Odločba U-I-118/24

2026-01-2447

Odločba U-I-118/24

Ustavno sodišče je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih na pobude Tadeja Kotnika, Ljubljana, in drugih, ki jih vse zastopa Odvetniška družba Gaberščik, o. p., d. o. o., Ljubljana, ter Andreja Skutnika, Dravograd, in drugih, ki jih vse zastopa Odvetniška pisarna Kek & Žemva Privšek, d. o. o., Ljubljana, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 7. oktobra 2026

odločilo:

Prvi in tretji odstavek 3. člena, prvi, tretji in peti odstavek 32. člena, 33. člen, prvi in tretji odstavek 35. člena, 41. člen ter prvi in peti odstavek 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24) in 6. člen Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24, 100/25 – ZS-1 in 10/26) v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 100/25) niso v neskladju z Ustavo, 6. člen Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24) pa ni bil v neskladju z Ustavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Povzetek navedb pobudnikov

1.

Pobudniki Tadej Kotnik in drugi izpodbijajo prvi in tretji odstavek 3. člena, 33. in 41. člen ter prvi odstavek 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24 – v nadaljevanju ZPSVIKOB-1).

2.

Pobudniki menijo, da so prvi in tretji odstavek 3. člena ter prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, 22. členom, prvim odstavkom 23. člena in 155. členom Ustave. V obveznih razdruževanjih doslej enotnih postopkov vidijo procesne neučinkovitosti brez stvarno upravičenega razloga. Po njihovem mnenju pravica do učinkovitega sodnega varstva zahteva možnost z isto tožbo zajeti vse osebe, ki so po prepričanju oškodovancev pravno pomembno prispevale k nastanku iste škode. Možnost pasivne subjektivne kumulacije naj bi bila nujna vedno, kadar se zatrjuje obstoj materialnopravne vezi med več osebami v obliki solidarne odgovornosti za isto škodo. Podlaga odgovornosti naj bi bila pri tem nepomembna; pomembno naj bi bilo le, da izpolnitev ene odgovorne osebe zmanjša oziroma povzroči prenehanje obveznosti preostalih odgovornih oseb, ki naj bi jih vse bilo treba obravnavati kot sospornike v istem postopku.

3.

Prvi in tretji odstavek 3. člena ter prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 po oceni pobudnikov silijo pobudnike, da namesto enotnega postopka vodijo različne postopke ob uporabi različnih procesnih pravil pred različnimi sodišči, kar naj bi povečalo stroške postopkov in podaljšalo njihovo trajanje. S tako ureditvijo naj bi bil procesni položaj pobudnikov poslabšan. Ne bi naj se mogli sklicevati na ekskulpacijske razloge, ki bi jih v svojo korist in v breme drugih toženih strank navajala posamezna tožena stranka, oziroma naj bi bilo to mogoče le prek obnove postopka. Pobudniki pojasnjujejo, da lahko ločitev postopkov privede do položaja, da bodo zahtevki pobudnikov zoper poslovne banke in zoper Banko Slovenije zavrnjeni iz diametralno nasprotnih razlogov. Pogrešajo možnost "soočenja" argumentov poslovnih bank z argumenti Banke Slovenije, zlasti glede kapitalske (ne)ustreznosti bank. Obvezna razdružitev postopkov naj bi pomenila, da se pobudniki v postopkih zoper poslovne banke ne bodo mogli sklicevati na dokumentacijo v podatkovni sobi.

4.

Pobudniki trdijo, da so tudi procesna razmerja med njimi in poslovnimi bankami obremenjena z neenakostjo orožij. Zato naj ne bi bilo razloga, da se posebne določbe ZPSVIKOB-1 ne bi mogle nanašati na obravnavo vseh zahtevkov proti različnim osebam, v katerih tožniki uveljavljajo povračilo škode, nastale zaradi izrednih ukrepov.

5.

Po mnenju pobudnikov prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 poslabšuje njihov položaj v konkretnih zadevah, v katerih so sodišča zahtevke zoper Banko Slovenije in druge tožene stranke že obravnavala enotno.

6.

Pobudniki opozarjajo, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 (Uradni list RS, št. 71/16, in OdlUS XXI, 28) zahtevalo določitev posebnih postopkovnih pravil, ki bodo uravnotežila položaj pobudnikov na eni strani ter Banke Slovenije in poslovnih bank na drugi strani. Zato naj ne bi bila v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ureditev 33. člena ZPSVIKOB-1 o stranski intervenciji Republike Slovenije na strani Banke Slovenije. To naj bi pravni položaj pobudnikov le še občutno poslabšalo.

7.

Pobudniki navajajo, da je 41. člen ZPSVIKOB-1 protiustaven zaradi neskladja s 33. in 155. členom Ustave. Ta določba je po njihovem mnenju uvedla novo materialno pravilo, ki retroaktivno slabša položaj pobudnikov in drugih razlaščencev in ki ni veljalo niti ob izbrisu (čas nastanka škode) niti v trenutku vložitve odškodninskih tožb (čas začetka teka zakonskih zamudnih obresti po splošnih pravilih). Obrestna mera iz 41. člena ZPSVIKOB-1 naj bi bila izrazito nižja od obrestne mere iz Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 11/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki naj se v upoštevnem obdobju ne bi nikoli spustila pod 8 odstotkov letno. Pobudniki trdijo, da zakonodajalec v obrazložitvi predloga ZPSVIKOB-1 ni navedel dopustnega cilja za retroaktivno omejitev višine zamudnih obresti. V vsakem primeru pa menijo, da morajo zamudne obresti, ki se priznajo razlaščencem, vključevati tudi kaznovalno komponento, saj naj bi tako škoda kot zamuda pri njenem plačilu izvirali iz sfere Republike Slovenije, ki bi lahko tudi preprečila zamudo z njenim poplačilom. Pobudniki vidijo v spornem zakonskem členu nagrajevanje tistega, ki je zamudo povzročil, pa tudi manjšanje realne vrednosti odškodninskega zahtevka zaradi inflacije. Če bi Ustavno sodišče štelo, da gre za poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, pobudniki zatrjujejo, da gre za arbitrarno poslabšanje njihovega pravnega položaja.

8.

Z vidika posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave¹ oziroma 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) pobudniki ne vidijo možnosti, da bi 41. člen ZPSVIKOB-1 prestal strogi test sorazmernosti. V prvi vrsti naj zakonodajalec sploh ne bi navedel konkretnega cilja, ki naj bi mu služila omejitev višine zamudnih obresti. Ukrep naj ne bi pripomogel k nobenemu od ustavno dopustnih ciljev, ki naj bi jih zasledoval ZPSVIKOB-1. Pobudniki poudarjajo tudi njegovo očitno nesorazmernost; proračun države naj bi bil zaradi izplačila sistemskih zakonskih zamudnih obresti veliko manj prizadet, kot pa bi bili prizadeti razlaščenci, ki bi prejeli inflacijsko znatno razvrednoteno odškodnino. Omejitev višine zamudnih obresti naj bi še dodatno stopnjevala že tako pretirano breme, ki ga morajo z izbrisom zavoljo javnega interesa ohranitve finančnega sistema nositi upniki kvalificiranih obveznosti.

9.

Pobudniki razložijo, da je pri odvzemu bančnih vrednostnih papirjev po ekonomski vsebini razmerij šlo za položaj, ki je najbližje razlastitvi. Ekonomskim učinkom razlastitve pa naj bi v konkretnem primeru najbolj ustrezala procesna pravila, ki urejajo položaj in pravice ob odvzemu vrednostnih papirjev imetnikom s strani osebe, ki je te vrednostne papirje upravičena odvzeti proti ustreznemu nadomestilu. Izpodbijane določbe ZPSVIKOB-1 naj bi bile protiustavne tudi zato, ker pobudnike postavljajo v slabši položaj, kot bi ga uživali že po splošnih procesnopravnih pravilih, ki funkcionalno urejajo najbolj sorodne druge pravne položaje.

10.

Pobudniki Andrej Skutnik in drugi izpodbijajo 6. člen, prvi, tretji in peti odstavek 32. člena, 33. člen, prvi in tretji odstavek 35. člena, 41. člen ter prvi in peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1.²

11.

Pobudniki menijo, da sta 6. člen in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 v neskladju s 23. členom in 22. členom v zvezi s 155. členom Ustave ter s 6. členom EKČP. Navajajo, da so pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 vložili odškodninske tožbe zoper Banko Slovenije in zoper poslovne banke, ki so izdale njihove kasneje izbrisane finančne instrumente (ali njihove pravne naslednike). V teh tožbah naj bi kumulirali več zahtevkov na način, ki so ga dopuščale tedaj veljavne procesne določbe, zlasti Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP). Nova ureditev iz prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 naj bi delila tožbe pobudnikov na dva dela; zahtevki na podlagi 350.a člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 35/11, 52/11 – popr., 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13 in 96/13 – v nadaljevanju ZBan-1), torej odškodninski zahtevki za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, naj bi se obravnavali pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, za preostale zahtevke pa naj bi ostalo pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Pobudniki v tem vidijo napotilo na ločeno vodenje postopkov po dvojnih procesnih pravilih. Izpodbijani določbi ZPSVIKOB-1 po njihovem mnenju ne zagotavljata učinkovitega sodnega varstva, ki ga zahteva odločba Ustavnega sodišča št. U-I-295/13.

12.

Namreč, podvajanje sodnih postopkov in njihovo vodenje po različnih procesnih pravilih naj bi bilo v evidentnem nasprotju z učinkovitim sodnim varstvom. Pobudniki menijo, da bi za že vložene tožbe moral obstajati poseben režim vodenja postopkov, po katerem tožniki ne bi nosili dodatnih stroškov prav zaradi tega dvojnega vodenja postopkov. Izpodbijana ureditev naj ne bi urejala položajev, ko naj delitev odškodninskega zahtevka na dve tožbi sploh ne bi bila mogoča, in bi privedla do tega, da morajo stranke "del zahtevka" umakniti. Pobudniki 6. členu in prvemu odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 očitajo, da jim, s tem ko tistim, ki so vložili več zahtevkov "prirejeno in podredno", nalagata vodenje dveh sodnih postopkov, prekomerno otežujeta sodno varstvo pravic in pravnih interesov. Pri tem izpostavljajo breme podvojenega opravljanja procesnih opravil in stroškovno breme.

13.

Prvi odstavek 48. člena in 6. člen ZPSVIKOB-1 naj bi bila v neskladju s 155. členom Ustave, ker naj bi protiustavno posegala v pridobljene procesne pravice tožnikov. Pobudniki opisujejo, kako so vložili tožbe zoper Banko Slovenije na podlagi 350.a člena ZBan-1 in 26. člena Ustave in (podredno) zoper poslovne banke na podlagi obligacijske in stečajne zakonodaje. Po tedaj veljavnih predpisih naj bi bilo za odločanje o vseh teh zahtevkih pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani po pravilih ZPP. Po oceni pobudnikov prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 ustavno nedopustno retroaktivno posega v njihove pridobljene pravice. Ne bi naj šlo za položaj, ko se procesna pravila spreminjajo za naprej in ko se novi procesni zakon dopustno uporablja za tekoče sodne postopke. Pač pa naj bi izpodbijani zakon za nazaj posegel prav v (pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1) nastala procesna upravičenja. Taki že nastali upravičenji naj bi bili "pravica do vložitve tožbe pod pogoji, ki jih je določal tedaj veljavni procesni zakon," in ustalitev pristojnosti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (perpetuatiofori). Pobudniki trdijo, da zakonodajalec ni pravilno izkazal javne koristi za retroaktivni poseg, ki naj tudi sicer ne bi bil sorazmeren. Zakonodajalec naj bi moral najti drug način, da se "olajša sodno varstvo in hkrati zagotovi enotno, združeno nastopanje vseh imetnikov glede uveljavljanja pravic".

14.

Pobudniki navajajo, da je peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 v neskladju z 2. členom in drugim odstavkom 14. člena Ustave. Določba naj bi kršila načelo enakosti pred zakonom, ker brez razumnega razloga za tožbene zahtevke, ki ne temeljijo na ZPSVIKOB-1, ne določa enake posledice, kot jo četrti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 določa za tožbene zahtevke po ZPSVIKOB-1 (zmanjšanje zahtevka po višini z ustreznim vračilom sodne takse). Določba naj bi tudi kršila načelo zaupanja v pravo, ker naj tožnikom ne bi dajala pravice umakniti zahtevka brez plačila sodne takse za njegov umik, v roku, ki naj ne bi bil krajši od roka za vložitev tožbe na podlagi ZPSVIKOB-1. Pred polnim vpogledom v podatke v virtualni podatkovni sobi naj ne bi bilo mogoče sprejeti odločitve, ali vztrajati pri zahtevkih, za katere se ne uporablja ZPSVIKOB-1. Pobudniki v sporni ureditvi vidijo arbitrarno poslabšanje njihovega pravnega položaja.

15.

Prvi, tretji in peti odstavek 32. člena ZPSVIKOB-1 naj bi bili v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker naj bi zapovedovali obvezno združitev pravd, ne da bi dejansko zagotovili učinkovito in pospešeno obravnavanje zadev, še manj pa zmanjšanje stroškov strank. Izpodbijane določbe naj ne bi urejale pravnih vprašanj, vezanih na vodenje združene pravde. Za pobudnike ostajajo številna taka pravna vprašanja "odprta" (izvedba narokov, vodenje narokov, zaslišanja prič in izvedencev, postavljanja vprašanj izvedencem, delitev stroškov združenega postopka med stranke, obravnavanje dokaznih predlogov vseh strank, pravica do izjave strank). Prvi odstavek 32. člena ZPSVIKOB-1 naj bi bil tudi protiustavno nejasen (2. člen Ustave), ker naj bi zapovedoval obvezno združitev pravd in vodenje vzorčnega postopka, obenem pa naj ne bi urejal nobenih procesnih vprašanj, ki se v takem procesnem položaju zastavijo. Pobudniki se sprašujejo, kako jim bosta v "množičnem" postopku zagotovljeni pravici do izjave in do sodelovanja v postopku. Združitev pravd naj bi povečala negotovost glede vprašanja, kdo bo nosil stroške izvajanja dokazov, s katerimi se pobudniki ne bi strinjali, ter stroške "prevelikega števila vlog nasprotne stranke" in narokov (če tožniki spor izgubijo). Navajajo, da bodo – če bo njihova tožba izbrana za vzorčni postopek – nosili breme celotnega dokazovanja v zadevi, od katerega pa bodo imeli koristi tudi drugi nekdanji imetniki kvalificiranih obveznosti bank. Pobudniki v izpodbijanih določbah pogrešajo jasno opredelitev načina vodenja postopka in razdelitve stroškov postopka (kdo bo založil stroške izvajanja dokazov, kako bodo povrnjeni, kako se bodo razdelili).

16.

Člen 33 ZPSVIKOB-1 naj bi bil v neskladju z 2., 3. in 152. členom Ustave. Zakonodajalec naj bi s pravilom o nastopanju Republike Slovenije kot stranske intervenientke na strani Banke Slovenije skušal vplivati na izid konkretnega sodnega postopka mimo navedenih določb Ustave. Pobudniki to trditev utemeljujejo s stališčem, da država nima pravnega, ampak le ekonomski interes, da v odškodninskem sporu zmaga Banka Slovenije. Opozarjajo, da država na podlagi ZPP ne bi mogla doseči vstopa v postopek na strani Banke Slovenije. Člen 33 ZPSVIKOB-1 naj bi kršil načelo prirejenosti oziroma enakosti strank civilnega spora. Pobudniki menijo, da 2. člen Ustave Republiki Sloveniji ne dovoljuje, da svoja sredstva uporablja le v korist Banke Slovenije, in ne državljanov in domačih pravnih oseb, ki po sodni poti uveljavljajo pravice. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z navedenim členom Ustave tudi zato, ker naj bi ustvarjala notranje neskladje med predpisi.

17.

Prvi in tretji odstavek 35. člena ZPSVIKOB-1 naj bi bila v neskladju z več določbami Ustave. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 oziroma iz njene zahteve po učinkovitosti sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti naj bi izhajalo, da je v teh postopkih treba plačilo sodne takse urediti drugače kot sicer. Izpodbijani določbi naj bi bili zaradi odsotnosti posebne oprostitve plačila sodne takse za nekdanje imetnike, ki vložijo odškodninsko tožbo, v neskladju s 23. členom v zvezi s 33. členom Ustave. Pobudniki alternativno menijo, da bi sodna taksa v teh postopkih lahko kvečjemu dosegla višino sodne takse za upravni spor.

18.

Pobudniki, ki so tožbe vlagali pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 in jih je manj kot 30 na posamezni tožbi, naj bi bili protiustavno neenako obravnavani v primerjavi s tožniki, ki tožbe vlagajo šele po uveljavitvi ZPSVIKOB-1.

19.

Prvi in tretji odstavek 35. člena ZPSVIKOB-1 naj bi bila v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena, 22. členom in prvim odstavkom 23. člena Ustave zato, ker ne urejata vprašanja odmere sodnih taks za preostale zahtevke tožečih strank (tiste, ki niso tožbeni zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije). V tej zvezi pobudniki nasprotujejo odmeri in plačilu "dvojne" sodne takse.

20.

Sodna taksa za zahtevke po ZPSVIKOB-1 naj bi bila tudi previsoka. Zahtevki naj bi imeli isto dejansko in pravno podlago, zato naj sodišče pri sto zahtevkih ne bi imelo stokrat več dela, kot če bi spor reševalo le za eno od tožečih strank. Pobudniki opozarjajo na to, da so svoje pravice prisiljeni uveljavljati v odškodninskem sporu, saj upravne odločbe o izbrisu v upravnem sporu niso mogli izpodbijati. V upravnem sporu, če bi jim bil na voljo, naj bi jih bremenila bistveno nižja sodna taksa. Taka odstopanja naj bi prestopala mejo proste presoje zakonodajalca pri določanju višine sodnih taks. Izpodbijani določbi naj bi bili zato v neskladju z 2. in 23. členom Ustave.

21.

Prvi in tretji odstavek 35. člena ZPSVIKOB-1 naj bi bila protiustavno nejasna. Ne bi naj odgovarjala na vprašanje, kolikšna bo sodna taksa, če bo že odločitev o temelju za pobudnike neugodna (zavrnilna). Če je zahtevek, postavljen zgolj po temelju (prvi odstavek 27. člena ZPSVIKOB-1), zavrnjen, naj za pobudnike ne bi nastopila obveznost postavitve zahtevka po višini. V takem primeru naj vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila določena, od tako nedoločljivo postavljene vrednosti pa naj bi se odmerjali vsi stroški postopka in vse sodne takse.

22.

Člen 41 ZPSVIKOB-1 naj bi bil v neskladju s 155. členom v zvezi z 2. členom Ustave, s 33. členom v zvezi s 67. členom Ustave ter z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Odškodninska obveznost Banke Slovenije naj bi se štela za zapadlo od trenutka nastanka škode z izrekom izrednih ukrepov. Zamudne obresti po obligacijskih predpisih naj bi bile objektivna posledica zamude, 41. člen ZPSVIKOB-1 pa naj bi protiustavno retroaktivno posegel v položaj imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, ki so vložili tožbe proti Banki Slovenije pred njegovo uveljavitvijo. Po oceni pobudnikov za odstop od sistemske ureditve zamudnih obresti ni stvarno utemeljenih razlogov, zakonsko določena obrestna mera pa naj ne bi pomenila ustreznega nadomestila upnikom za rabo njihovega denarja.

Vročanje v odgovor in povzetek mnenj Vlade

23.

Ustavno sodišče je Državnemu zboru vročilo v odgovor pobudo Tadeja Kotnika in drugih, od preostalih pobud pa le pobudi, ki sta se prvotno vodili pod opravilnima številkama št. U-I-137/24³ (Andrej Skutnik in drugi) in št. U-I-156/24 (družba Sapore Vapum, d. o. o., Ljubljana, in drugi).

24.

Državni zbor ni odgovoril na tri pobude, ki so mu bile vročene v odgovor.

25.

O treh pobudah, ki so bile vročene Državnemu zboru v odgovor, se je izjavila Vlada.⁴

26.

Vlada navaja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-295/13 zahtevalo sprejetje posebnih procesnih določb za učinkovito uveljavljanje sodnega varstva le glede tožb nekdanjih imetnikov proti Banki Slovenije. Za druge spore, na katere naj bi se sklicevali pobudniki, naj bi se uporabljal ZPP. ZPSVIKOB-1 naj bi odpravljal protiustavnost ZBan-1 in dodajal nove izboljšave sodnega varstva nekdanjih imetnikov, kot naj bi bila možnost izdelave predhodnega mnenja o tem, ali bi prejeli plačilo iz naslova imetništva kvalificiranega finančnega instrumenta, če izredni ukrep ne bi bil izrečen, in v kolikšni meri, pa tudi možnost vložitve kolektivne odškodninske tožbe oziroma združitve pravd in vzorčnega postopka. Vlada opozarja, da ZPSVIKOB-1 trditveno in dokazno breme prelaga na toženo stranko, uvaja posebno poravnalno shemo in zagotavlja učinkovito uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave. Po njenem mnenju pa ni nobene podlage za to, da bi nekdanji imetniki lahko pod ugodnejšimi procesnimi pogoji uveljavljali odškodninsko varstvo proti bankam.

27.

Vlada meni, da so razdružitve postopkov po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 povsem običajna procesna dejanja. Iz sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 41/2022 z dne 16. 4. 2022 naj bi izhajalo, da vprašanja odgovornosti Banke Slovenije niso predhodna vprašanja v odškodninskih postopkih zoper banke. Zato naj niti ne bi bilo razloga, da nekdanji imetniki v teh postopkih čakajo na razplet glede odgovornosti Banke Slovenije. Vlada ne vidi nič neobičajnega v tem, da o tožbah zoper različne tožence odločajo različna sodišča v ločenih postopkih. Vlada zavrača trditve pobudnikov o poslabšanju njihovega položaja zaradi "drobitve" postopkov. Trdi, da bodo pobudniki lahko uveljavljali enake ugovore in predlagali enake dokaze tako v postopkih zoper Banko Slovenije kot tudi v postopkih zoper banke. Pogoji za kumulacijo zahtevkov v eni tožbi po ZPP naj v primeru nekdanjih imetnikov ne bi bili izpolnjeni.

28.

Vlada zavrača očitke o retroaktivnem poseganju v pridobljene procesne pravice strank. Člen 6 ZPSVIKOB-1 naj bi zgolj spreminjal krajevno pristojnost. Koncentracija krajevne in stvarne pristojnosti pri Okrožnem sodišču v Mariboru naj bi bila pogojena s posebnostmi postopkov po ZPSVIKOB-1. Po mnenju Vlade pa pravica pobudnikov do enotnega obravnavanja vseh njihovih zahtevkov v zvezi z odločbami Banke Slovenije (in sicer do obravnavanja na podlagi ZPSVIKOB-1) ne obstaja in tako tudi ni bila pridobljena. Pobudniki naj bi sicer vsekakor smeli tožiti več subjektov za povračilo iste zatrjevane škode, pa tudi istega subjekta na različnih pravnih podlagah. Vendar naj ne bi bilo ustavnopravnih razlogov, da se specialna, za tožnike ugodnejša zakonska ureditev iz ZPSVIKOB-1 raztegne na vse te druge sodne postopke. Vlada zatrjuje, da ni ustavnopravne podlage za zahtevo, da bi se na podlagi ZPSVIKOB-1 morali voditi tudi odškodninski postopki zoper poslovne banke ali Republiko Slovenijo. Ta zakon naj bi bil namenjen zgolj uveljavljanju zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi njenih odločb o izrednih ukrepih. Učinkovito sodno varstvo naj ne bi zahtevalo njegove uporabe za vse za škodo nekdanjih imetnikov domnevno odgovorne subjekte po vseh mogočih pravnih podlagah, kar naj tudi ne bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13. Vlada meni, da je prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 ustavno skladen.

29.

Enako mnenje ima Vlada glede petega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1. Navaja, da določba nikogar ne diskriminira oziroma postavlja v neenak položaj. ZPSVIKOB-1 naj bi bil poseben zakon, ki prevlada nad splošno ureditvijo, saj naj bi šlo za kompleksen predpis, ki je povsem prilagojen uveljavljanju odškodninskih zahtevkov nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank zaradi učinkov odločb Banke Slovenije, na podlagi katerih so prenehale njihove kvalificirane obveznosti. Vlada trdi, da je glavni namen petega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ureditev stanja v primerih, ko so tožniki vlagali tožbe z več tožbenimi zahtevki na različnih pravnih podlagah proti različnim subjektom. Po izločitvi tožbenega zahtevka, s katerim se uveljavlja odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1, naj bi bilo treba zagotoviti možnost ustreznih sprememb tožb in tako zagotoviti spoštovanje pravice tožnikov do sodnega varstva in načela dispozitivnosti. Peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 naj tožnikom ne bi nalagal novih obveznosti, pač pa naj bi jim zgolj podelil pravico do spremembe tožbe brez privolitve tožene stranke. Vlada trdi, da o neenakosti pred zakonom ni mogoče govoriti, ko gre za dve različni postopkovni ureditvi, ki se vodita na podlagi različnih zakonov.

30.

Ustavno skladen je po njenem mnenju tudi 32. člen ZPSVIKOB-1. Zasledoval naj bi cilj zmanjšanja števila vloženih tožb, zmanjšanja bremena pristojnega sodišča ter poenotenosti odločanja v sporih med imetniki izbrisanih pravic in Banko Slovenije. Spor o upravičenosti povrnitve škode za imetnike kvalificiranih obveznosti istega reda v posamezni banki naj bi bilo mogoče rešiti le enako za vse; hkrati naj bi šlo za bistveno istovrstna dejanska stanja in enako pravno podlago. Vlada zato meni, da bo obvezno združevanje pravd po posamezni odločbi Banke Slovenije vsekakor prispevalo k pospešitvi postopka in zmanjšanju njegovih stroškov. V združenih pravdah naj bi se obravnavalo za vse tožnike po isti odločbi Banke Slovenije identično relevantno procesno gradivo. Nič pa naj tudi ne bi preprečevalo kombinacije združevanja pravd in obravnave ene tožbe ali manjšega števila tožb po združitvi pravd v vzorčnem postopku. Po oceni Vlade Ustava ne zahteva, da bi bilo treba za odločanje v tako združenih pravdah in vzorčnih postopkih uzakoniti posebna procesna pravila. Vse procesne položaje, ki lahko nastanejo v teh sporih, naj bi bilo mogoče ustavno skladno rešiti na podlagi splošnih procesnih pravil, ki naj bi že bila preizkušena v številnih zelo različnih procesnih razmerjih.

31.

Glede 33. člena ZPSVIKOB-1 Vlada ne dvomi o ustavni dopustnosti stranske intervencije Republike Slovenije na strani Banke Slovenije. Pravni interes zanjo naj bi bil podan že po ZPP, saj naj bi se učinki odločitve o odškodninskem zahtevku zoper Banko Slovenije raztezali tudi na državo. Po presoji Vlade je interes Republike Slovenije glede izida odškodninskih pravd predvsem zato tudi pravni interes. Člen 33 ZPSVIKOB-1 naj bi bil logična posledica 42. in 43. člena ZPSVIKOB-1, ki naj bi urejala prehod pravnomočno določenih obveznosti plačila odškodnine iz Banke Slovenije na Republiko Slovenijo.

32.

Člen 35 ZPSVIKOB-1 po mnenju Vlade ni protiustaven. Ustava naj ne bi zahtevala taksne oprostitve za tožbe po ZPSVIKOB-1 (ali za druge tožbe za isto škodo) mimo pravil iz Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 30/16 in 204/21 – v nadaljevanju ZST-1) in ne glede na premoženjsko stanje tožnikov. Vlada navaja, da bi taksna oprostitev pobudnikov pomenila njihovo nedopustno privilegiranje v razmerju do drugih taksnih zavezancev v odškodninskih zadevah. Ker naj bi višina takse slonela na sorazmerju med višino in storitvijo in ker naj bi bili odškodninski postopki po ZPSVIKOB-1 zelo zahtevni, naj bi bilo neutemeljeno zavzemanje pobudnikov za odmero sodne takse za tožbo kot v upravnem sporu. Vlada trdi, da je razumno in ustavno skladno prizadevanje zakonodajalca, da s taksno oprostitvijo za skupno tožbo najmanj trideset tožnikov s skupnim pooblaščencem zmanjša število sodnih postopkov po ZPSVIKOB-1.

33.

Po oceni Vlade so očitki pobudnikov zoper 41. člen ZPSVIKOB-1 neutemeljeni. Obrestna mera Evropske centralne banke za operacije glavnega refinanciranja⁵ (v nadaljevanju obrestna mera ECB) naj bi pomenila nadomestilo za izgubo vrednosti denarja. Vlada meni, da uporaba predpisane obrestne mere zamudnih obresti⁶ iz ZPOMZO-1 ne bi bila primerna. To stališče utemeljuje z domnevnim kaznovalnim elementom zakonite zamudne obrestne mere, katerega posledica naj bi bila njena precejšnja višina. Ta kaznovalni element naj bi bil neprimeren predvsem iz razloga, ker se je izredni ukrep lahko izrekel le, če je bil ogrožen vitalni javni interes, pa tudi iz razloga, ker se upravičenost tožnikov do povrnitve škode ne bo presojala po splošnih pravilih obligacijskega prava, pač pa po za tožnike ugodnejših pravilih (pravica do povrnitve škode naj ne bi bila odvisna od protipravnosti ravnanja Banke Slovenije; obresti po ZPSVIKOB-1 naj bi začele teči že z dnem nastanka škode). Vlada se tu sklicuje na odločbo št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in OdlUS XVI, 64), v kateri naj bi Ustavno sodišče odredilo uporabo obrestne mere ECB v domnevno podobnem primeru "nezmožnosti uveljavljanja terjatve v sodnih postopkih iz razlogov na strani normativne ureditve". Kaznovanje dolžnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas, ko normativni okviri za odločanje o njegovi odškodninski odgovornosti še niso bili uveljavljeni, naj ne bi bilo utemeljeno. Vlada v 41. členu ZPSVIKOB-1 vidi uravnovešenje položajev upnika in dolžnika, ki preprečuje izgubo vrednosti na strani upnika, obenem pa nesorazmerno ne povečuje obveznosti dolžnika.

Povzetek opredelitev pobudnikov do navedb Vlade

34.

Ustavno sodišče je pobudnikom vročilo mnenja Vlade, ki so se nanašala na pobude, ki so jih vložili. Pobudniki so se do navedb Vlade opredelili⁷ in Ustavno sodišče v nadaljevanju njihove navedbe povzema kot celoto, kolikor ne gre zgolj za vztrajanje pri trditvah iz pobud ali za irelevantne navedbe, ki niso v zvezi z izpodbijanimi določbami.

35.

Pobudniki menijo, da zakonodajalec z ZPSVIKOB-1 ne bi smel v nobenem pogledu poslabšati njihovega materialnega ali procesnega položaja. Zakon, ki izvršuje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/13, naj bi smel položaj pobudnikov zgolj in samo izboljšati. V zvezi z očitki zoper 32. člen ZPSVIKOB-1 pobudniki vztrajajo in dodatno utemeljujejo, da številna procesna vprašanja v ZPSVIKOB-1 niso urejena in da uporaba ZPP za te primere ni ustrezna. Glede 33. člena ZPSVIKOB-1 navajajo, da zakon države ne bi smel "prisiljevati" v obvezno stransko intervencijo, kar naj bi povečalo neenakost med njimi in Banko Slovenije.

36.

V zvezi z 41. členom ZPSVIKOB-1 pobudniki trdijo, da krnitve njihovih materialnih pravic ne more odtehtati to, da se jim procesni položaj nekoliko izboljša. Referenčne obrestne mere ECB naj bi bile namenjene le sistemsko pomembnim bankam. Obrestna mera za "razlaščence" naj ne bi smela biti nižja od efektivne obrestne mere, ki bi jo ti morali (ali celo so jo morali) plačati komercialni banki za izposojeni denar. Pobudniki poudarjajo, da zakonska obrestna mera zamudnih obresti nima neposredne kaznovalne funkcije, pač pa sili dolžnika k izpolnitvi. Prav tako naj ne bi bilo jasno, zakaj morajo prav pobudniki nositi breme predolgega snovanja predpisov, ki naj bi jim nudili učinkovito sodno varstvo, oziroma breme ohranitve stabilnosti bančnega sistema.

37.

Zakonodajalec naj ne bi utemeljil, da razločitev obravnavanja zahtevkov iz prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ustreza načeloma hitrosti in ekonomičnosti ter pravici do učinkovitega sodnega varstva. Ne bi naj šlo za običajno procesno dejanje. Pobudniki naj bi odškodninski zahtevek zoper Banko Slovenije utemeljili sicer na dveh ločenih pravnih podlagah, med katerima naj bi bila vsebinska povezava, in naj bi tudi šlo za isto škodo. Tega zahtevka naj ne bi bilo mogoče deliti na dva dela. Pobudniki opozarjajo, da je zakonodajalec naredil nekaj, česar naj sodišče po ZPP ne bi moglo. Razdružil naj bi odločanje o zahtevkih tudi v primeru eventualne subjektivne kumulacije. Pravilnost ocene vrednosti sredstev bank, o čemer se odloča v postopku zoper Banko Slovenije, naj bi bila predhodno vprašanje v odškodninskem postopku zoper poslovne banke. Vprašanja odgovornosti Banke Slovenije zaradi izbrisa kvalificiranih obveznosti naj ne bi bila tako zapletena, da bi to upravičevalo ločevanje postopkov. Pobudniki navajajo, da v bistvu ne zahtevajo obravnave vseh svojih zahtevkov po ZPSVIKOB-1, pač pa "da lahko obdržijo zahtevke, postavljene na način, kot je to ob vložitvi zahtevkov dopuščal veljavni ZPP".

B. – I.

Obseg presoje ter nekatera procesna in terminološka vprašanja

38.

Ustavno sodišče je 9. 1. 2025 odločilo, da se zadeve št. U-I-137/24, št. U-I-140/24, št. U-I-142/24 in št. U-I-156/24 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združijo z zadevo št. U-I-118/24.

39.

Ustavno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) s posebnimi sklepi sprejelo v obravnavo pobude, o katerih odloča s to odločbo: (a) sklep št. U-I-118/24 z dne 5. 12. 2024, s katerim je bila sprejeta v obravnavo pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 3. člena, 33. in 41. člena ter prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1;⁸ (b) sklep št. U-I-137/24, U-I-140/24, U-I-142/24, Up-1050/24, Up-1060/24, Up-1061/24 z dne 9. 1. 2025, s katerim so bile sprejete v obravnavo tri pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 6. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 32. člena, 33. člena, prvega in tretjega odstavka 35. člena, 41. člena ter prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1; (c) sklep št. U-I-156/24, Up-1133/24 z dne 9. 1. 2025, s katerim je bila sprejeta v obravnavo pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 6. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 32. člena, 33. člena, prvega in tretjega odstavka 35. člena, 41. člena ter prvega in petega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1. Ustavno sodišče je v sklepih o sprejemu odločilo tudi o absolutno prednostni obravnavi vseh sprejetih pobud. Na pravni interes pobudnikov, ki izpodbijajo 6. člen ZPSVIKOB-1, ne more vplivati dejstvo, da je bilo besedilo te določbe v času med sprejemom pobud v obravnavo⁹ in izdajo te odločbe Ustavnega sodišča spremenjeno.¹⁰ Tudi spremenjeno besedilo navedene določbe prek odkazila na ZS-1 določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.¹¹ Novi 6. člen Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 44/24, 100/25 – ZS-1 in 10/26 – v nadaljevanju ZPSVIKOB-1/26), kakor ga je uveljavil 165. člen ZS-1, in 3. točka šestega odstavka 14. člena ZS-1 sicer že veljata, a se še ne uporabljata.¹² To pomeni, da se za pobudnike do 1. 1. 2027 še vedno uporablja izpodbijani 6. člen ZPSVIKOB-1. Ta sicer razveljavljena (torej ne več veljavna) zakonska določba zanje še vedno pravno učinkuje¹³ in je v času izdaje te odločbe temelj za izključno pristojnost sodišča, ki vodi postopke odškodninskega sodnega varstva po ZPSVIKOB-1. Glede na 47. člen ZUstS¹⁴ Ustavno sodišče – tudi brez posebnega pozivanja pobudnikov – ugotavlja, da posledice zatrjevane protiustavnosti 6. člena ZPSVIKOB-1 niso bile odpravljene. Zato je opravilo presojo njegove ustavnosti. Hkrati pa je Ustavno sodišče moralo upoštevati, da se bosta že 1. 1. 2027 za določitev izključno pristojnega sodišča, ki naj pobudnikom nudi sodno varstvo, začela uporabljati že uveljavljena 6. člen ZPSVIKOB-1/26 in 3. točka šestega odstavka 14. člena ZS-1. Ustavno sodišče je zato na podlagi 30. člena ZUstS po koneksiteti začelo postopek ocene ustavnosti 6. člena ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1. Ker tako stara kot nova ureditev določata enako pravno posledico, Državnemu zboru ni bilo treba dati nove možnosti, da se izreče o skladnosti z Ustavo navedenih določb.

40.

Ustavno sodišče je opravilo presojo skladnosti z Ustavo določb ZPSVIKOB-1, ZPSVIKOB-1/26 ter ZS-1, glede katerih so bile sprejete v obravnavo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma glede katerih je začelo postopek ocene ustavnosti po koneksiteti. Navedeno presojo je opravilo v okviru očitkov iz sprejetih pobud, pri čemer je upoštevalo tudi, da pobudnike zastopata pooblaščeni odvetniški družbi, zaradi česar je utemeljeno pričakovanje, da bodo pobude strokovno in kvalitetno obrazložene, očitki o protiustavnosti pa jasni, konkretizirani in dovolj obrazloženi. Glede na navedeno je Ustavno sodišče obravnavalo le tiste očitke pobudnikov, ki so razumljivi, dovolj opredeljeni in niso očitno neutemeljeni. Predvsem ni obravnavalo pavšalnih in preveč splošnih trditev ter očitkov, v katerih pobudniki v bistvu zatrjujejo neprimernost zakonskih rešitev.¹⁵

41.

Ustavno sodišče v tej odločbi za imetnike z odločbami Banke Slovenije izbrisanih finančnih instrumentov, ki so izkazovali t. i. kvalificirane obveznosti bank,¹⁶ uporablja izraz "nekdanji imetniki".¹⁷ Zadevne odločbe Banke Slovenije pa označuje z izrazom "odločbe [Banke Slovenije] o izbrisu".

B. – II.

Ključna stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-295/13

42.

Ustavno sodišče je pri presoji določb ZBan-1, ki so bile materialna podlaga za prisilne izbrise finančnih instrumentov pobudnikov,¹⁸ navedlo, da je bil izredni ukrep izbrisa ali konverzije po izpodbijani ureditvi mogoč le, ko drugače kot z državno pomočjo ni bilo mogoče preprečiti stečaja banke in ogroženosti finančnega sistema kot celote. Ker je bilo eno ključnih pravil izpodbijane ureditve načelo "noben upnik na slabšem kot v stečaju" (no creditorworseoff), ki pomeni, da mora upravičenec z izbrisom ali konverzijo vedno dobiti (ohraniti) vsaj toliko, kot bi mu ostalo v stečaju (peti odstavek 261.a člena ZBan-1), je Ustavno sodišče zaključilo, da je ob pravilni in ustavnoskladni razlagi petega odstavka 261.a člena ZBan-1 izredni ukrep le formalno posegel v pravni položaj prizadetega upravičenca; ekonomsko izredni ukrep, ki je kot ultima ratio namenjen preprečitvi stečaja banke, ni smel upravičenca prizadeti nič bolj, kot če ukrepa ne bi bilo in bi banka končala v stečaju.¹⁹

43.

Z zornega kota pravice do zasebne lastnine je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-295/13 poudarilo, da morajo upravičenci, ki so bili prizadeti z izrednimi ukrepi Banke Slovenije in ki menijo, da so bile v konkretnih postopkih izreka izrednih ukrepov uporabljene napačne predpostavke, to uveljavljati v ustreznih postopkih.²⁰

44.

Ustavno sodišče je bilo v odločbi št. U-I-295/13 soočeno z ureditvijo, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali konstitutivno dokončno odločbo Banke Slovenije, saj jim 347. člen ZBan-1 ni priznaval aktivne legitimacije v takem sporu. Imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic je bilo na voljo drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe iz prvega odstavka 350.a člena ZBan-1. Drugačno sodno varstvo iz ZBan-1 samo po sebi je po mnenju Ustavnega sodišča tako pomenilo v temelju razumen način uresničevanja pravice do sodnega varstva v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave.²¹

45.

Vendar pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je odločilno, ali je bil način uresničevanja pravice do sodnega varstva, gledano kot celota, tak, da je zadoščal zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker se je izkazalo, da ni bil, je zakonodajalec posegel v to pravico tožnikov.²² Ustavno sodišče je presojani poseg v prvi odstavek 23. člena Ustave razglasilo za protiustaven.²³ V ZBan-1 je obstajala protiustavna pravna praznina zaradi odsotnosti posebnih procesnih pravil za odškodninske spore imetnikov izbrisanih ali konvertiranih kvalificiranih pravic proti Banki Slovenije, zaradi katere je bil 350.a člen ZBan-1 v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.²⁴

B. – III.

Namen in osnovne značilnosti ZPSVIKOB-1

46.

Kot izhaja iz 1. člena ZPSVIKOB-1, so njegovi nameni urediti: (a) pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim imetnikom kot osebam, ki so bile prizadete zaradi učinkov odločb Banke Slovenije o izbrisu, omogoča učinkovito sodno varstvo; (b) dostop do dokumentov in podatkov, ki jih je Banka Slovenije upoštevala ali bi jih morala upoštevati pri izdaji odločb o izbrisu; (c) objavo odločb Banke Slovenije o izbrisu ter način zagotovitve dokumentov in podatkov, ki se nanašajo na ta izredni ukrep.

47.

Ko je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-295/13 zakonodajalcu naložilo, naj sprejme ureditev, ki bo omogočala ustavnoskladno uveljavitev pravice do sodnega varstva za vse morebitne že vložene in bodoče odškodninske tožbe v zvezi z izbrisi kvalificiranih pravic na podlagi ZBan-1, je imelo v mislih le odškodninske tožbe proti Banki Slovenije zaradi škode, nastale z izdajo odločb o izbrisu oziroma zaradi nje. Odločba št. U-I-295/13 se ne nanaša na najrazličnejše druge odškodninske spore, ki so jih nekdanji imetniki v kakršnikoli povezavi z izbrisom kvalificiranih obveznosti sprožili proti drugim subjektom (predvsem proti poslovnim bankam) ali tudi proti Banki Slovenije, vendar na drugi dejanski ali pravni podlagi, npr. zaradi opustitve nadzora nad bankami.

48.

Že iz besedila 1. člena ZPSVIKOB-1, pa tudi iz zakonodajnega gradiva,²⁵ izhaja, da je njegov namen zakonodajno zapolniti prav to (in samo to) protiustavno pravno praznino, ki jo je Ustavno sodišče ugotovilo v odločbi št. U-I-295/13. Iz 3. člena ZPSVIKOB-1 jasno izhaja, da lahko nekdanji imetniki odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije uveljavljajo le v skladu s postopkom, ki ga določa ZPSVIKOB-1,²⁶ in tudi to, da se ZPSVIKOB-1 ne uporablja za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije (ne glede na morebitno dejansko in pravno podobnost med zahtevki, povezanost relevantnih dejanskih stanj, identičnost škod itd.).²⁷ Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (6. člen ZPSVIKOB-1).

49.

ZPSVIKOB-1 je glede na namen in področje urejanja (razumljivo) pretežno procesni oziroma postopkovni predpis. Ne ureja sicer vseh vprašanj postopka odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. Zato njegov 5. člen predpisuje za ta postopek subsidiarno (podrejeno) uporabo ZPP (pravil postopka v gospodarskih sporih) in Zakona o kolektivnih tožbah (Uradni list RS, št. 55/17 in 133/23 – ZKolT).²⁸

50.

ZPSVIKOB-1 vsebuje tudi nekatere materialne določbe. V prvi alineji 1. člena je določeno, da ZPSVIKOB-1 ureja tudi pravno podlago za povračilo škode. Člen 4 ZPSVIKOB-1 v tej zvezi med drugim določa, da je nekdanji imetnik upravičen do povračila škode (odškodnine), če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. Zakon s tem zasleduje načelo "noben upnik na slabšem kot v stečaju" (no creditorworseoff), ki je bilo eno osnovnih načel ureditve že po ZBan-1.

51.

Pravni položaj nekdanjih imetnikov se je z ZPSVIKOB-1 spremenil ne le v postopkovnem, pač pa tudi v materialnem smislu. Vsebinska merila odškodninske odgovornosti Banke Slovenije zaradi izbrisa kvalificiranih obveznosti so bila najprej urejena v 350.a členu ZBan-1,²⁹ ki je odkazoval na 223. člen ZBan-1.³⁰ Pravico do povračila škode je torej imela vsaka oseba, katere pravice so bile prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, pri čemer je moral tožnik dokazati, da je škoda, ki mu je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen, izhajajoč pri tem iz dejstev in okoliščin, kakršni so bili v času odločanja Banke Slovenije in kakršne je Banka Slovenije imela pred očmi ali pa bi jih morala imeti pred očmi. Šlo je za obliko krivdne odgovornosti Banke Slovenije za navadno malomarnost. V sklepu št. U-I-4/20 z dne 14. 1. 2021 (Uradni list RS, št. 16/21), 24. do 26. točka obrazložitve, je Ustavno sodišče pojasnilo, da je Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 72/19 – v nadaljevanju ZPSVIKOB) odredil v odškodninskih pravdah po ZPSVIKOB nadaljnjo uporabo sicer že neveljavnega 350.a člena ZBan-1 v delu prvega odstavka, v katerem je določal, da lahko nekdanji imetniki zahtevajo od predlagateljice povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena ZBan-1.³¹ V tem sklepu je Ustavno sodišče navedlo, da Banka Slovenije odškodninsko odgovarja, če ne dokaže, da bi brez izbrisa kvalificiranih obveznosti končala v stečaju, ki bi ogrozil celoten slovenski finančni sistem, in da izbrisani upniki v tem stečaju ne bi prejeli ničesar (tako kot tudi iz v celoti izbrisanih finančnih instrumentov niso prejeli ničesar). Obenem je opozorilo, da odškodninska odgovornost Banke Slovenije ni objektivna.

52.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-4/20 razveljavilo ZPSVIKOB. V 97. točki obrazložitve navedene odločbe je navedlo, da razveljavitev ZPSVIKOB v celoti po naravi stvari pomeni, da se del prvega odstavka 350.a člena in 223. člen ZBan-1, kolikor sta se ti neveljavni določbi na podlagi ZPSVIKOB še uporabljali, po razveljavitvi ZPSVIKOB ne uporabljata več.

53.

Vsebinska merila odškodninske odgovornosti Banke Slovenije nekdanjim imetnikom zaradi izbrisa kvalificiranih obveznosti (odškodninska odgovornost zaradi učinkov odločb Banke Slovenije o izbrisu) so po presoji Ustavnega sodišča danes celovito urejena v ZPSVIKOB-1 in ni mogoče sprejeti stališča, da je ZPSVIKOB-1 kakorkoli in v kateremkoli delu spet odredil uporabo neveljavnih prvega odstavka 350.a člena in 223. člena ZBan-1. Iz prve alineje 1. člena in iz 4. člena ZPSVIKOB-1 izhaja, da je bil namen ZPSVIKOB-1 celovito urediti (materialno)pravno podlago te odškodninske odgovornosti, in sicer s praviloma, da je nekdanji imetnik upravičen do povračila škode, če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen, ter da se v postopkih po ZPSVIKOB-1 ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Iz zakonodajnega gradiva je mogoče sklepati, da zakonodajalec jasno zavrača nadaljnjo uporabo 350.a in 223. člena ZBan-1 in da želi (za nazaj) vzpostaviti sistem odškodninske odgovornosti Banke Slovenije, ki – za razliko od prvotnega – relativno bolj objektivizira odgovornost za odstope od načela "noben upnik na slabšem kot v stečaju".³²

B. – IV.

Presoja ustavnosti posameznih izpodbijanih določb ZPSVIKOB-1

Prvi in tretji odstavek 3. člena, 6. člen, prvi in peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1, 6. člen ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1

(a)

Besedilo izpodbijanih določb

54.

Ustavno sodišče je najprej opravilo presojo sklopa določb ZPSVIKOB-1, ki jih šteje za zaključeno vsebinsko celoto, to je prvega in tretjega odstavka 3. člena, 6. člena ter prvega in petega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1. Skupaj s temi določbami je presojalo tudi 6. člen ZPSVIKOB-1/26 in 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1. Navedene določbe se glasijo:

Določbe ZPSVIKOB-1

"3. člen

(obvezna uporaba zakona)

(1) Nekdanji imetnik oziroma nekdanja imetnica (v nadaljnjem besedilu: nekdanji imetnik) lahko uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon.

[…]

(3) Ta zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po prvem odstavku tega člena.

6. člen

(pristojno sodišče)

Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljnjem besedilu: sodišče).

48. člen

(sodni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona)

(1) Sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: prvotno sodišče), in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, se v dveh mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih. Po pravnomočnosti navedenega sklepa odstopi prvotno sodišče zadevo pristojnemu sodišču po tem zakonu. Če tožba vsebuje več zahtevkov in se je prvotno sodišče v skladu s tem zakonom izreklo za nepristojno le za nekatere, pošlje prvotno sodišče pristojnemu sodišču kopijo tožbe, samo pa nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno.

[…]

(5) Če prvotno sodišče po pravnomočnosti sklepa iz prvega odstavka tega člena nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno, lahko tožnik v roku, ki ga določi prvotno sodišče, spremeni tožbo, za kar ni potrebna privolitev tožene stranke.

[…]"

Določba ZPSVIKOB-1/26

"6. člen

(pristojno sodišče)

Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno sodišče, izključno pristojno v skladu z zakonom, ki ureja sodišča (v nadaljnjem besedilu: sodišče)."

Določba ZS-1

"14. člen

(izključna pristojnost okrožnih sodišč)

[…]

(6) Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za sojenje oziroma odločanje:

[…]

3.

v postopkih po zakonu, ki ureja postopek sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank."

(b)

Vložitev odškodninskih tožb pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 in pravna ureditev iz ZPP, ki je za te tožbe veljala ob vložitvi tožb

55.

Kot izhaja iz navedb pobudnikov, iz pobudam priloženih dokazil in iz javno dostopne sodne prakse, so nekateri od nekdanjih imetnikov vložili odškodninske tožbe zoper Banko Slovenije še pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1, in to praviloma pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, krajevno pristojnim po kraju sedeža pravne osebe. V tožbah, ki so jih vlagali nekdanji imetniki, je prihajalo do različnih oblik postavljanja zahtevkov in lahko tudi objektivne in subjektivne kumulacije (združevanja) zahtevkov.³³ Ni bila vedno odškodninsko tožena le Banka Slovenije, prav tako pa Banka Slovenije ni bila vedno odškodninsko tožena le zaradi učinkov odločbe o izbrisu.

56.

Odškodninske zahtevke zoper Banko Slovenije (sicer vložene kot enoten zahtevek) so tako pobudniki v številnih zadevah utemeljevali na dveh ločenih dejanskih in pravnih podlagah: neizpolnjenost zakonskih pogojev za izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti po ZBan-1 (torej gre za zahtevke na podlagi 350.a člena ZBan-1, danes "zahtevke na podlagi učinkov odločbe Banke Slovenije") in opustitev dolžnega nadzora nad poslovanjem poslovne banke. Taki zahtevki so bili postavljeni primarno, kot podrejene zahtevke po 192. členu ZPP pa so pobudniki uveljavljali odškodninske zahtevke zoper poslovne banke oziroma njihove pravne naslednike, ker niso vložile tožb zoper odločbe Banke Slovenije oziroma ker naj bi zavedle pobudnike v nakup pozneje izbrisanih finančnih instrumentov z objavljanjem nepravilnih računovodskih poročil. Drugi pobudniki so Banko Slovenije in poslovno banko z isto tožbo odškodninsko tožili solidarno, zahtevka pa so utemeljevali na več dejanskih in pravnih podlagah.³⁴

57.

Na sodiščih poteka veliko pravdnih postopkov na podlagi tožb z opisanimi načini postavljanja zahtevkov in z različnimi oblikami objektivne³⁵ in subjektivne³⁶ kumulacije zahtevkov, ki so tako ali drugače povezani z izbrisom finančnih instrumentov. Šele ZPSVIKOB³⁷ (pozneje razveljavljeni predhodnik ZPSVIKOB-1) je namreč uvedel določene ovire takemu ravnanju in posebna pravila za prej začete sodne postopke, ki so zelo podobna tu presojanim pravilom iz ZPSVIKOB-1. Do tedaj so se tudi za zadeve, povezane z izbrisom, uporabljale zgolj določbe ZPP, med katerimi velja izpostaviti tiste, ki urejajo določitev pristojnega sodišča, prekinitve postopkov, dopustnost združevanja zahtevkov oziroma procesnih subjektov ter odločanje o združenem ali ločenem obravnavanju posameznih zahtevkov (41., 49., 182., 191., 192., 206. in 300. člen ZPP). Mogoče so bili različni procesni položaji, še zlasti zato, ker tožniki tožbe in zahtevke v prvi fazi, pred sodnim preizkusom tožbe in sprejetjem različnih odločitev sodnega procesnega vodstva, oblikujejo povsem po svoji volji in svojih predstavah o procesnih in materialnih vezeh med posameznimi zahtevki in posameznimi toženci (npr. glede tega, ali Banka Slovenije odgovarja za škodo solidarno s poslovnimi bankami, itd.).

58.

Za vsaj nekatere v praksi najpogostejše načine združevanja zahtevkov nekdanjih imetnikov je mogoče sprejeti splošno stališče, da so bili v trenutku vložitve tožb nekdanjih imetnikov po sistemu ZPP dovoljeni. Posebne procesne ureditve za odškodninske tožbe proti Banki Slovenije zaradi učinkov njenih odločb namreč v tem času še ni bilo. Tako 182. člen ZPP (ob podani stvarni pristojnosti istega sodišča) ne postavlja ovir objektivni kumulaciji v eni tožbi, vloženi pri pristojnem sodišču v Ljubljani, več odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije za škodo, nastalo z izbrisom finančnega instrumenta, vendar z različnimi dejanskimi in pravnimi podlagami teh zahtevkov.³⁸ Tudi podoben položaj, v katerem pa nekdanji imetnik odškodninsko toži Banko Slovenije tako, da v tožbi postavi le en tožbeni predlog za plačilo denarnega zneska, kar pa utemeljuje z dvema ločenima dejanskima in pravnima podlagama, po ZPP ne odpira posebnih vprašanj.³⁹ Podobno so po ZPP bile praviloma dovoljene subjektivne kumulacije oziroma sosporništvo po 191. členu ZPP v primeru tipičnega združevanja na aktivni strani (več nekdanjih imetnikov skupaj vloži tožbo proti Banki Slovenije).⁴⁰ Bolj vprašljivo je bilo že po 191. členu ZPP tipično združevanje na pasivni strani (tožba nekdanjih imetnikov proti Banki Slovenije in poslovni banki, včasih tudi državi), saj bi bilo zanj treba izkazati identičnost ali bistveno istovrstnost dejanske in pravne podlage obveznosti teh toženih strank oziroma njihovo solidarno odškodninsko zavezanost.⁴¹ Tem težavam so se tožniki lahko izognili s pomočjo instituta pasivnega eventualnega sosporništva po 192. členu ZPP,⁴² za katerega zadošča že, da je izkazana medsebojna zveza zahtevkov, ki se uveljavljajo proti posameznim toženim strankam.⁴³

59.

Pravna teorija v splošnem ugotavlja, da se predpostavke za nastanek posameznih vrst sosporništva deloma razlikujejo, vendar naj bi bilo vsem oblikam skupno to, da lahko subjektivno kumulacijo štejemo za dopustno le, če je za vsa obravnavana procesna razmerja predpisana ista vrsta postopka.⁴⁴ Pasivno subjektivno kumulacijo je v bistvu treba razumeti kot pravico tožnika, ne kot obveznost, saj je njemu pridržana odločitev, ali bo tožil več dolžnikov skupaj kot sospornike (razen v primerih nujnega sosporništva).⁴⁵ Enako velja za objektivno kumulacijo zahtevkov; je le pravica in nikoli obveznost tožnika.⁴⁶ Vse navedeno je bilo po ZPP upoštevno tudi za tožbe nekdanjih imetnikov, vložene pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1.

60.

Ne glede na to, ali nekdanje imetnike, kot tožnike, razumemo kot materialne ali kot formalne sospornike,⁴⁷ jih očitno glede na materialnopravna razmerja v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti po ZPP ni bilo mogoče pojmovati kot enotne sospornike iz 196. člena ZPP⁴⁸ in tako tudi ne kot nujne sospornike,⁴⁹ pač pa so bili navadni sosporniki.⁵⁰ Da so navadni sosporniki (če sploh so sosporniki), je brez dvoma veljalo tudi za različne tožence iz odškodninskih tožb, vloženih pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1. Sosporništvo v primerih pasivne kumulacije v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti praktično nikoli ni moglo biti enotno (še manj nujno).⁵¹ To glede na ustaljena stališča doktrine in sodne prakse velja tudi v hipotetičnem primeru, da je nekdanjim imetnikom v kakšnem primeru uspelo izkazati materialno solidarno vez, torej zakonito zajeti na toženi strani različne tožence kot solidarne dolžnike in potemtakem materialne sospornike po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP.⁵²

61.

Odsotnost enotnega sosporništva na aktivni in pasivni strani, torej tako za nekdanje imetnike kot za različne tožene stranke, v pravdah v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti pomeni, da se je že v sistemu ZPP štelo, da ni nobene pravno prisiljujoče nuje, da se vodijo glede vseh zahtevkov in vseh tožencev enotni postopki.⁵³ Ker sta bili tako objektivna kot subjektivna kumulacija zahtevkov odvisni od volje tožnika, bi tožniki v primerih, ko je ZPP ob vložitvi tožb eno in/ali drugo vrsto kumulacije dopuščal, lahko namesto združevanja zahtevkov zoper Banko Slovenije vložili več ločenih tožb z različnimi zahtevki, oziroma bi različne tožence tožili z ločenimi tožbami. Skupno in poenoteno vodenje postopkov je bilo torej že pred ZPSVIKOB-1 prepuščeno diskreciji tožnikov.

62.

Nadalje v nekaterih primerih ob vložitvi tožb že po ZPP niso bile izpolnjene procesne predpostavke za združevanje zahtevkov in so sodišča na podlagi tretjega odstavka 300. člena ZPP odločila o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe ali pa je razumno pričakovati, da bi tako odločila že na tej zakonski podlagi, če bi postopek v fazi priprav za glavno obravnavo že pripeljala tako daleč⁵⁴ in če prej ne bi bil uveljavljen ZPSVIKOB-1, ki je vprašanja dopustnosti združevanja zahtevkov rešil na svoj način.

63.

Tudi v primerih, ko so ob vložitvi tožb po ZPP bile izpolnjene procesne predpostavke za združevanje zahtevkov, se nekdanji imetniki na to, da bo pravdni postopek dejansko na ta način voden in zaključen, niso mogli zanesti. Glede tega je v procesnem režimu, ki ga začrtuje ZPP, treba opozoriti na širino diskrecijskih pooblastil sodišča pri odločanju o združitvi pravd za skupno obravnavanje in o razločitvi (razdružitvi) postopka oziroma ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe,⁵⁵ ki jih daje 300. člen ZPP.⁵⁶ Odločitev sodišča o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe je sklep formalnega procesnega vodstva (sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka), zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 270. člena in četrti odstavek 298. člena ZPP). Sodišče nanjo v nadaljnjem teku pravde ni vezano (tretji odstavek 298. člena ZPP). Sodna praksa pojasnjuje, da se sodnik lahko samostojno odloči, ali je v zasledovanju cilja pospešitve obravnavanja zadeve in zmanjševanja stroškov bolj smotrno pravdi združiti ali ju obravnavati ločeno.⁵⁷ Kot je bilo že navedeno v prejšnji točki obrazložitve, pa sodišče mora uporabiti pooblastilo za razločitev postopka, če je tožnik mimo pravil ZPP v eni tožbi uveljavljal več zahtevkov ali tožil več tožencev.

64.

Procesno upravičenje sodišča, da po tretjem odstavku 300. člena ZPP iz razlogov smotrnosti oziroma ekonomičnosti odredi razdružitev postopka, je že v času pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 v bistvenem spodkopavalo stabilnost pričakovanja nekdanjih imetnikov, ki so v svojih tožbah sicer povsem zakonito objektivno in subjektivno kumulirali zahtevke v zvezi z izbrisom (ali opirali isti zahtevek zoper isto stranko na več ločenih dejanskih in pravnih podlag), da bo sodišče vse te zahtevke (oziroma vse te dejanske in pravne podlage enotnega zahtevka) zoper vse tožence dejansko obravnavalo in o njih odločalo skupaj, v enem postopku. Doktrina ne vidi ovir za ločitev pravd, tudi če gre za objektivno ali subjektivno kumulacijo, razen pri enotnem sosporništvu,⁵⁸ za katero pa v sporih v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti ne gre, in v primerih eventualne objektivne ali subjektivne kumulacije (tretji odstavek 182. člena in 192. člen ZPP).⁵⁹

65.

Do naknadnih razločitev pravdnih postopkov, ki se nanašajo na izbris kvalificiranih obveznosti, je prihajalo tudi zato, ker so sodišča pogosto različno odločala o prekinitvah postopkov (oziroma nadaljevanjih prekinjenih postopkov) zoper Banko Slovenije na eni strani in zoper druge tožence na drugi strani in so zavračala argumente nekdanjih imetnikov o nedopustnosti takega ravnanja. Kot kaže sodna praksa iz časa pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1, v številnih, verjetno prevladujočih primerih odškodninskih zahtevkov nekdanjih imetnikov ni take zveze med postopkom zoper Banko Slovenije in postopkom zoper poslovno banko, ki bi na primer narekovala prekinitev postopka (tudi) zoper poslovno banko do razrešitve vprašanja zakonitosti oziroma ustavnosti odločbe Banke Slovenije v postopku zoper Banko Slovenije.⁶⁰ Upoštevati je tudi treba, da je v nekaterih primerih začetnega sosporništva na pasivni strani⁶¹ prihajalo do razločitev postopkov zato, ker je bil najprej prekinjen pravdni postopek zoper vse tri toženke, pozneje pa je sodišče nadaljevalo postopek le zoper poslovno banko in Republiko Slovenijo. Sodišča so v takih primerih zavrnila tezo, da je zaradi tesne povezanosti pravnih in dejanskih vprašanj treba zahtevke zoper vse toženke obravnavati skupaj, v okviru istega postopka, in so se sklicevala na to, da so toženke navadne sospornice in da obravnava zahtevkov zoper njih v istem postopku ni obvezna.⁶²

66.

Pravdne stranke so lahko po ZPP računale tudi na t. i. ustalitev pristojnosti (perpetuatiofori) iz tretjega odstavka 17. člena ZPP⁶³ in na atrakcijo krajevne pristojnosti pri toženih materialnih sospornikih (forum atractionis) iz 49. člena ZPP, ko je sploh bil podan tak položaj.⁶⁴ Atrakcije krajevne pristojnosti pri toženih formalnih sospornikih ni in mora tedaj sodišče, pri katerem je vložena tožba, postopek razdružiti in tožbo, naperjeno zoper toženca, za katero to sodišče ni krajevno pristojno, odstopiti pristojnemu sodišču.⁶⁵ Glede na to, da v pravdah v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti na pasivni strani ni pogosto podano materialno sosporništvo, se nekdanji imetniki po ZPP načeloma niso mogli zanesti na to, da je prišlo do atrakcije (razen če ustrezna tožena stranka ne bi pravočasno ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča).

(c)

Presoja očitkov o neskladnosti prvega in tretjega odstavka 3. člena, 6. člena, in prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1s prvim odstavkom 23. člena in 155. členom Ustave

67.

Pobudniki očitajo prvemu in tretjemu odstavku 3. člena, 6. členu in prvemu odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 neskladje z drugim odstavkom 14. člena, 22., 23. in 155. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Upoštevaje, da je njihove očitke mogoče po vsebini podrediti pod ti dve določbi Ustave (6. člen EKČP pa ne jamči obsežnejšega varstva človekovih pravic od 23. člena Ustave), je Ustavno sodišče navedene očitke preizkusilo z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave in 155. člena Ustave. Preizkusilo jih je tudi, kolikor se smiselno nanašajo na 6. člen ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1.

68.

Pobude utemeljujejo zatrjevane protiustavnosti tako, da se nanašajo na položaj, v katerem pobudniki tudi dejansko so – na položaj nekdanjih imetnikov, ki so vložili odškodninske tožbe zaradi škode, nastale z izbrisom kvalificiranih obveznosti (proti različnim tožencem, na različnih dejanskih in pravnih podlagah) še pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1. Ustavno sodišče je tako presojalo navedene določbe le s tega vidika.

69.

Prvi in tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1 določata, da lahko nekdanji imetniki odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije uveljavljajo le v skladu s postopkom, ki ga določa ZPSVIKOB-1, in da se ZPSVIKOB-1 ne uporablja za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja to odškodninsko varstvo, vključno z zahtevki, s katerimi nekdanji imetniki uveljavljajo kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke. Za odločanje v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije zaradi učinkov njenih odločb o izbrisu je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (6. člen ZPSVIKOB-1). Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 je namenjen uveljavitvi načela, da lahko nekdanji imetniki odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije (in samo to odškodninsko varstvo)⁶⁶ uveljavljajo le v skladu s postopkom in pred sodiščem, pristojnim po ZPSVIKOB-1, tudi če so odškodninsko tožbo vložili še pred njegovo uveljavitvijo. Treba ga je razumeti skupaj s prvim in tretjim odstavkom 3. člena ter 6. členom tega zakona, saj zagotavlja njihovo dejansko uveljavitev tudi za prej vložene tožbe. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 to dosega: (a) z zapovedjo ločitve odločanja o zahtevkih v pravdnih postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 in v katerih so nekdanji imetniki v tožbah oblikovali objektivne in subjektivne kumulacije zahtevkov oziroma nasploh postavljali zahtevke v neskladju s prvim in tretjim odstavkom 3. člena ZPSVIKOB-1, in (b) z navodilom sodiščem, ki ob uveljavitvi zakona že vodijo postopke, v katerih so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, in niso pristojno sodišče po 6. členu ZPSVIKOB-1, naj v dveh mesecih izdajo sklepe, ki so po svoji pravni naravi delno sklepi o krajevni nepristojnosti sodišča za te zahtevke in o odstopu zadeve krajevno pristojnemu sodišču, delno pa (če so v tožbah zajete z ZPSVIKOB-1 nezdružljive kumulacije ali njim sorodna oblikovanja zahtevkov) sklepi o t. i. razdružitvi postopka oziroma o ločenem obravnavanju zahtevkov zoper Banko Slovenije (oziroma v nekaterih primerih zoper državo) zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije in zahtevkov zoper druge subjekte, najpogosteje (poslovne) banke, ali tudi zoper Banko Slovenije na drugi dejanski in pravni podlagi.⁶⁷ Po uveljavitvi ZPSVIKOB-1 se je izoblikovala sodna praksa, iz katere izhaja, da je z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave tožniku najprej dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu s spremenjeno zakonodajo in morebiti prilagodi tudi zahtevek, saj naj zakonskih sprememb ob vložitvi tožbe ne bi mogel upoštevati.⁶⁸

70.

Pobudniki navajajo, da je opisana ureditev v neskladju s človekovo oziroma ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kot je razvidno iz trditvene podlage pobudnikov, predstavljene v razdelku A. te odločbe, pobudniki domnevnega neskladja prvega in tretjega odstavka 3. člena, 6. člena in prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 s prvim odstavkom 23. člena Ustave sploh ne utemeljujejo s trditvami o nadaljnjem obstoju protiustavne pravne praznine iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13⁶⁹ oziroma s trditvami o tem, da ZPSVIKOB-1 ni izpolnil svojega smotra in protiustavnosti ni ustrezno odpravil. Pač pa je bistvo njihovih očitkov stališče, da učinkovito sodno varstvo iz več razlogov zahteva, če je taka volja tožnikov, skupno obravnavanje in odločanje o (1) odškodninskih zahtevkih nekdanjih imetnikov zaradi učinkov odločb o izbrisu Banke Slovenije in (2) o njihovih drugih, z izbrisom kvalificiranih obveznosti tako ali drugače povezanih odškodninskih zahtevkih, tako da se o vseh teh zahtevkih zoper vse te tožence odloča v združenih pravdah v istem postopku, pred istim pristojnim sodiščem in po istih postopkovnih pravilih. Pobudniki torej nasprotujejo obvezni razdružitvi pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 začetih pravdnih postopkov in uveljavitvi načela, da Okrožno sodišče v Mariboru v postopku po ZPSVIKOB-1 odloča le v odškodninskih sporih zaradi učinkov odločb Banke Slovenije.

71.

Prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je pravovarstveni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen. Sodno varstvo mora biti učinkovito, kar pomeni, da lahko prizadeti učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi.⁷⁰ Pravica do sodnega varstva ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, temveč zagotavlja pravico uveljavljati določeno varstvo po vsebini v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku.⁷¹ Pomembno je, ali je izbrani način uresničevanja pravice do sodnega varstva, gledano kot celota, tak, da zadošča zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Če ni, je zakonodajalec posegel v navedeno pravico⁷² oziroma je sodno varstvo, s katerim upravičenec ne more doseči učinkovitega varstva svojih pravic, v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.⁷³ Ni namreč namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, ampak je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.⁷⁴ Tako je tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).⁷⁵ Rdeča nit odločitev Ustavnega sodišča o neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave ali drugimi ustavnimi določbami zaradi nedostopnosti učinkovitega sodnega varstva je odsotnost posebnih, spornemu razmerju in učinkovitemu reševanju sporov v zvezi z njim prikrojenih procesnih zakonskih pravil, kadar je materialno pravno razmerje tako, da sodno varstvo, ki je na voljo, ne zadošča.⁷⁶

72.

Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali odločitev zakonodajalca, da se bodo po posebnih procesnih pravilih ZPSVIKOB-1 pred izključno pristojnim sodiščem po tem zakonu obravnavali le odškodninski zahtevki nekdanjih imetnikov proti Banki Slovenije zaradi učinkov njenih odločb, posega v pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Ta odločitev namreč pomeni tudi to, da se bodo drugi, z izbrisom kvalificiranih obveznosti tako ali drugače povezani odškodninski zahtevki obravnavali v ločenih postopkih, po pravilih ZPP in pogosto (kar je sicer odvisno od splošnih pravil o krajevni in stvarni pristojnosti) tudi pred drugim sodiščem.

73.

Očitki pobudnikov o posegu v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave so neprepričljivi, ne dovolj opredeljeni in pavšalni. Pobudniki so sicer izkazali, da so v tožbah pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 objektivno in subjektivno kumulirali različne zahtevke za povračilo v bistvu iste škode na način, ki ga izpodbijana ureditev ne dovoljuje. Ustavno sodišče sprejema tudi, da jim obvezna razdružitev obravnavanja teh zahtevkov povzroča določene praktične nevšečnosti, ki vedno sledijo dejstvu, da bo stranka morala voditi npr. dva pravdna postopka namesto enega in se bo morebiti tudi morala prilagoditi uporabi različnih procesnih pravil. Ne sme se spregledati, da je odločitev o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe že po splošnem režimu ZPP povsem običajna in pogosta procesna odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme zgolj iz razlogov smotrnosti, in to praviloma tudi v primerih povsem zakonitega tožbenega združevanja zahtevkov. Ta odločitev lahko pripelje tudi do potrebe po sodelovanju stranke v postopkih pred različnimi sodišči. Zgolj s posplošenimi trditvami o "podvojitvi procesnih aktivnosti", "uporabi različnih procesnih pravil" in "prekomernem bremenu" ter s trditvami o povečanju stroškov postopkov, ki so ali kvantitativno povsem neopredeljene ali pa jih ne spremljajo trditve o finančni nezmožnosti nekdanjih imetnikov nositi sprotne stroške postopkov, zato posega v pravico do sodnega varstva ni mogoče utemeljiti.

74.

Še manj je to mogoče z očitkom, da bo obvezna razdružitev postopkov "podaljšala čas do pravnomočne odločitve o odgovornosti vseh oseb, ki so po prepričanju pobudnikov odgovorne za škodo". Drži namreč prav nasprotno. Roki za procesna dejanja po ZPSVIKOB-1 so izrazito dolgi,⁷⁷ postopki odločanja o odgovornosti Banke Slovenije zaradi izdaje odločb o izbrisu pa so že sami po sebi izredno kompleksni in zahtevni. Realno je torej pričakovati, da se bodo odškodninski zahtevki proti "drugim" tožencem, kot so zlasti poslovne banke, ob ločenem obravnavanju pravnomočno končali prej, kot bi se, če bi se obravnavali v enotnem postopku po ZPSVIKOB-1.⁷⁸ Podobno je mogoče pričakovati za odškodninske postopke po ZPSVIKOB-1; verjetno se bodo tudi ti pravnomočno zaključili prej, kot bi se, če bi bili obremenjeni še s kumulacijami najrazličnejših zahtevkov zoper Banko Slovenije in druge tožence.⁷⁹

75.

Pobudniki se ne morejo uspešno sklicevati na to, da ZPSVIKOB-1 ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, ki ga je Ustavno sodišče zapovedalo v odločbi št. U-I-295/13. Trditvena podlaga pobudnikov namreč sploh ne zajema položajev, na katere se ta odločba Ustavnega sodišča izključno nanaša – procesnih razmerij med nekdanjimi imetniki in Banko Slovenije v zvezi s povračilom škode zaradi učinka odločb o izbrisu. Do neke mere je paradoksalno, da se pobudniki sklicujejo na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, obenem pa zatrjujejo protiustavnost predpisa, ki poskuša na podlagi te odločbe, kolikor je mogoče, poenostaviti in pospešiti odškodninske postopke tako, da se iz njih izločijo vse vsebine, ki jih odločba št. U-I-295/13 neposredno ne obravnava.

76.

Že ustavnosodna presoja iz časa pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 ne pritrjuje trditvam pobudnikov o ustavnopravni zahtevi po enotnem in skupnem obravnavanju v enem postopku različnih zahtevkov v zvezi z izbrisom. Iz dosedanjih prekinitev pravdnih postopkov, ki jih je v zadevah iz svoje pristojnosti kot način izvršitve svoje končne odločbe ali začasnega zadržanja sprejelo Ustavno sodišče, je jasno videti, da Ustavno sodišče skupne in enotne obravnave v istem postopku odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi izbrisa skupaj z zahtevki proti drugim tožencem ni štelo za ustavno pogojeno. Ustavno sodišče je namreč vedno odredilo le prekinitev odškodninskih postopkov po 350.a členu ZBan-1 (torej postopkov zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije proti Banki Slovenije) in ne drugih odškodninskih postopkov proti drugim tožencem.⁸⁰ V primerih subjektivnih kumulacij na pasivni strani je, ali bi lahko to narekovalo razdružitev postopkov, kakršno zdaj določajo izpodbijane določbe ZPSVIKOB-1.⁸¹ Kolikor so sodišča kljub temu prekinjala odškodninske postopke zoper vse tožence (in se tako izogibala razdružitvi), so ali ravnala brez pravne podlage ali pa so se sklicevala na prekinitev postopka zoper druge tožence zaradi čakanja na rešitev predhodnega vprašanja protipravnosti odločbe Banke Slovenije v postopku zoper Banko Slovenije; ta podlaga za prekinitev postopka je bila pozneje v sodni praksi praviloma zavrnjena.

77.

Pobudniki izražajo bojazen, da lahko ločitev postopkov privede do položaja, da bosta zahtevka pobudnikov zoper poslovno banko in Banko Slovenije zavrnjena iz diametralno nasprotnih razlogov, kar nasprotuje pravni varnosti, ki jo narekuje načelo pravne države. Ustavno sodišče opozarja, da glede na materialne podlage, ki se ponujajo v sporih v zvezi z izbrisom, pobudniki nimajo nekakšnega vnaprejšnjega ustavnega jamstva, da bo za izgubljeno vrednost njihovih naložb na koncu nekdo nujno civilnopravno odgovoren. Glede tveganja (po razlogih) diametralno nasprotnih odločitev pa je bistveno, da so za odločitev o različnih zahtevkih pravno relevantne različne dejanske in pravne okoliščine. Glede odločanja v ločenih postopkih morajo sodišča zagotoviti, da nekdanji imetniki, tudi če se izkaže, da so bili v zvezi z izbrisom protipravno oškodovani, ne bodo na boljšem, kot če ne bi bilo škodnega dogodka. Po mnenju Ustavnega sodišča to tveganje zadostno odvračajo običajni procesni mehanizmi, zlasti pa usmerjevalna funkcija Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, ki je odgovorno za poenotenje sodne prakse.

78.

Res je, da za nekatere od pobudnikov (če so zoper Banko Slovenije vložili enoten zahtevek z enim tožbenim predlogom, utemeljen na dveh različnih pravnih in dejanskih podlagah) prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 dejansko pomeni potrebo po preoblikovanju tožbe na način, da se do tedaj enotni zahtevek "razdeli" na dva zahtevka,⁸² nato pa bo sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, le enega od zahtevkov odstopilo v odločanje Okrožnemu sodišču v Mariboru. Gre le za manjšo tehnično razliko tega primera od primerov "običajne" ločitve odločanja o posameznih kumuliranih zahtevkih. Pobudniki niso prepričljivo utemeljili svojih trditev, da obstajajo primeri, ko delitev odškodninskega zahtevka "na dve tožbi" dejansko ni mogoča in naj bi izpodbijana ureditev privedla do tega, da morajo stranke "del zahtevka" umakniti. Pobudniki trdijo, da ne morejo "zahtevati dvojne škode" od Banke Slovenije in da ne morejo vtoževane škode zoper to toženko razdeliti na dve pravni podlagi. Po mnenju Ustavnega sodišča pa pobudniki dejansko niso v nikakršnem nerešljivem položaju. Nobenega razloga ni, da ne bi z vsakim od zahtevkov po razdelitvi (na različnih dejanskih in pravnih podlagah) od Banke Slovenije zahtevali celotne škode, nastale z izbrisom. "Dvojno" ali celo "trojno" (isto) škodo namreč pobudniki že tako ali tako uveljavljajo s pasivnimi kumulacijami zoper različne tožence, s čimer očitno nimajo težav, in to tudi ni procesno nedopustno.

79.

Drži trditev pobudnikov, da jim izpodbijana ureditev ne dovoljuje več postavitve podrejenih zahtevkov zoper poslovne banke na način eventualnega pasivnega sosporništva iz 192. člena ZPP, tako da bi bil zahtevek zoper Banko Slovenije (o katerem bo po ZPSVIKOB-1 zdaj ločeno odločalo Okrožno sodišče v Mariboru) primarni zahtevek. To naj bi pomenilo, da morajo pobudniki zdaj odškodninski zahtevek zoper poslovno banko umakniti (pojasnjujejo, da zoper poslovno banko ne želijo postaviti primarnega zahtevka, saj naj bi z njim zahtevali vračilo iste škode, ki je nastala iz enega ali drugega vzroka).Tudi tu pobudniki po mnenju Ustavnega sodišča niso v nerešljivem položaju, čeprav jim nova ureditev do neke mere oži nabor procesno dopustnih ravnanj. Pobudniki lahko v ločenem postopku tudi od poslovne banke zahtevajo povračilo celotne škode, nastale z izbrisom.

80.

Na trditev pobudnikov, da so tudi procesna razmerja med njimi in poslovnimi bankami obremenjena z neenakostjo orožij, Ustavno sodišče odgovarja, da to samo po sebi še ne more pomeniti, da Ustava zahteva posebno procesno ureditev za odškodninske spore med navedenimi subjekti. V pravdnih postopkih so ne tako redko soočeni tožniki in toženci, med katerimi obstajajo znatna premoženjska in informacijska nesorazmerja. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 je asimetrijo med Banko Slovenije in tipičnim nekdanjim imetnikom dejansko štela za enega najbolj relevantnih dejavnikov za ugotovitev, da je 350.a člen ZBan-1 kršil pravico do sodnega varstva. A to je bilo v posebnem kontekstu tiste ustavnosodne presoje, s katero je bil presojan predpis, ki je centralni banki kot bančnemu regulatorju dal pooblastila za oblastni izbris finančnih instrumentov nekdanjih imetnikov zaradi preprečitve sistemskih posledic insolventnosti bank v težavah. Banka Slovenije je ta izbris izvedla na podlagi zapletenih strokovnih ocen, ki prizadetim osebam niso bile dostopne. Za izid ustavnosodne presoje v zadevi št. U-I-295/13 je bila bistvena celovita analiza specifičnih razmerij med Banko Slovenije in nekdanjimi imetniki, katere rezultata ni mogoče v celoti prenesti na premoženjska razmerja med nekdanjimi imetniki in poslovnimi bankami.

81.

Glede na trditveno podlago pobud ne more biti povsem nepomembno niti to, da – razen v primerih enotnega sosporništva, za katero pri tožbah nekdanjih imetnikov ne gre – že ZPP ni kogentno določal, da se morajo pri teh sporih glede vseh mogočih zahtevkov in tožencev voditi enotni postopki. Če sta bili že po ZPP tako objektivna kot subjektivna kumulacija zahtevkov v zvezi z izbrisom odvisni od svobodne volje tožnika in če tega pobudniki ne kritizirajo, je tudi iz tega razloga težko pritrditi stališču, da je skupno in poenoteno vodenje teh pravdnih postopkov ustavna zahteva. Če je neka procesna ureditev ključnega pomena za učinkovito sodno varstvo (ki je v širšem javnem interesu), njena uporaba ne more biti prepuščena diskreciji strank.

82.

Kot je Ustavno sodišče navedlo že v 31. točki obrazložitve sklepa št. U-I-118/24 z dne 5. 12. 2024, velja, da če pobudniki v pravdah zoper poslovne banke po pravilih ZPP zahtevajo in izkažejo procesno potrebo po dostopu do dokumentacije, ki je (tudi) v virtualni podatkovni sobi po ZPSVIKOB-1, bodo morala redna sodišča (povsem ločeno od pogojev za dostop do te dokumentacije po ZPSVIKOB-1 in njeno uporabo) upoštevati stališča Ustavnega sodišča iz 80.–90. točke obrazložitve odločbe št. U-I-4/20 o obsegu varstva pravice do poslovne skrivnosti, ki je sestavni del pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Prav tako ni povsem razumljivo, kakšno "soočenje nasprotujočih stališč" Banke Slovenije in poslovnih bank glede potrebnosti izrednega ukrepa naj bi izostalo v primeru ločenega odločanja o dveh tipih odškodninskih zahtevkov in zakaj naj bi to škodilo pobudnikom. Če bodo nekdanji imetniki v odškodninskem postopku zoper poslovno banko kvalitetno utemeljili dokazni predlog za zaslišanje predstavnika Banke Slovenije oziroma za pridobitev kakšnega dokumenta Banke Slovenije, ZPP omogoča procesne instrumente, s katerimi je mogoče doseči izvedbo takega dokaza.⁸³

83.

Trditve nekaterih pobudnikov o funkcionalni neustreznosti celotne zakonske zasnove procesnega varstva pravic nekdanjih imetnikov glede na ekonomsko naravo njihovih pravnih razmerij so preveč posplošene, da bi jih bilo mogoče obravnavati. Ustavno sodišče na tem mestu vendarle poudarja, da izbris kvalificiranih obveznosti na načelni ravni ni funkcionalno primerljiv z razlastitvijo, pri kateri se lastninska pravica (to je dejansko obstoječa premoženjska vrednost) proti nadomestilu odvzame ali omeji v javno korist.

84.

Glede na navedeno in glede na širino proste presoje zakonodajalca pri uzakonitvi pravil procesnega prava učinkovitost sodnega varstva ne zahteva obravnavanja vseh vrst zahtevkov v zvezi z izbrisom proti vsem mogočim tožencem, pred istim sodiščem, po istih procesnih pravilih in v istem postopku.

85.

Prvi in tretji odstavek 3. člena ter prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 ne posegajo v prvi odstavek 23. člena Ustave in z njim niso v neskladju, 6. člen ZPSVIKOB-1 pa ni posegal v prvi odstavek 23. člena Ustave in z njim ni bil v neskladju. Enako velja za 6. člen ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1, ki po vsebini ustrezata 6. členu ZPSVIKOB-1.

86.

Pobudniki zatrjujejo, da so navedene zakonske določbe ZPSVIKOB-1 v neskladju tudi s 155. členom Ustave. Te očitke je treba preizkusiti tudi, kolikor se smiselno nanašajo na 6. člen ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1.

87.

Ustava v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Smisel te ustavne prepovedi je zagotavljanje bistvene prvine pravne države, tj. pravne varnosti, ter s tem ohranjanje in utrjevanje zaupanja v pravo (2. člen Ustave).⁸⁴ Izjemo od navedene prepovedi določa drugi odstavek 155. člena Ustave, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in se s tem ne posega v pridobljene pravice.

88.

V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča ima predpis povratne učinke praviloma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa (prava retroaktivnost).⁸⁵ Pravni predpisi ne samo, da praviloma ne smejo retroaktivno jemati pravice, temveč tudi ne smejo za nazaj povečevati obveznosti oziroma jih na novo (na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti) konstituirati in sploh naslovnikom pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo (nekoč) pravno učinkovala – na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so nastopila, še ni bilo.⁸⁶ Za pravo retroaktivnost je značilno tudi, da prizadeti dejanskega stanja, ki se je zaključilo v preteklosti, s svojim kasnejšim ravnanjem ne more več spreminjati ali dopolnjevati ter si s tem olajšati ali izboljšati pravni položaj.⁸⁷

89.

Za presojo očitkov o kršitvi 155. člena Ustave je v obravnavani zadevi bistveno, ali sporne določbe ZPSVIKOB-1 dejansko povratno učinkujejo na pravne položaje nekdanjih imetnikov, ki so bili ob uveljavitvi ZPSVIKOB-1 že zaključeni; ali torej sploh učinkujejo za nazaj v smislu te ustavne določbe. Pobudniki trdijo, da jim obvezna razločitev postopkov, ki izhaja iz izpodbijane ureditve, poslabšuje pravni položaj v postopkih, v katerih naj bi sodišča že "pravnomočno enotno obravnavala" zahtevke zoper Banko Slovenije in zahtevke zoper druge tožene stranke. Navajajo, da so že z vložitvijo tožb, v katerih so kumulirali različne zahtevke,⁸⁸ pridobili procesne pravice, da se tožbe tako tudi obravnavajo (torej kumulirani zahtevki skupaj v istem postopku), in sicer pred sodiščem, ki je bilo pristojno po ZPP (Okrožno sodišče v Ljubljani). Menijo, da sta pridobljeni procesni pravici "pravica do vložitve tožbe pod pogoji, ki jih je določal tedaj veljavni procesni zakon (ZPP in 350.a člen ZBan-1), in tudi ustalitev pristojnosti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani".

90.

Prvi in tretji odstavek 3. člena, 6. člen in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 naj bi protiustavno posegli v pridobljene procesne pravice pobudnikov. Gre za določbe procesnega prava.

91.

Za procesne (postopkovne) določbe pa so se v ustaljeni presoji Ustavnega sodišča razvila posebna merila, kdaj sploh gre za retroaktivno (povratno) učinkovanje predpisa. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166) zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju ZPP/99), v skladu s katerim se je postopek nadaljeval po določbah starega zakona le, če je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerim se je postopek na prvi stopnji končal.⁸⁹

92.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Z vidika Ustave je dopustna ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke. Izpodbijana določba naj tako ne bi uveljavljala retroaktivne veljavnosti zakona. Prav tako pa naj ne bi šlo za poseg v pridobljene pravice, saj naj bi za to šlo le, če bi novi zakon odvzel pravico vložiti revizijo stranki, ki ji je ta pravica z vročitvijo pravnomočne drugostopenjske in zanjo neugodne sodbe po tedaj veljavnem starem zakonu že nastala.⁹⁰

93.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42) ponovilo stališče, da gre za poseg v procesno pravico stranke, le če bi pred uveljavitvijo novega zakona procesno upravičenje (npr. pravica do pravnega sredstva) že nastalo.

94.

Dejstvo je, da so nekdanji imetniki združevali zahtevke (ali dejanske in pravne podlage enotnega zahtevka) po lastni svobodni presoji, da so v tožbah sprejemali različna pravna stališča (npr. o solidarnosti obveznosti tožencev in zato o materialnem sosporništvu) in da so na podlagi teh stališč oblikovali tožbe in jih vložili pri po njihovi oceni za vse tožence pristojnem sodišču. Zaradi dolgotrajnih zastojev v pravdah v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti sodišča v veliko primerih teh pravnih stališč pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 dejansko niso preizkusila v okviru priprav za glavno obravnavo. Drugače povedano: (a) v nekaterih primerih ob vložitvi tožb že po ZPP niso bile izpolnjene procesne predpostavke za združevanje zahtevkov; (b) tudi ko so ob vložitvi tožb po ZPP bile izpolnjene procesne predpostavke za združevanje zahtevkov, se nekdanji imetniki na to, da bo pravdni postopek dejansko na ta način voden in zaključen, zaradi širine pooblastil sodišča po 300. členu ZPP niso mogli trdno zanesti; (c) Vrhovno sodišče se je med drugim izreklo o tem, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odgovornosti poslovne banke; (č) ob odločitvah Ustavnega sodišča, ki je dosledno prekinjalo le pravdne postopke zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločb o izbrisu, ni bilo ovir za tako ravnanje sodišč, po katerem odločijo o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe tudi zato, ker je treba prekiniti (ali ohraniti prekinjeno) le odločanje o navedenih, ne pa tudi drugih zahtevkih v zvezi z izbrisom; (d) samo to, da so tožniki tožbene zahtevke oblikovali kot izpolnitev solidarne obveznosti, še ne pomeni, da so solidarnost obveznosti in materialno sosporništvo ter z njima povezana atrakcija krajevne pristojnosti iz 49. člena ZPP res podani.⁹¹

95.

Nekdanji imetniki so že na podlagi ZPP, pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1, imeli zelo malo stabilnega in upravičenega pravnega pričakovanja, da bodo sodišča vse zahtevke zoper vse tožence dejansko obravnavala in o njih odločala skupaj, v enem postopku in po istih pravilih. Tako pričakovanje jim je po pravilih ZPP mogoče hipotetično priznati kvečjemu v primerih enotnega sosporništva, za katero pa v sporih v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti ne gre, in bolj realistično v primerih dopustne eventualne objektivne ali subjektivne kumulacije (tretji odstavek 182. člena in 192. člen ZPP).⁹² Vendar to še nikakor ne pomeni, da gre v tem pogledu za pridobljeno procesno pravico, v katero je ZPSVIKOB-1 retroaktivno posegel. Stranke pravdnih postopkov morajo namreč sprejeti, da zakonodajalec načeloma ob prehodu na nov postopkovni režim ni omejen s kakšnimi ustavnimi zahtevami in da je z vidika Ustave dopustna ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke, če le ne gre za položaj, ko bi se stranka glede kakšnih procesnih dejanj upravičeno zanesla na ureditev po starem zakonu.

96.

Ustavno sodišče meni, da prvi in tretji odstavek 3. člena, 6. člen in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 v nobenem delu ne učinkujejo povratno (za nazaj) in ne posegajo v zaključene pravne položaje oziroma pridobljene procesne pravice nekdanjih imetnikov. Ti namreč samo s tem, da so oblikovali tožbo na določen način, ki je bil po ZPP zakonit in v katerega nemara po ZPP celo sodišče ni moglo poseči,⁹³ niso pridobili nobene procesne pravice oziroma niso "zaprli" nobenega zaključenega procesnopravnega položaja v smislu 155. člena Ustave. Ti primeri vrednostno niso primerljivi npr. s pridobitvijo procesne pravice do pravnega sredstva s tem, da stranka vloži pravočasno in dovoljeno pravno sredstvo, ki ga pozneje novi zakon prekvalificira v drugo, z vidika stranke "šibkejše" pravno sredstvo.⁹⁴ Ta presoja Ustavnega sodišča ni povsem neodvisna od njegove predhodne ugotovitve, da izpodbijane določbe niso v ničemer prizadele učinkovitosti sodnega varstva nekdanjih imetnikov. Vse navedeno velja tudi za 6. člen ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1, ki sta vsebinski korelat 6. člena ZPSVIKOB-1.

97.

Prvi in tretji odstavek 3. člena in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 ter 6. člen ZPSVIKOB-1/26 v zvezi s 3. točko šestega odstavka 14. člena ZS-1 niso v neskladju s 155. členom Ustave, 6. člen ZPSVIKOB-1 pa ni bil v neskladju s 155. členom Ustave. Vse navedene zakonske določbe tako niso oziroma niso bile v neskladju z Ustavo.

(č)

Presoja očitkov o neskladnosti petega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 z 2. členom in drugim odstavkom 14. člena Ustave

98.

Peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se glasi:

"Če prvotno sodišče po pravnomočnosti sklepa iz prvega odstavka tega člena nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno, lahko tožnik v roku, ki ga določi prvotno sodišče, spremeni tožbo, za kar ni potrebna privolitev tožene stranke."

99.

Izpodbijana določba se nanaša na t. i. prvotno sodišče, to je sodišče, ki ob uveljavitvi ZPSVIKOB-1 zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije (v nadaljevanju prvotno sodišče), in ni pristojno sodišče za te zahtevke po 6. členu ZPSVIKOB-1. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 prvotnemu sodišču nalaga, naj se izreče za nepristojno za odločanje o teh zahtevkih in odstopi zadevo Okrožnemu sodišču v Mariboru. Prvotno sodišče mora nadaljevati odločanje o morebitnih (po volji tožnika sprva kumuliranih ali drugače združenih z "odstopljenim zahtevkom") zahtevkih, za katere je pristojno po splošnih pravilih. Peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 za ta primer določa, da lahko tožnik v sodno določenem roku spremeni tožbo⁹⁵ brez privolitve tožene stranke. Ureditev je za tožnike (nekdanje imetnike) ugodnejša od splošne ureditve po 185. členu ZPP, ki za dopustnost spremembe tožbe po njeni vročitvi toženi stranki zahteva privolitev te stranke, razen če je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

100.

Pobudniki petemu odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 obrazloženo očitajo, da nasprotuje 2. členu in drugemu odstavku 14. člena Ustave.⁹⁶

101.

Ko se pobudniki sklicujejo na kršitev 2. člena Ustave, trdijo, da je peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 v neskladju z načelom zaupanja v pravo. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država pravnega položaja posameznika oziroma pravne osebe ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, ki jim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost.⁹⁷ Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani.⁹⁸

102.

Načelo zaupanja v pravo naj ne bi bilo spoštovano zato, ker naj izpodbijana določba tožnikom ne bi dajala pravice do zmanjšanja ali umika drugih tožbenih zahtevkov⁹⁹ brez plačila za prvotno postavljeni zahtevek odmerjene sodne takse v roku, ki je enak roku za vložitev tožb po ZPSVIKOB-1.¹⁰⁰ Pobudniki navajajo, da bi po obvezni razdružitvi pravdnih postopkov morali imeti možnost izjave in prilagoditve drugih zahtevkov novi ureditvi, v primeru odločitve o zmanjšanju ali umiku teh zahtevkov pa naj bi se to moralo odražati v ustrezno zmanjšani ali celo odpuščeni sodni taksi (pobudniki se ne strinjajo s tem, da se jim v primeru umika tožbe še vedno zaračuna tretjina običajne sodne takse). Možnost umika v roku za vložitev tožb po ZPSVIKOB-1 pobudniki utemeljujejo s trditvijo, da bodo šele na podlagi polnega vpogleda v vse podatke v virtualni podatkovni sobi lahko ocenili, ali in v kolikšni meri lahko uspejo že z zahtevkom na podlagi ZPSVIKOB-1, in da zato ni smiselno vztrajati pri drugih zahtevkih.

103.

Ustavno sodišče meni, da na podlagi teh očitkov ni mogoče opraviti tehtanja po ustaljenem testu načela zaupanja v pravo, saj pobudnikom niti ni uspelo izkazati, da peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 poslabšuje njihov pravni položaj. Pobudniki v bistvu zatrjujejo protiustavno pravno praznino, ker v sporni določbi pogrešajo izrecno zakonsko določen in dovolj dolg rok za privilegirano spremembo (ali umik) tožbe, s katero se bo odločalo o "drugih zahtevkih", in ker v njej ni taksne oprostitve v celoti, če v takem primeru tožbo z drugimi zahtevki umaknejo, pač pa velja splošna ureditev iz tarifne številke 1112 Taksne tarife ZST-1, to je plačilo tretjine sodne takse za pravdni postopek, če se postopek konča z umikom tožbe v določenem roku.

104.

Peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 nekdanjim imetnikom zagotavlja, da se pred prvotnim sodiščem po razdružitvi postopkov izjavijo o nastalem procesnem položaju in da spremenijo tožbo z drugimi zahtevki (analogno je treba šteti, da lahko tudi umaknejo tožbo oziroma zmanjšajo zahtevke). Določba nekdanje imetnike celo privilegira v primerjavi s splošno ureditvijo, saj za spremembo tožbe ne določa privolitve tožene stranke. Peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 omogoča razlago, da mora biti rok, ki ga prvotno sodišče podeli nekdanjim imetnikom za spremembo ali umik tožbe, dovolj dolg glede na vse okoliščine primera. Pobudniki niso navedli, da je pred ZPSVIKOB-1 zanje veljala taka ugodnejša ureditev za spremembo ali umik tožbe z drugimi odškodninskimi zahtevki, kakršno zdaj pogrešajo v izpodbijani določbi. Pobudniki niso izkazali, da jim peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 sploh poslabšuje pravni položaj, in ta določba zato ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

105.

Peti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 pa tudi očitno ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pobudniki menijo, da bi morali biti tudi v primeru zmanjšanja višine drugih zahtevkov deležni enake ureditve, kot so je deležni pri zmanjšanju višine odškodninskega zahtevka proti Banki Slovenije zaradi učinkov odločbe o izbrisu na podlagi četrtega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1.¹⁰¹

O predpisu

Citati

Odločba U-I-118/24

Časovnica