Sklep U-I-51/26

2026-01-1084

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji 16. aprila 2026

Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje druge povedi šestega odstavka 86.a člena ter prvega in drugega odstavka in druge povedi tretjega odstavka 86.b člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 85/25) ter 81., 82. in 83. člena ter drugega odstavka 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 85/25).

Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje tretjega odstavka 86. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku, kolikor ureja uporabo 86.b člena Zakona o splošnem upravnem postopku za vročanje državnemu organu, organu samoupravne lokalne skupnosti, pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku in posamezniku, ki samostojno opravlja dejavnost, v preostalem delu pa se predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje 86. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku, zavrne.

Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje osmega odstavka 62. člena, drugega do petega odstavka in prve povedi šestega odstavka 86.a člena, prve povedi tretjega odstavka 86.b člena, 87. in 210.a člena, tretjega odstavka 210.b člena, 214.a in 214.b člena, tretjega odstavka 229.a člena ter prvega odstavka 281.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku ter prvega odstavka 84. člena in prvega odstavka 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku, se zavrne.

1. Predlagatelj zatrjuje, da je osmi odstavek 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti (2. člen Ustave), s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do uporabe jezika (62. člen Ustave). Drugi do šesti odstavek 86.a člena, 86.b, 87. in 210.a člen, tretji odstavek 210.b člena, 214.a in 214.b člen, tretji odstavek 229.a člena in prvi odstavek 281.a člena ZUP ter 81., 82. in 83. člen, prvi odstavek 84. člena ter 85. in 86. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP-I) naj bi bili v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti (2. člen Ustave), pravico do izjavljanja (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravico do pravnegasredstva (25. člen Ustave).

2. Predlagatelj navaja, da bo izvrševanje vseh izpodbijanih določb povzročilo nastanek težko popravljivih posledic. Z izvrševanjem izpodbijanih določb naj bi prišlo do kršitve temeljnih ustavnih procesnih jamstev. Z izpodbijanimi določbami naj bi se zmanjšal obseg procesnih pravic, ki so zagotovljene strankam v upravnih postopkih. Četudi bi Ustavno sodišče kasneje ugotovilo protiustavnost izpodbijanih določb, naj to ne bi imelo vpliva na tiste upravne odločbe, ki bi v tem času poslale pravnomočne. Predlagatelj zato meni, da škode, ki bi nastala z izvrševanjem izpodbijanih določb, če bo Ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da so izpodbijane določbe protiustavne, ne bo več mogoče odpraviti. Trdi, daodprave škode ni mogoče doseči z uporabo drugih institutov upravnega postopka.

3. Predlagatelj tudi poudarja, da je ZUP sistemski procesni zakon, ki se uporablja v vseh upravnih zadevah. Izvrševanje izpodbijanih določb naj bi prizadelo veliko število postopkov in oseb. Če bi Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost izpodbijanih določb, bi izvrševanje izpodbijanih določb lahko povzročilo številne pritožbene postopke in upravne spore. Zato naj negativne posledice ne bi nastale le posameznikom. Povečan priliv pritožb, upravnih sporov in ustavnih pritožb zaradi izvrševanja izpodbijanih določb bi lahko obremenil organe in sodišča, kar naj bi imelo negativne sistemske učinke na učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva, pravice do pritožbe in delovanje pravne države. Predlagatelj tudi poudarja, da v upravnih postopkih pogosto sodelujejo prava neuke stranke, ki nimajo pooblaščencev, zato naj bi izvrševanje izpodbijanih določb, s katerimi naj bi se zniževalo procesne standardnev upravnem postopku, imelo večji učinek na učinkovito izvrševanje pravic strank.

4. Začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb, ob hkratni ustrezni določitvi načina izvršitve začasnega zadržanja, po mnenju predlagatelja ne bi povzročilo škodljivih posledic. Ustavno sodišče bi lahko določilo uporabo ureditve, ki je veljala pred uveljavitvijo ZUP-I. Predlagatelj meni, da teža posega v procesna jamstva očitno presega zanemarljive pozitivne organizacijske učinke nove ureditve, ki naj bi zagotavljala večjo učinkovitost upravnih postopkov. Po mnenju predlagatelja začasno zadržanjeizvrševanja izpodbijanih določb ne bi bistveno upočasnilo teka upravnih postopkov.

5. Izvrševanje osmega odstavka 62. člena ZUP, ki določa, da ima lahko stranka v upravnem postopku namesto tolmača jezikovnega pomočnika, naj bi omogočalo, da stranka zaradi neustreznega prevoda ne bo razumela poteka upravnega postopka ali da bodo njene izjave napačno prevedene. Možnost napačnega prevoda izjave stranke ali uradne osebe naj bi vodila do napačnih odločitev, ki naj jih kasneje ne bibilo mogoče odpraviti.

6. Predlagatelj meni, da izpodbijane določbe, ki urejajo vročanje, bistveno znižujejo procesne standarde. Izvrševanje teh določb naj bi onemogočalo, da bi se stranke upravnih postopkov dejansko seznanile z dokumenti. Predlagatelj poudarja, da je vročanje neposredno povezano s tekom prekluzivnih rokov, posledicami zamude teh rokov ter učinkovitim uresničevanjem pravice do pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva. Predlagatelj posebej poudari nastanek negativnih posledic, ki naj bi nastale z izvrševanjem 86.b člena ZUP. Meni, da vročanje dokumentov, ki so vezani na rok, z navadno poštno pošiljko in določitev nastopa fikcije vročitve sedmi dan od odpreme dokumenta povzročata nezanesljivo vročanje. Predlaga tudi začasno zadržanje izvrševanja 81., 82. in 83. člena, prvega odstavka 84. člena ter 85. in 86. člena ZUP-I. Navaja, da so prehodne določbe ZUP-I vsebinsko in izvedbeno povezane z drugimi izpodbijanimi določbami ZUP, zato je treba zaradi preprečitve nasprotij v pravnem redu in zaradi zagotovitve predvidljive procesne ureditve začasno zadržati tudi te prehodne določbe v obsegu, kolikor je to smiselno glede na začasno zadržanje izvrševanja preostalih izpodbijanih določb. Izvrševanje 85. in 86. člena ZUP naj bi bilo treba začasno zadržati, ker naj bi kombiniranje stare in nove ureditve povzročalo procesno negotovost pri določitvi začetka teka rokov in nastopa fikcije vročitve.

7. Izvrševanje 210.a člena ZUP, ki ureja izdajo informativne odločbe, in določb, ki urejajo vročanje, naj bi povzročilo, da bo informativna odločba postala pravnomočna, ne da bi imel posameznik možnost vložiti ugovor. S tem pa naj bi posameznik izgubil tudi pravici do pritožbe in sodnega varstva. Nejasni pogoji, pod katerimi je dopustno uporabiti institut informativne odločbe, naj bi povzročali procesnoneenakost med strankami.

8. Ureditev, ki hkrati omogoča izdajo odločb brez obrazložitve in ustno razglasitev odločbe brez pisne obrazložitve ter odpoved stranke v postopku pravici do pravnega sredstva ali pravici do sodnega varstva, naj ne bi omogočala učinkovitega izvrševanja pravice do pravnega sredstva oziroma pravice do sodnega varstva. Izpodbijana ureditev naj bi vezala ključne in nepreklicne procesne posledice na trenutek, ko naj stranka še ne bi bila seznanjena s pisnimi razlogi odločitve. Škoda, ki naj bi nastala z izvrševanjem teh določb, naj bi strankam nastala takoj, saj naj bi upravne odločbe takoj postale pravnomočne. Z morebitno ugotovitvijo protiustavnosti teh določb naj škodljivih posledic, ki bi nastale zaradi nepovratne izgube pravnih sredstev, ne bi bilo več mogoče odpraviti. Predlagatelj tudi meni, da izdajanje odločb brez obrazložitve zmanjšuje transparentnost in enotnost upravnega odločanja in možnost njegoveganadzora.

9. Državni zbor na predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb ni odgovoril, mnenje pa je poslala Vlada. Vlada meni, da ureditev splošnega upravnega postopka, ki je bila uvedena z ZUP-I, strankam zagotavlja vsa ustavno varovana procesna jamstva. Očitki predlagatelja o nastanku nepopravljive škode naj bi bili pavšalni in neutemeljeni. Vlada navaja, da se številni instituti, ki jih je uvedel ZUP-I, že uporabljajo v posebnih upravnih postopkih in naj ne bi povzročali škodljivih posledic. Začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb naj bi pomenilo, da se ne bo uporabljala ureditev, ki naj bi omogočila učinkovitejše, hitrejše in bolj ekonomično vodenje postopkov. Takšno vodenje postopkovnaj bi bilo v korist strank upravnega postopka.

10. Vlada pojasnjuje, da je sodelovanje jezikovnega pomočnika zagotovljeno le na predlog stranke in naj bi bilo hitrejše in cenejše kot sodelovanje tolmača. Organ naj bi smel sodelovanje jezikovnega pomočnika odkloniti le iz zakonsko dopustnih razlogov. Če organ sodelovanja jezikovnega pomočnika ne bi dovolil, bi moral stranki zagotoviti tolmača. Vlada meni, da izvrševanje osmega odstavka 62. člena ZUP ne more povzročiti škodljivih posledic.

11. Vlada meni, da izpodbijane določbe, ki urejajo vročanje, strankam upravnega postopka zagotavljajo dejansko možnost seznanitve z dokumentom. Če je posamezniku zagotovljena dejanska možnost, da se z dokumentom seznani, naj formalne zahteve, povezane z vročanjem, ne bi bile bistvene pri presoji skladnosti zakonske ureditve z ustavnoprocesnimi jamstvi. Vlada meni, da 83. in 98. člen ZUP preprečujeta, da bi fikcija vročitve stranki povzročila škodljive posledice, če dokumenta dejansko ne bi prejela ali se z njim ne bi mogla dejansko seznaniti. Organ naj bi moral v primeru dvoma dokazati prejem pošiljke ali vročitev ponoviti. Ureditev v 86.a, 86.b in 87. členu ZUP naj ne bi zniževala procesnih standardov.

12. Vlada navaja, da naj bi bil način vročanja v drug elektronski predal, ko naslovnik ne sporoči mobilne telefonske številke (peti odstavek 86.a člena ZUP), urejen že z Zakonom o debirokratizaciji (Uradni listRS, št. 3/22 – ZDeb). Izvrševanje te določbe naj ne bi povzročalo škodljivih posledic.

13. Vročanje v hišni predalčnik z navadno poštno pošiljko (86.b člen ZUP) naj bi že bilo uveljavljeno na posameznih upravnih področjih. Izbira med vročitvijo po 86.b členu ZUP in osebno vročitvijo po 87. členu ZUP, naj ne bi imela vpliva na pravni položaj posameznika, ki naj ne bi imel pravice do točno določene oblike vročanja. Vlada zavrača trditve predlagatelja, da postopek fizične vročitve fizičnim osebam ni urejen jasno. Meni, da je jasno in določno urejeno, da je vložitev poštne pošiljke v hišni predalčnik primarni način vročitve in da je osebna vročitev po 87. členu ZUP določena le izjemoma. Vlada tudi trdi, da je predlog za začasno zadržanje izvrševanja 87. člena ZUP neutemeljen, saj se navedena določba še ne uporablja. Meni tudi, da bi bil posameznik z izvrševanjem novega 87. člena ZUP v boljšem položaju kot pri prej veljavni ureditvi. Po novi ureditvi naj bi se posameznik z dokumentom dejansko seznanil že ob prvem poskusu vročitve, saj se dokument takoj vloži v hišni predalčnik. Po stari ureditvi naj bi bilo posamezniku ob prvem poskusu vročitve puščeno le obvestilo in bi se lahko z vsebino dokumenta seznanilšele po poteku petnajstdnevnega roka.

14. Sedemdnevni rok za nastop fikcije vročitve naj bi bil po mnenju Vlade dovolj dolg. Naslovnik je z možnostjo prevzema poštne pošiljke pri elektronskem vročanju praviloma seznanjen isti dan. Čeprav je čas med odpremo pošiljke in vložitvijo v hišni predalčnik pri fizičnem vročanju fizičnim osebam sicer daljši, je poštna pošiljka ob upoštevanju poštnih standardov še vedno dostavljena pravočasno, da se stranka z njo lahko dejansko seznani. Zato po mnenju Vlade tudi rok za nastop fikcije vročitve pri fizičnem vročanju ni prekratek. Vlada tudi poudarja, da je zaradi skrajšanja roka za nastop fikcije vročitve, določen daljši rok za vložitev pritožbe. Zato naj bi bil položaj posameznikov z vidika pravice do pravnega sredstvaugodnejši.

15. Vlada tudi meni, da ni razlogov za začasno zadržanje izvrševanja prehodnih določb ZUP-I. Začasno zadržanje izvrševanja prvega odstavka 84. člena ZUP-I naj bi bilo brezpredmetno, ker naj bi bil pravilnik že izdan in objavljen. Začasno zadržanje izvrševanja 85. člena ZUP naj bi bilo neutemeljeno iz istih razlogov, kot je neutemeljeno začasno zadržanje izvrševanja 87. člena ZUP. Pogoji za začasno zadržanje izvrševanja 81., 82. in 83. člena ZUP naj ne bi bili izpolnjeni, saj naj bi bilo po področnih zakonih že sedaj dopustno vročanje z vložitvijo v hišni predalčnik. Določitev sedemdnevnega roka za nastop fikcije vročitve in enaindvajsetdnevnega roka za vložitev pritožbe naj bi tudi v postopkih, ki jih urejajo 81., 82. in 83. člen ZUP, omogočala pravočasno seznanitev z dokumenti in učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva. Začasno zadržanje izvrševanje 86. člena ZUP-I naj bi poseglo v izvrševanje zakonskih določb, ki jih predlagatelj sploh ne izpodbija, in bi zavrlo elektronsko vročanje pravnimosebam.