V nekaterih primerih so lahko dejavnosti pred nastankom določenih okoliščin ali pojavom določenega dogodka in po njem pomembne dejavnosti. Kadar lahko pomembne dejavnosti trenutno usmerjata dva ali več naložbenikov in se te dejavnosti izvajajo v različnih obdobjih, naložbeniki določijo, kateri od njih lahko usmerja dejavnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na ta donos, skladno z obravnavo sočasnih pravic odločanja (glej 13. člen). Naložbeniki to oceno po določenem obdobju ponovno preučijo, če se spremenijo pomembna dejstva ali okoliščine.
Primera uporabe
Primer 1
Naložbenika oblikujeta podjetje, v katero naložita, za razvoj in trženje zdravila. En naložbenik je odgovoren za razvoj zdravila in pridobitev uradne odobritve zanj, pri čemer ta odgovornost vključuje enostransko možnost sprejemanja vseh odločitev v zvezi z razvojem zdravila in pridobitvijo uradne odobritve. Potem ko regulator odobri zdravilo, ga drugi naložbenik proizvaja in trži, pri čemer ima ta naložbenik enostransko možnost sprejemanja vseh odločitev v zvezi s proizvodnjo in trženjem zdravila. Če so vse dejavnosti – razvoj zdravila in pridobitev uradne odobritve zanj ter njegova proizvodnja in trženje – pomembne dejavnosti, mora vsak naložbenik določiti, ali lahko usmerja dejavnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na donos podjetja, v katero naloži. Zato mora vsak naložbenik preučiti, ali so dejavnosti razvoja zdravila in pridobitve uradne odobritve zanj oziroma njegove proizvodnje in trženja dejavnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na donos podjetja, v katero se naloži, ter ali lahko usmerja te dejavnosti. Pri določanju, kateri naložbenik ima vpliv, bi naložbenika preučila:
(a)
namen in obliko podjetja, v katero se naloži;
(b)
dejavnike, ki določajo profitno maržo, prihodke in vrednost podjetja, v katero se naloži, ter vrednost zdravila;
(c)
učinek na donos podjetja, v katero se naloži, ki izhaja iz pristojnosti odločanja posameznega naložbenika v zvezi z dejavniki iz točke (b), in
(d)
izpostavljenost naložbenikov spremenljivosti donosa.
V tem konkretnem primeru bi naložbenika preučila tudi:
(e)
negotovost in potrebna prizadevanja v zvezi s pridobitvijo uradne odobritve (glede na preteklo uspešnost naložbenika pri razvoju zdravil in pridobivanju uradnih odobritev zanje) ter
(f)
kateri naložbenik obvladuje zdravilo po uspešno končani fazi razvoja.
Primer 2
Nosilec naložbe (podjetje, v katero se naloži) je ustanovljen ter financiran z dolžniškim instrumentom v posesti naložbenika (naložbenika, ki zagotovi dolžniški kapital) in kapitalskimi instrumenti v posesti več drugih naložbenikov. Tranša lastniškega kapitala (običajno poimenovana tranša prve izgube) je namenjena kritju prvih izgub in prejemanju morebitnega preostalega donosa podjetja, v katero se naloži. Eden od naložbenikov v lastniški kapital, ki ima v posesti 30 % lastniškega kapitala, je tudi upravljavec sredstev. Podjetje, v katero se naloži, svoje donose uporabi za nakup portfelja finančnih sredstev, s čimer je izpostavljeno kreditnemu tveganju, povezanemu z morebitnim neplačilom glavnice in obresti pri sredstvih. Transakcija je naložbeniku, ki zagotovi dolžniški kapital, na voljo kot naložba z minimalno izpostavljenostjo kreditnemu tveganju, povezanemu z morebitnim neplačilom pri sredstvih v portfelju, zaradi narave teh sredstev in ker je tranša lastniškega kapitala namenjena za kritje prvih izgub podjetja, v katero se naloži. Na donos podjetja, v katero se naloži, bistveno vpliva upravljanje portfelja sredstev podjetja, v katero se naloži, kar vključuje odločitve o izbiri, pridobitvi in odtujitvi sredstev v okviru smernic v zvezi s portfeljem ter upravljanje v primeru neplačila katerega izmed sredstev v portfelju. Vse te dejavnosti vodi upravljavec sredstev, dokler neplačila ne dosežejo določenega deleža vrednosti portfelja (tj. ko je vrednost portfelja takšna, da je tranša lastniškega kapitala podjetja, v katero se naloži, porabljena). Od tega trenutka sredstva upravlja neodvisni upravljavec v skladu z navodili naložbenika, ki zagotovi dolžniški kapital. Upravljanje portfelja sredstev podjetja, v katero se naloži, je pomembna dejavnost podjetja, v katero se naloži. Upravljavec sredstev lahko usmerja pomembne dejavnosti, dokler sredstva, pri katerih je prišlo do neplačila, ne dosežejo določenega deleža vrednosti portfelja; naložbenik, ki zagotovi dolžniški kapital, lahko usmerja pomembne dejavnosti, ko vrednost sredstev, pri katerih je prišlo do neplačila, preseže ta določeni delež vrednosti portfelja. Tako upravljavec sredstev kot tudi naložbenik, ki zagotovi dolžniški kapital, morata določiti, ali lahko usmerjata dejavnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na donos podjetja, v katero se naloži, vključno s preučitvijo namena in oblike podjetja, v katero se naloži, ter izpostavljenosti vsake osebe spremenljivosti donosa.