24. člen
Enako obravnavanje
1.
Državljani države pogodbenice ne smejo biti v drugi državi pogodbenici zavezani kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za posameznike z državljanstvom te druge države v enakih okoliščinah, še zlasti glede rezidentstva.
2.
Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ne sme biti manj ugodno v tej drugi državi, kot je obdavčevanje podjetij te druge države, ki opravljajo enake dejavnosti v enakih okoliščinah. Ta določba se ne razlaga, kot da zavezuje državo pogodbenico, da priznava rezidentom druge države pogodbenice kakršne koli osebne olajšave, druge olajšave in znižanja za davčne namene zaradi osebnega stanja ali družinskih obveznosti, ki jih priznava svojim rezidentom.
3.
Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne smejo biti v prvi omenjeni državi zavezana nobenemu obdavčevanju ali nobeni zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve do podobnih podjetij prve omenjene države.
4.
Razen kadar se uporabljajo določbe prvega odstavka 9. člena, sedmega odstavka 11. člena ali šestega odstavka 12. člena, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji ter druga izplačila, ki jih izplača podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, pri ugotavljanju obdavčljivega dobička takega podjetja odbijejo pod istimi pogoji, kot če bi bili plačani rezidentu prve omenjene države. Podobno se tudi kakršni koli dolgovi podjetja države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice pri ugotavljanju obdavčljivega premoženja takega podjetja odbijejo pod istimi pogoji, kot če bi bili pogodbeno dogovorjeni z rezidentom prve omenjene države.
5.
Nič v tem členu se ne sme razlagati tako, kot da nalaga državi pogodbenici zakonsko obveznost, da rezidentom druge države pogodbenice prizna ugodnosti obravnave, prednosti ali privilegija, ki jih lahko priznava kateri koli drugi državi ali njenim rezidentom na podlagi carinske unije, gospodarske unije, območja proste trgovine ali druge regionalne ali podregionalne povezave, ki se v celoti ali pretežno nanaša na pretok kapitala in/ali obdavčevanje, in katere članica je lahko prva omenjena država.
6.
Določbe tega člena se uporabljajo samo za davke, za katere se uporablja ta konvencija.