11. člen
Obresti
1. Od obresti, ki izvirajo iz ene države pogodbenice, plačujejo pa se rezidentu druge države pogodbenice, se plačuje davek le v tej drugi državi.
2. Izraz »obresti«, uporabljen v tem členu pomeni dohodke od javnih skladov, obligacij iz posojil s hipotekarnimi poroštvi ali brez njih (ali klavzulo o deležu pri dohodku), depozite in kakršnekoli terjatve ter vse druge dohodke, ki so po davčni zakonodaji države, iz katere izvirajo, izenačeni z dohodki od posojenih zneskov.
3. Prvi odstavek tega člena ne velja, kadar ima upravičenec, ki je rezident posamezne države pogodbenice, v drugi državi pogodbenici, odkoder izvirajo obresti, stalno poslovno mesto kateremu dejansko pripada terjatev, ki se obrestuje. V tem primeru se uporabijo določbe 7. člena tega sporazuma.
4. Šteje se, da izvirajo obresti iz ene države pogodbenice, kadar je dolžnik sama ta država (njena politično-teritorialna enota) ali pa njena lokalna skupnost ali rezident. Če pa ima dolžnik, ne glede na to, ali je rezident posamezne države pogodbenice ali ne, v drugi državi pogodbenici stalno poslovno mesto, ki je bilo zanj najeto posojilo, od katerega se plačujejo obresti, in mora te obresti plačevati, se zanje šteje, da izvirajo iz tiste države pogodbenice, v kateri je stalno poslovno mesto.
5. Če zaradi posebnih razmerij med dolžnikom in upnikom ali zaradi razmerij, ki jih ima eden ali drugi s tretjimi osebami, znesek plačanih obresti, upoštevajoč tudi terjatve, za katere so bile obresti plačane, prekorači znesek, kolikor bi obresti znašale, če takšnih razmerij med dolžnikom in upnikom ne bi bilo, se uporabljajo določbe tega člena le za tak slednji znesek. V tem primeru je presežno plačilo obdavčeno v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice in se upoštevajo druge določbe tega sporazuma.