvarjo ali dejavnostjo na eni strani in škodo na drugi ni nobene vzročne zveze.

7. Sklep

Pravila dokazovanja so izraz osnovne logike, ki se udejstvuje v dokaznem postopku. Iz opisane dinamike dokazovanja vzročne zveze postane jasno, kako je treba ta pravila ustrezno razlagati in uporabljati v posameznih primerih, brez posploševanj in vnaprej določenih rešitev.

Že primerjava pravil dokazovanja vzročne zveze pri krivdni in pri objektivni odgovornosti zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti jasno pokaže, kako drugače se med pravdnima strankama razporedi trditveno dokazno breme: strožje v prvem, mileje v drugem primeru. Pri dokazovanju vzročne zveze je vedno treba razlikovati med generalno in specialno vzročnostjo. V nasprotnem primeru bi tvegali, da bi sodišče izdalo sodbo in ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca, ne da bi se prepričalo, ali je prav on tisti, ki je povzročil škodo.

¹ Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, 1. knjiga, Ljubljana 1984; str. 518. Strohsack, B.: Obligacijska razmerja I, Obligacijska razmerja II, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1998 (ponatis), str. 220 in nasl.; Plavšak, N.: Obligacijsko pravo, Splošni del (ur. Plavšak, N., Juhart, M., Vrenčur, R.), Ljubljana 2009, str. 510 in nasl.

² Engisch, K.: Die Kausalität als Merkmal der strafrechtlichen Tatbestände, Tübingen 1931, str. 21; Keynes, J. M.: A Treatise on Probability, New York 2013, str. 306; Salmon, W. C.: Probabilistic Causality v Pacific Philosophical Quarterly, 61 (1980), str. 50; Suppes, P.: A Probabilistic Theory of Causality, Amsterdam 1970, str. 41; Reichenbach, H.: The Direction of Time, Berkeley 1956, str. 201; Greenberg, P.: The Cause of Disease and Illness: Medical Views and Uncertainties v Causation in Law and Medicine, (ur. I. Freckelton – D. Mendelson), Burlington 2002, str. 40; Taruffo, M.: La prova scientifica nel processo civile, Rivista trimestrale di diritto e procedura civile, 4/2005, str. 1090; Blalock, H. M.: Causal Inferences in Nonexperimental Research, Chapel Hill 1961, str. 102.

³ Moore, M. S.: Causation and Responsibility. An Essay in Law, Morals and Metaphysics, Oxford 2009, str. 5.

⁴ Plavšak, N.: Obligacijski zakonik (OZ) – Splošni del s komentarjem (ur. Juhart, M., in Plavšak, N.), 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 731.

⁵ Obširneje glej Bergant Rakočević, V.: Praktični komentar Obligacijskega zakonika. Splošni del. 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2025, str. 865 in nasl.