42. člen
(usmeritve za določitev stopnje natančnosti mej)
(1)
Meje enot urejanja prostora so določene na podlagi katastrskih, topografskih in digitalnih ortofoto načrtov različnih meril in prikazane na zemljiškem katastru v merilu 1:5000. Kjer meje enot urejanja prostora ne potekajo po parcelni meji, je za določitev meje uporabljen topografski podatek.
(2)
Položajna natančnost mej enot urejanja prostora je enaka položajni natančnosti zemljiškega katastra, v kolikor meja urejanja sovpada s parcelno mejo. V kolikor meje enote urejanja prostora ne sovpadajo s parcelno mejo, je položajna natančnost meje enote urejanja prostora odvisna od razlik med položajno natančnostjo topografskih in digitalnih ortofoto načrtov in digitalnih katastrskih načrtov na območju obravnavane meje.
(3)
Drugi grafični prikazi iz 2. člena tega odloka so pripravljeni na podlagi podatkov o prikazu stanja v prostoru, katerih položajna natančnost je različna in katerih meje se lahko v določenih primerih razlikujejo od dejanskega stanja v naravi.
(4)
V primerih, ko zaradi neusklajene ali neprimerne položajne natančnosti različnih podatkov meje, prikazane v tem aktu, odstopajo od dejanskega stanja v naravi, je praviloma potrebno v postopku določitve parcele objekta izvesti postopek parcelacije, s katerim se nedvoumno izkaže usklajenost načrtovane gradnje s tem prostorskim aktom in stanjem v prostoru.
(5)
V primerih, ko je za določitev meje med območji namenske rabe prostora uporabljen topografski podatek, je dopustna interpretacija natančnosti zemljiškega katastra v odnosu na uporabljene topografske podatke. Interpretacija se lahko poda v obliki izvedenskega mnenja izvedenca geodeta.