38. člen
Presežek ur v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa in začasne prerazporeditve delovnega časa
(1)
Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa in začasni prerazporeditvi delovnega časa, delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur tedensko. Za delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, se ure najdaljšega tedenskega delovnega časa sorazmerno zmanjšajo.
(2)
Delodajalec je dolžan vsake tri koledarske mesece narediti analizo stanja presežka ur delavcev, ki nastanejo zaradi neenakomerne in začasne prerazporeditve delovnega časa. O analizi je dolžan seznaniti reprezentativni sindikat v podjetju oziroma svet delavcev. V primeru viška ur, ki presega 5 % povprečne delovne obveznosti zaposlenih, je dolžan predstaviti ukrepe s katerimi bo izboljšal organizacijo dela.
(3)
Delodajalec je dolžan delavcu v okviru referenčnega obdobja omogočiti, da izrabi presežek ur, ki jih je opravil zaradi neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa. Če delodajalec med referenčnim obdobjem ugotovi, da ne bo mogel delavcu zagotoviti izrabe presežnih ur, jih lahko plača v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane najmanj za 30 %.
(4)
V kolikor se koriščenje presežnih ur v prvih šestih mesecih od njihovega nastanka znotraj enotnega referenčnega obdobja ne izvede in se jih do takrat ne izplača v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za najmanj 30 %, se jih po poteku šestih mesecev od njihovega nastanka izkoristi ali izplača v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za najmanj 45 %, in sicer najkasneje do izteka enotnega 12-mesečnega referenčnega obdobja.
(5)
Če izraba presežka ur zaradi narave delovnega procesa ni možna v okviru 12-mesečnega referenčnega obdobja, je delodajalec dolžan najkasneje pri izplačilu prve plače po izteku 12-mesečnega referenčnega obdobja izplačati delavcu vse opravljene presežne ure v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za 50 %.