TFL Vsebine / TFLGlasnik

Naj uvodoma pojasnim, da je Ministrstvo za pravosodje v letu 2025 ustanovilo Medresorsko delovno skupino za pregled in pripravo izhodišč za spremembe ureditve na področju dedovanja. Na strani OZS sva bila člana delovne skupine s kolegom odvetnikom Luko Švabom. Skupina je imela približno enoletni mandat in njena naloga je bila pregledati in pripraviti oceno primernosti določb Zakona o dedovanju (ZD)² ter oblikovati izhodišča za novo ureditev z morebitnim osnutkom sprememb določb veljavne ureditve. Prvotno si je delovna skupina zadala nalogo, da pregleda vse določbe ZD, a se je težišče obravnavane materije z materialnopravnih vprašanj kmalu prevesilo na procesna, torej na vprašanje prenosa nespornih zapuščinskih zadev na notarje.

V že omenjenem poročilu o mednarodni konferenci iz leta 2019 je opisano, kako so predavatelji okvirno predstavili pristojnosti notarjev v posameznih evropskih državah v okviru zapuščinskih postopkov. Vsebini je manjkala primerjalnopravna analiza, tj. analiza, kako je notariat urejen v vsaki od držav, kakšne pristojnosti imajo notarji, kaj notarji opravljajo poleg zapuščinskih postopkov. Poleg tega bi objektivna primerjalnopravna analiza morala ponuditi temeljit pregled materialnopravne ureditve dedovanja v državah, kjer so zapuščinski postopki v delni pristojnosti notarjev.

Do zdaj se s tovrstnimi analizami še nismo srečali, tudi v delovni skupini ne. Smo se pa v delovni skupini seznanili s študijo, ki jo je za Notarsko zbornico Slovenije pripravil dr. Aleš Galič in ki s procesnega vidika sistematično obravnava vsa relevantna vprašanja. Čeprav se prenos pristojnosti sliši kot navidez enostaven ukrep, gre v resnici za izjemno kompleksno vprašanje, k reševanju katerega se ne sme pristopati z lahkoto.

S kolegom Švabom sva bila pri delu skupine aktivna, redno sva se udeleževala vseh sej delovne skupine, za OZS sva pripravila tudi stališča in predloge, ki jih je zbornica posredovala pravosodnemu ministrstvu. Nekatera od teh stališč bodo predstavljena v nadaljevanju.

Zapuščinski postopki na Hrvaškem

Ker je vprašanje sprememb na področju materialnega dednega prava pri delu omenjene delovne skupine kmalu postalo obrobno, se bom v nadaljevanju osredotočila le na tendence procesnih sprememb. Kljub temu je treba priznati, da bi bilo bolj smiselno najprej urediti nekatera materialnopravna vprašanja, ki bi zagotovo prispevala k zmanjšanju procesnih zapletov, s katerimi se sodišča soočajo že sedaj. Gre za širok krog nujnih in zakonitih dedičev, kjer v praksi prihaja do zastojev zaradi ugotavljanja oziroma iskanja dedičev.

Kot argument v prid prenosu pristojnosti reševanja nespornih zapuščinskih zadev na notarje se predstavlja podatek, da tako ureditev poznata sosednji Hrvaška in Avstrija, Slovenija pa edina od nekdanjih članic skupne države ostaja z drugačno ureditvijo. Tak argument ni ne objektiven ne utemeljen. Kot sem omenila, ne Avstrija ne Hrvaška zagotovo nima ureditve, ki bi bila v celoti primerljiva s slovensko. To se je pokazalo tudi na sestanku delovne skupine ob predstavitvi hrvaške ureditve. Kako je postopek dedovanja urejen na Hrvaškem, sta nam predstavila hrvaška notarka in eden od hrvaških sodnikov.

Hrvaški notar deluje kot pooblaščenec sodišča. To pomeni, da smrtovnica (ali le izpisek iz matične knjige umrlih)³ še vedno pride na sodišče, postopek uvede sodišče in s sklepom po določenem vrstnem redu zadevo dodeli notarju, ki ima nato šest mesecev časa, da izvede zapuščinsko obravnavo in izda sklep o dedovanju. Kadar smrtovnica ni popolna, ko torej ne vsebuje podatkov o dedičih in/ali premoženju, notar ne opravlja poizvedb, kot to v Sloveniji stori sodišče. Notar podatke o dedičih pridobi od dedičev, ki morajo za svojo izjavo jamčiti pod kazensko odgovornostjo. Notarji na Hrvaškem v nasprotju s slovensko ureditvijo ne pridobivajo podatkov o višini denarnih sredstev pri bankah ali pri ZPIZ, kot tudi ne podatkov o lastništvu delnic ali deležev v poslovnih družbah ali podatkov o bančnih računih v tujini. Hrvaški notar od policije dobi le podatke o vozilih, registriranih na ime zapustnika, iz zemljiške knjige pa lahko pridobi podatke o nepremičninah. Drugih podatkov o premoženju pokojnika hrvaški notar torej ne pridobiva.

V tem delu je hrvaška ureditev zagotovo slabša od slovenske. Slovensko sodišče mora namreč na podlagi 162. člena ZD ugotavljati, kdo so pokojnikovi dediči in katero premoženje sestavlja pokojnikovo zapuščino, kar je podlaga vsem poizvedbam, ki jih opravlja sodišče. Ugotavljanje obsega premoženja je po slovenskem pravu nujno tudi zaradi vračunavanja in vračanja daril.⁴

Hrvaški notarji vodijo le nesporne zapuščinske postopke. Kadar je med dediči kakšna okoliščina sporna (vprašanje izvenzakonske skupnosti, nezakonski otroci, istovetnost oporoke in podobno), mora notar spis odstopiti sodišču, ki zadevo prouči in dediče napoti na pot pravde. Ko notar spis odstopi sodišču, se zadeva nikoli več ne vrne notarju, četudi dediči, ki so bili napoteni na pot pravde, le-te ne sprožijo. V takih primerih sklep o dedovanju izda sodišče. To in dejstvo, da je notar le pooblaščenec sodišča, pomeni, da morajo pri sodišču še vedno delovati zapuščinski sodniki. Ti notarjem nudijo tudi strokovno pomoč pri številnih vprašanjih, ki jih imajo v zvezi z zapuščinskimi zadevami, ki jih obravnavajo, čeprav imajo izključno za ta namen za območje celotne države eno sodniško mesto na Višjem sodišču v Osijeku. Zavedati se je treba, da za notarja kot pooblaščenca sodišča, enako kot za sodnika, velja načelo iura novit curia. Poleg tega hrvaška sodišča redno spremljajo delo notarjev in spoštovanje rokov.

Kot je povedal hrvaški sodnik, se vsi deležniki (državljani, notarji in sodniki) zapuščinskih postopkov srečujejo s problemi. Dva različna e-sistema, eden sodniški, drugi notarski, ki med seboj nista povezana, povzročata preglavice zlasti sodiščem. Ta morajo po pravnomočnosti s strani notarja izdanega sklepa dedne sklepe vnašati v svoj sistem. Notarji niso zadovoljni z višino nagrade, ki jo prejmejo. Določeno je, da notar za vsako zapuščino, katere vrednost dosega 35.000 evrov, prejme nagrado v višini 331 evrov (temu je treba dodati še DDV), nekaj malega dobijo še za stroške. Tako določena nagrada ne zadošča za stroške, ki jih imajo notarji z vročanji, zlasti kadar morajo vročati v tretje države (ZDA, Avstralija, Kanada). Omeniti je treba, da vročanja v tretje države niso le draga, ampak tudi dolgotrajna. Z vidika stroškov je treba razumeti prizadevanja notarjev za spremembo prvotnega sistema bodisi z zvišanjem zneska nagrade bodisi z nagrajevanjem glede na vrednost zapuščine.⁵

Poleg finančnih problemov imajo notarji težave tudi s problematičnimi strankami. V zadnjem času so tudi notarji žrtve nasilnega vedenja strank, pri čemer notarji nimajo varnostne službe, ki je zagotovljena sodnikom. Na koncu so tu še državljani, tisti, ki jim je sistem dejansko namenjen. Ti pričakujejo od notarja, da si bo za njihovo zadevo vzel dovolj časa, da bo opravil vse poizvedbe o obsegu zapustnikovega premoženja, zlasti glede dolgov. Opaža se, da zapuščinske obravnave vodijo tudi pripravniki, ki tovrstnim postopkom niso kos, notarji pa zaradi angažiranosti pri drugih – finančno bolj donosnih – zadevah zapuščinskim obravnavam ne namenijo dovolj časa.

Vprašanje nesporne zapuščinske zadeve

Omenila sem že, da tako na Hrvaškem kot v Avstriji notarji vodijo le nesporne zapuščinske zadeve. Ko notar na Hrvaškem presodi, da je zadeva sporna, mora spis odstopiti sodišču. Razmejitev med sporno in nesporno zadevo je zato zelo pomembna. Sporna so lahko pravna vprašanja (lahko tudi razlaga zakona, ki ureja dedovanje) ali dejanska vprašanja (na primer obstoj izvenzakonske skupnosti, zapustnikov izvenzakonski potomec, spori glede oporoke ‒ pristnost podpisa, sposobnost oporočitelja, volja oporočitelja in podobno). Na zapuščinski obravnavi se lahko zglasijo dediči različnih dednih redov z različnimi željami oziroma zahtevami. Takim primerom je treba nameniti povečano procesno skrbnost, običajno vzamejo več časa, na strani tistega, ki vodi postopek, pa je naloga, da udeležencem postopka poda ustrezna pojasnila.

V diskusijah v okviru delovne skupine in tudi na okrogli mizi, ki jo je organizirala Odvetniška akademija OZS,⁶ so bila mnenja o tem, ali naj se kot sporna zadeva obravnava tudi primer, kjer gre za sporna pravna vprašanja, med strokovnjaki deljena. Menim, da notarju ne moremo podeliti pravice tolmačenja zakona, saj je to v pristojnosti sodišča. Zato naj notar sodišču odstopi tudi zadevo, kjer se kot sporna pojavijo le ali tudi pravna vprašanja.

Nujno je treba ohraniti zagotavljanje pravne varnosti in dostopa do sodišča. Če bi notarji kljub temu imeli pristojnost odločanja o spornih pravnih vprašanjih, bi dediči morali imeti možnost bodisi ugovora bodisi pritožbe zoper tako odločitev, ob primernem roku, da bi dedič imel na voljo dovolj časa za pravno posvetovanje in pripravo pravnega sredstva. Osem- ali petnajstdnevni roki v takih primerih zainteresirani stranki ne omogočajo dovolj časa za posvetovanje in pripravo ugovora oziroma pritožbe.

Hrvaške strokovnjake je bilo razumeti, da je določitev, ali gre za sporno ali nesporno zadevo, pogosto tudi težka. Odločitev o tem, ali gre za sporno zapuščinsko zadevo, sprejme notar, ki spis nato v takih primerih odstopi sodišču. Vprašanje je, ali bi tak sistem dejansko razbremenil sodnike, ki že zdaj v večini primerov rešujejo le bolj zapletene zapuščinske postopke. Nesporne zapuščinske zadeve sodnikov niti ne obremenjujejo, zagotovo pa sodišče potrebuje kader za izvedbo pripravljalnih del pred obravnavo (poizvedbe, pošiljanje vabil). A ta ista dela bo v primeru prenosa pristojnosti moral opravljati notar, kar pomeni, da bodo notarji zelo verjetno potrebovali dodaten kader.

Kadar se v zapuščinskem postopku pred sodiščem dediči glede posameznega vprašanja ne morejo zediniti, imajo na razpolago tudi možnost mediacije. Te možnosti v postopku pred notarjem ne bi več imeli. Poleg tega zapuščinski sodniki na prošnjo dedičev, ki želijo doseči konsenz, zapuščinsko obravnavo večkrat preložijo.

Kakšno reformo potrebuje slovensko dedno pravo?

Pred vsako spremembo se je treba vprašati, kaj želimo spremeniti in zakaj želimo nekaj spremeniti. Zakon o dedovanju (ZD) je nedavno praznoval pol stoletja obstoja, kar pa ne pomeni, da sam po sebi zahteva korenite spremembe, vsaj glede postopkovnega dela.

Zapuščinski postopki namreč večinoma potekajo brez zapletov, na večini slovenskih sodišč pa sodišča zapuščinske obravnave razpisujejo v nekaj mesecih po prejemu smrtovnice, z izjemo sodišča v Ljubljani, ki kot najbolj obremenjeno potrebuje več časa.⁷ Bistvene pohitritve postopkov ob prenosu pristojnosti na notarje ni pričakovati, saj imajo upniki možnost, da v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja.⁸ Sodišče tako lahko prvi termin za zapuščinsko obravnavo določi šele po poteku tega časa. Pri tistih zapuščinskih postopkih, pri katerih do izdaje sklepa o dedovanju poteče daljši čas, pa gre za težje zapuščinske zadeve, ki jim je treba nameniti več časa bodisi zaradi dedičev v tujini, premoženja v različnih, tudi tretjih državah bodisi zaradi spornosti zadeve, ko so dediči napoteni na pot pravde. Kljub temu je, kot smo slišali na že omenjeni okrogli mizi, povprečen čas izdaje sklepa o dedovanju krajši od enega leta.⁹

Če je torej cilj spremembe pristojnosti za reševanje nespornih zapuščinskih zadev skrajšanje postopkov, lahko vidimo, da tega cilja s procesno spremembo najverjetneje ne bo mogoče doseči. Ob dejstvu, da slovenski notarji poleg številnih drugih pristojnosti¹⁰ sestavljajo tudi zasebne listine (ne pa jih zgolj overjajo), bi se notarji v primeru prenosa pristojnosti prepogosto znašli v konfliktu interesov.¹¹ Kot pooblaščenci sodišča bi notarji nujno morali ohraniti absolutno neodvisnost in nepristranskost v enaki meri, kot to velja za sodnike.

Eden od ciljev, ki naj bi jim sledili s spremembo pristojnosti, ima svoj izvor še v predcovidnem obdobju: občutna razbremenitev sodnikov. Še vedno kroži podatek, da naj bi se s prenosom zapuščin razbremenilo vsaj 40 sodnikov, vendar za to številko še ni bila predstavljena nobena študija ali analiza, ki bi to potrdila. Tudi sodniki, ki so sodelovali na okrogli mizi, dvomijo o konkretni razbremenitvi večjega števila sodnikov. Bolj verjetno se bo vsaj v manjšem deležu zmanjšala obremenitev podpornega osebja, večinoma strokovnih sodelavcev, a tudi to ni nujno. Vedeti je treba, da bi notar še vedno nastopal kot pooblaščenec sodišča, kar pomeni, da bi sodišče moralo nad notarjem izvajati nadzor. Za izvajanje nadzora pa bo sodišče zagotovo potrebovalo osebje. Še vedno bo sodišče potrebovalo tudi zapuščinskega sodnika za reševanje spornih zadev, tj. tistih, ki bi jih notarji odstopili sodišču.

Nenazadnje ne gre preslišati besed hrvaškega sodnika, ki je na zadnji seji delovne komisije v okviru pravosodnega ministrstva pojasnil, da hrvaško sodišče redno spremlja in nadzoruje delo notarjev. S sodniki, ki pravijo, da je težje nadzorovati in popravljati tuje napake kot lastne, se lahko le strinjamo.

Menim, da bi pravosodno ministrstvo moralo od vsakega sodišča pridobiti naslednje podatke: kolikšen je letni pripad zapuščinskih zadev, kolikšno je povprečno trajanje zapuščinskih postopkov (upoštevajoč tudi zadeve, odstopljene v pravdo), koliko sodnikov vodi zapuščinske postopke, kolikšen delež sodniku dodeljenih spisov predstavljajo zapuščinske zadeve,¹² koliko zadev sodišče reši letno, koliko dednih sklepov izda sodišče letno in koliko dodatnih sklepov o dedovanju. Vsi ti podatki so nujni za analizo, ali bi sprememba sistema lahko vodila do želenih ciljev.

Prenos pristojnosti v zapuščinskih zadevah: da ali ne?

Kot pravi znan slovenski rek, se vse začne in konča pri denarju. Temu se tudi pri diskusiji o prenosu pristojnosti za reševanje nespornih zapuščinskih postopkov ni mogoče izogniti. V obstoječem sistemu dediči ob izdaji sklepa o dedovanju plačajo sodno takso glede na vrednost čiste zapuščine.¹³ Občasno se v praksi soočamo tudi s primeri, ko je vrednost čiste zapuščine negativna ali tako majhna, da sodišče sodne takse ne odmeri. Utemeljeno se lahko vprašamo, ali bi taka ureditev ostala tudi v primeru prenosa pristojnosti na notarje. Če bi prišlo do prenosa zapuščinskih zadev na notarje, se oprostitve plačila sodne takse (oziroma stroškov notarja) v primeru negativne zapuščine ne bi smelo odpraviti. A bi v tem primeru bilo treba urediti vprašanje notarskih stroškov s pošiljanjem vabil, poizvedbami o obsegu premoženja, ter izvedbo zapuščinske obravnave.

Odvetniki smo v okviru delovne skupine izpostavili, da morebitne spremembe ne smejo voditi v slabšanje sistema in morebitno podražitev postopka. Poleg tega smo zavzeli stališče, da bi bilo treba v primeru prenosa zapuščinskih zadev na notarje zagotoviti pravico do izjavljanja in kontradiktornost postopka, urediti vprašanja vročanja, zoper odločitev notarja bi morala biti možna pritožba na sodišče, jasno bi bilo treba definirati ločnico med sporno in nesporno zapuščinsko zadevo, v primeru sporne zapuščinske zadeve pa naj o vseh vprašanji odloča sodišče. Zavzeli smo se tudi za to, naj notarji nimajo pristojnosti odločati o spornih pravnih vprašanjih, in nenazadnje za to, da je treba temeljito urediti vprašanje konflikta interesov. Smiselno bi bilo razmisliti o obveznem odvetniškem zastopanju v postopku vseh pravnih sredstev, torej tudi pri pravnih sredstvih zoper odločitve notarja.

Pred vsakršnim posegom v sistem, ki se je v praksi izkazal za učinkovitega in stabilnega, je treba resno in celovito pretehtati, ali bi predlagane spremembe dejansko prinesle izboljšave in vodile do želenih ciljev. Brez zanesljivih podatkov in poglobljenih analiz ni mogoče utemeljeno pričakovati doseganja zastavljenih ciljev, temveč obstaja tveganje zgolj prenosa obstoječih težav na notariat.

V primerjavi s Hrvaško, ki ima ob štirih milijonih prebivalcev 350 notarjev, je notariat v Sloveniji kadrovsko omejen. Ker je število notarjev v Sloveniji bistveno nižje kot na Hrvaškem, bi bilo treba spremembe časovno uskladiti tudi s širitvijo kadrovskih kapacitet v notarskih vrstah in ustreznim strokovnim usposabljanjem.¹⁴

Zapuščinski postopki niso zgolj tehnične narave, temveč zahtevajo visoko stopnjo pravnega znanja in razumevanja kompleksnih družinskih razmerij. Zaradi tega morajo biti morebitne reforme rezultat premišljenega in vključujočega strokovnega dialoga, ne pa hitrih sistemskih posegov.

---

¹ Plauštajner, P.: Ali je treba reformirati slovensko dedno pravo?, Odvetnik št. 5 (93) – zima 2019, str. 29–30.

² Zakon o dedovanju – ZD, Ur. l. SR, št. 15/76 (4. 6. 1976) in nasl.

³ Izpisek iz matične knjige umrlih za razliko od smrtovnice ne vsebuje nobenih podatkov o morebitnih potomcih, sorodnikih, dedičih in/ali premoženju.

⁴ Glej 35. in 46. člen ZD.

⁵ Notarji se srečujejo tudi s problemom plačila stroškov, kadar se dediči ne morejo dogovoriti, kdo bo plačal stroške. Kadar notar zadevo odstopi sodišču, dediči plačajo sodno takso, ki je po višini enaka notarjevi nagradi (brez DDV).

⁶ Več o okrogli mizi glej Pevec, A.: Dedno pravo na razpotju, Odvetnik št. 126 ‒ poletje 2026, str. 74.

⁷ Upravičeno se pojavljajo kritike, da bi s prenosom pristojnosti nespornih zapuščin na notarje tako reševali le problematiko ljubljanskega sodišča, pri čemer gre za problematiko, ki je bližje področju sodne uprave in organizacije dela posameznega sodišča.

⁸ Glej 143. člen ZD.

⁹ Odvetnica Tanja Marušič iz Nove Gorice je povedala, da je povprečen čas obravnavanja zapuščinske zadeve na sodišču v Novi Gorici, skupaj s primeri napotitve na pravdo, 5,5 meseca.

¹⁰ Pri tem mislim na pristojnosti, ki jih imajo na področju statusnega gospodarskega prava, kot so sestavljanje družbenih pogodb in statutov, sodelovanje na skupščinah gospodarskih družb, potrjevanje knjig sklepov enoosebne gospodarske družbe in druge.

¹¹ Ko sodišče zadevo dodeli notarju, še nima podatka o tem, ali je notar v morebitnem konfliktu interesov, kar pomeni, da bi se zadeva v takem primeru morala vrniti sodišču, ki bi moralo določiti novega notarja.

¹² Kot vemo, zapuščinski sodniki ne vodijo le zapuščinskih postopkov, temveč tudi številne druge nepravdne postopke na podlagi različnih zakonov.

¹³ Tudi zaradi tega je popolna ugotovitev obsega zapuščine nujna, saj morajo sodniki pri določanju sodne takse upoštevati tudi javni interes. Sodne takse so proračunski prihodek.

¹⁴ Na pomen usposabljanja je večkrat opozoril hrvaški sodnik, enako sem o tem pisala že v članku iz leta 2019.