2. člen
(izrazi)
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1.
morske vode so teritorialno morje z morskim dnom in podzemljem v skladu s predpisi, ki urejajo pomorstvo, in obalne vode z morskim dnom in podzemljem v skladu s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino in način priprave načrta upravljanja voda, če se posamezni vidiki okoljskega stanja morskih voda ne obravnavajo v predpisih, ki urejajo upravljanje voda;
2.
morska regija je geografsko zaključeno območje morja, določeno na območju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) na podlagi hidroloških, oceanografskih in biogeografskih značilnosti;
3.
morsko okolje so morske vode, prostoživeče morske rastlinske in živalske vrste (v nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske vrste) in njihovi habitati ter ekosistemi;
4.
okoljsko stanje morskih voda je celotno stanje okolja v morskih vodah z upoštevanjem strukture, delovanja in procesov morskih ekosistemov, skupaj z naravnimi fiziografskimi, geografskimi, biološkimi, geološkimi in podnebnimi dejavniki ter fizičnimi, akustičnimi in kemijskimi razmerami, vključno s tistimi, ki so posledica človekovih dejavnosti znotraj ali zunaj obravnavanega območja;
5.
dobro okoljsko stanje morskih voda je okoljsko stanje morskih voda kot sestavnega dela ekološko raznolikih in dinamičnih oceanov in morij, ki je v okviru svojih naravnih pogojev čisto, zdravo in produktivno ter ohranja možnost trajnostne rabe morskega okolja. Dobro okoljsko stanje morskih voda obstaja, če:
-
struktura, funkcije in procesi morskih ekosistemov z upoštevanjem fiziografskih, geografskih, geoloških in podnebnih dejavnikov omogočajo polno delovanje morskih ekosistemov in ohranjanje njihove odpornosti na okoljske spremembe, ki jih povzroča človek;
-
so morske rastlinske in živalske vrste, njihovi habitati in ekosistemi varovani, upadanje biotske raznovrstnosti, ki ga povzroča človek, preprečeno, raznoliki biološki elementi pa delujejo uravnoteženo;
-
hidromorfološke, fizikalne in kemijske značilnosti ekosistemov, vključno z značilnostmi, ki izhajajo iz človekovih dejavnosti, podpirajo polno delovanje ekosistemov;
-
antropogeni vnosi snovi in energije v morsko okolje, vključno s hrupom, ne povzročajo onesnaženosti;
6.
merila kakovosti okoljskega stanja morskih voda so posebne tehnične značilnosti, ki določajo deskriptorje kakovosti okoljskega stanja morskih voda in so določeni s Sklepom Komisije z dne 17. maja 2017 o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda ter specifikacijah in standardiziranih metodah za spremljanje ter presojo in razveljavitvi Sklepa 2010/477/EU (UL L št. 125 z dne 18. 5. 2017, str. 43; v nadaljnjem besedilu: Sklep 2017/848/EU);
7.
okoljska ciljna vrednost je določen okoljski cilj, ki je glede na želeno stanje izražen s kakovostno ali količinsko vrednostjo različnih meril kakovosti okoljskega stanja morskih voda, obremenitev morskih voda in vplivov nanje v zvezi z vsako morsko regijo ali podregijo;
8.
onesnaževanje morskega okolja je neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v morsko okolje, vključno z morskim podvodnim hrupom, kot posledice človekove dejavnosti, ki povzroči ali bi lahko povzročila zmanjšanje možnosti trajnostne rabe morskega okolja ter:
-
škodljive učinke na rastlinske in živalske vrste, njihove habitate in ekosisteme, vključno z upadanjem biotske raznovrstnosti;
-
tveganje za zdravje ljudi, omejitve za dejavnosti, povezane z rabo morskega okolja, vključno z ribolovom, turizmom in rekreacijo ter drugimi dovoljenimi rabami morskega okolja;
-
poslabšanje kakovosti morske vode in s tem zmanjšanje njene uporabnosti;
9.
regionalno sodelovanje je sodelovanje in usklajevanje aktivnosti med državami članicami EU in tretjimi državami, ki si delijo morsko regijo ali podregijo, z namenom priprave in izvajanja načrtov;
10.
mednarodni sporazum je katera koli mednarodna konvencija o regionalnih morjih ali mednarodni sporazum, ki je bil sklenjen zaradi varstva morskega okolja in vključuje tudi njegove vodstvene organe;
11.
navpični tok morske vode je dvigovanje spodnjih hladnih plasti morske vode na površje kot posledica delovanja vetrov (upwelling);
12.
ekosistemski pristop je celovito upravljanje dejavnosti, ki temelji na najboljšem razpoložljivem znanju o ekosistemih in njihovi dinamiki, z namenom ugotoviti in odpraviti vplive, ki ogrožajo doseganje in ohranjanje dobrega okoljskega stanja morskih voda in trajnostno rabo morskega okolja.