(1)
Način evidentiranja prisotnosti in odsotnosti z dela, obračunavanja prisotnosti in odsotnosti in način obračunavanja izpolnjevanja delovne obveznosti določi delodajalec. Način evidentiranja prisotnosti mora zagotavljati trajnost, točnost, razvidnost in dostopnost podatkov o delavčevi prisotnosti na delu.
(2)
Vsako preseganje tedenske in mesečne delovne obveznosti, ki ga odredi pooblaščena oseba delodajalca, se mora v celoti evidentirati. Če delavec na zahtevo delodajalca v času dnevne prekinitve deljenega delovnega časa dela, mu delodajalec te ure evidentira kot prisotnost na delu.
(3)
Delavec ni dolžan delati izven okvira dnevnega delovnega časa, kamor se všteva tudi delo v času prekinitve iz prejšnjega odstavka, ki ga določi delodajalec, če mu takšno delo ni bilo predhodno odrejeno s strani pooblaščene osebe. Navedeno ne velja za odreditev dela preko polnega delovnega časa, ki se odreja v skladu z zakonom.
(4)
Delodajalec mora delavcu omogočiti in pisno odrediti koriščenje ur, opravljenih izven okvira povprečne tedenske delovne obveznosti na podlagi odredbe delodajalca, praviloma v roku treh mesecev, najkasneje pa v roku 6 (šestih) mesecev.
(5)
Če delodajalec ne ravna v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, je dolžan delavcu plačati tako opravljene ure praviloma v roku 6 (šestih) mesecev, najkasneje pa ob izplačilu januarske plače naslednjega koledarskega leta.