Kar je naravnost nemogoče, ne more biti predmet veljavne pogodbe. Ako je mogoče in nemogoče hkratu pogojeno, ostane pogodba v prvem delu veljavna, ako pogodba inače ne razodeva, da ni moči ločiti nobene točke od druge. Kdor je ob sklepanju pogodbe za nemogočnost vedel ali vedeti moral, mora drugi stranki, ako za njo ne velja isto, povrniti škodo, ki jo je pretrpela zaradi zaupanja v veljavnost pogodbe. (Nov. III, § 89.)
**Določbe §§ 89 do 91 nov. III. je uporabiti tudi za pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917, ako niso že izpolnjene ali ugotovljene s sodbo ali s sodno poravnavo. (Nov. III, § 105.)**