TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 111. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19, 163/22, 100/24 in 100/25) se razveljavi.

Ukrepi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti so tesno povezani z uresničevanjem davčne funkcije lastnine, ki izhaja iz zahtev 67. člena Ustave. Zato jih je mogoče obravnavati kot davkom enakovredne ukrepe – vendar le pod pogojem, da lastnino omejujejo v bistvenem enako kot sam davek. Tega pogoja pa glede na svoj namen in zasnovo na splošno ne morejo izpolniti. Ukrepi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se namreč izrekajo v fazi postopka, v kateri sta obstoj in obseg davčne obveznosti še negotova. Ugotovitve o davčni obveznosti so lahko naknadno drugačne, kar pomeni, da je bilo zavarovanje previsoko ali pa sploh ni bilo potrebno. Pri tem ne gre za to, da je ukrep lahko sprejet na podlagi nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa je pravno napačen. V naravi ukrepov zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti je, da so spoznavne zahteve za njihovo sprejetje blažje od tistih, ki veljajo za odmero davčne obveznosti. Zato je treba tiste zavarovalne ukrepe, ki izrazito intenzivno omejujejo lastnino, kakršen je tudi ukrep, ki je predmet presoje v tej zadevi, po oceni Ustavnega sodišča na splošno obravnavati kot ukrepe, ki posegajo v pravico do lastnine. Izpodbijani drugi odstavek 111. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa obligatorno zavarovanje izpolnitev davčne obveznosti, kadar pričakovana davčna obveznost, ugotovljena v davčnem nadzoru, presega 50.000 EUR, zasleduje cilj preprečevanja oškodovanja javnofinančnih prihodkov, vključno z administrativno razbremenitvijo davčnega organa pri izdajanju zavarovalnih ukrepov. Po oceni Ustavnega sodišča izpodbijani ukrep ni nujen za zagotovitev tega cilja. Cilj se enako učinkovito lahko doseže tudi z ureditvijo, ki bi davčnemu organu nalagala, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali obstaja nevarnost neplačila davčne obveznosti, ki jo je treba zavarovati, torej z ukrepom, ki bi bil z vidika posega v ustavno pravico milejši.