Če stranka ugovarja, da odločitev o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da sodišče ni stvarno ali krajevno pristojno, da o istem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da se je tožnik pred sodiščem odpovedal tožbenemu zahtevku, odloči sodišče, ali naj te ugovore obravnava in o njih odloči ločeno od glavne stvari ali pa skupaj z njo.
Če sodišče ne ugodi ugovoru iz prvega odstavka tega člena, ki ga je obravnavalo skupaj z glavno stvarjo, ali če sodišče po ločenem obravnavanju ne ugodi temu ugovoru in sklene, da se takoj nadaljuje glavna obravnava, se sklep o ugovoru vzame v odločbo o glavni stvari.
Zoper sklep, s katerim se zavrnejo ugovori strank, ni posebne pritožbe, če je senat sklenil, da takoj nadaljuje obravnavanje glavne stvari.
Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena veljajo tudi tedaj, če sodišče po uradni dolžnosti sklene, da bo ločeno od glavne stvari obravnavalo, ali spada stvar v sodno pristojnost, ali je sodišče stvarno pristojno, ali že teče pravda, ali je stvar že pravnomočno razsojena, ali se je tožnik pred sodiščem odpovedal tožbenemu zahtevku in ali je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava.