TFL Vsebine / TFLGlasnik

V prejšnjem prispevku sem načel in za naslednjo priložnost pustil vprašanje politične diskrecije.[1] V zvezi z odločitvami diskrecijske narave sem povzel ugotovitve o vertikalnem in horizontalnem vidiku ustavnosti in zakonitosti ter tveganju kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave.[2]

Tokrat se bom dotaknil še integralne metode, da povežem uporabno ali javno etiko in pravo. Teorija normativne integracije etičnih in pravnih vrednot pa mi je kot vodilo pri uravnoteženju »zavor in ravnovesij«. Nekateri menijo, da je trdnost tega ustavnega mehanizma, ki z načelom ustavnosti in zakonitosti poteka od »makro« ravni demokratične delitve oblasti iz 3. člena Ustave do funkcionalne »mikro« ravni uporabe prava v praksi, sorazmerna količini nezaupanja med deležniki. V nasprotju s tem podpiram stališče, da demokracije in pravne države v nobenem pogledu ne more poganjati nezaupanje. Kvečjemu vzajemno spoštovanje in zaupanje, vključevanje in sodelovanje. Kot ugotavlja Ustavno sodišče: ob formalnih razsežnosti je treba upoštevati vse tisto, kar zahteva materialna (humanistična) ali etična plat načela pravne države.[3]

K pisanju me je posebej spodbudila žgoča polemika s protestnim odzivom civilne družbe in naravovarstvenikov v potekajočem zakonodajnem postopku za spremembo Zakona o ohranjanju narave (ZON-E). Prav tako povečan pripad pobud in zahtev za presojo ustavnosti in zakonitosti na Ustavno sodišče. Oboje vidim kot kazalnik tveganja v postopku in kakovosti zakonodajnega urejanja. Temu v sklepnem delu namenjam kratek prikaz možnosti za nov in bolj učinkovit, integrativni pristop k iskanju ravnotežja za skupno dobro in javni interes. Podrobnejši prikaz bo vsebina naslednjega prispevka. S tem bom to mojo »trilogijo« o generalnih klavzulah, politični diskreciji in obvladovanju tveganja sklenil.

1. O integrativnem pristopu k velikim vrednotam narave in družbe

Brutalni posegi v naravno okolje, zlasti prostorsko majhnih družb in držav se vedno bolj kažejo kot nočna mora ozaveščenega sveta, kako so velike vrednote narave, iz katerih črpamo dobrine za preživetje, velika žrtev gnilih kompromisov med svetovno politiko in zasebnimi kapitalskimi interesi. V »črni škatli« politične diskrecije se tako tudi pri nas skrivajo odprta vprašanja podnebnih sprememb, čezmernih posegov v naravo in prostor, kopičenja nevarnih in drugih odpadkov z nepopravljivo škodo za ekosisteme in biotsko raznovrstnost.[4]

Ultimativna skrb za naravo je v razmerah tako agresivnega in izključujočega prilaščanja naravnih virov biološka nuja in etični imperativ preživetja ljudi in planeta. To nosilno sporočilo trajnostnega razvoja in svetovne družbe prihodnosti s programom ukrepov v Agendi 2030 kliče po novem in bolj učinkovitem načinu razmišljanja o vzajemnem spoštovanju in zaupanju, vključujočem sodelovanju in demokratični participaciji, nesebični izmenjavi uporabnega znanja in življenjskega izkustva med vsemi deležniki urejanja naravnega okolja in družbenega prostora.[5] Po mojem mnenju, s katerim se pridružujem navedenim ugotovitvam Ustavnega sodišča in avtorjev, ki politično diskrecijo skupaj z mehanizmom »zavor in ravnovesij« tehtajo v formalnem in materialnem (humanističnem) ali etičnem pomenu pravne države,[6] je to prvi korak tudi k razumevanju potrebe po integralni teoriji v pravu. Igličarjeva razlaga začenja z ugotovitvijo, da se pravo na prvi pogled kaže kot norma ali logično sklenjena enota pravnega reda. Kadar se iz te zunanje pojavnosti usmerimo k notranjemu bistvu prava, je le okvir ali forma vedenjskih vzorcev, ki jih iz mentalnega ozadja poganjajo vrednote.[7]

V sodobnih političnih sistemih se vrednote pogosto oblikujejo in razlagajo skozi programe in delovanje političnih strank ter njihova zavezništva v zakonodajnem organu. Še bolj podrobno so opredeljene v programu zakonodaje oz. normativnem programu vlade. Prehajanje (integracija) vrednot v zakonske določbe pa je v veliki meri odvisno od politične strukture in demokratične kulture predstavniškega telesa. Za celovit in vsestranski ter povezan (integralni) pristop k preučevanju obstoječega prava in ustvarjanju novih pravnih norm je zato pomembna integralna celota spoznavnih in (nomo)tehničnih metod. S prvimi spoznavamo in uporabljamo obstoječe pravo. Z drugimi oblikujemo nove pravne norme in jih ob upoštevanju družbenega konteksta razlagamo v procesu praktične uporabe ali izvrševanja predpisov.[8]

Jedro integralne teorije ali metode je torej v spoznanju, da klasični način razmišljanja in premočrtnega reševanja družbenih problemov in izzivov ne more več ponuditi uporabnih rešitev. S tem se v filozofiji in znanosti od sredine 20. stoletja naprej krepi zanimanje za čezdisciplinarno, medpodročno in povezljivo (integrativno) izmenjavo znanja in izkustva z različnih področjih. Ta proces ali evolucija znanosti je odločilno prispeval k nastanku integralne teorije ali teorije vsega. Z njenim vseobsegajočim pristopom ji pravijo mati vseh teorij. Je integralna vizija sveta, ki v uravnoteženo celoto vesoljne modrosti povezuje (integrira) znanost, umetnost in etiko ali filozofijo morale. Vključuje različne discipline, od fizike do duhovnosti, od biologije do estetike, od sociologije do kontemplativne molitve. Z istim namenom je vstopila v politiko in pravo, integralno medicino, psihologijo in psihoterapijo, integralno upravljanje poslovnih združb.[9]

Celoten članek je dostopen za naročnike!