(1)
Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(2)
Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.
(3)
Če je tisto, kar se trdi ali raznaša, takega značaja, da ima ali bi lahko imelo hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(4)
Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (106. člen) oziroma za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (110. člen).
(5)
Če kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se sme resničnost, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazili pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena.
(6)
Če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 106. člena tega zakona, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.