Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva v...

492. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva v Sloveniji 2026-2035 »Z odgovornostjo in sodelovanjem do boljših izidov zdravljenja« (ReNPZV26-35)

Na podlagi 6. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C, 111/13 - ZMEPIZ-1, 95/14 - ZUJF-C, 47/15 - ZZSDT, 61/17 - ZUPŠ, 64/17 - ZZDej-K, 36/19, 189/20 - ZFRO, 51/21, 159/21, 196/21 - ZDOsk, 15/22, 43/22, 100/22 - ZNUZSZS, 141/22 - ZNUNBZ, 40/23 - ZČmIS-1, 78/23 in 32/25 - ZZDej-N) ter 109. člena in drugega odstavka 169.a člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 - odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24) je Državni zbor na seji 11. februarja 2026 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem planu zdravstvenega varstva v Sloveniji 2026-2035 »Z odgovornostjo in sodelovanjem do boljših izidov zdravljenja« (ReNPZV26-35)

1. UVOD

Resolucija je temeljni strateški dokument Republike Slovenije, ki določa usmeritve razvoja zdravstvenega sistema v obdobju naslednjih desetih let. Namen resolucije je predstaviti dolgoročno vizijo trajnostnega, dostopnega in kakovostnega zdravstvenega varstva za vse prebivalce ne glede na njihov socialni položaj, starost, kraj bivanja ali druge socialne ali demografske značilnosti. Dokument opredeljuje glavne cilje, ki so krepitev odpornosti, trajnosti in stabilnosti sistema zdravstvenega varstva; medgeneracijsko prilagojeno podporno okolje za zdravo življenje v vseh življenjskih obdobjih; razvoj sistema, ki bo hitro odziven na spremembe in razvoj novih zdravstvenih tehnologij in digitalnih rešitev; sistem z razvito kulturo varnosti, odgovornosti in odprte komunikacije ter prizadevanja za dosego ogljične nevtralnosti zdravstvenega sistema.

Republika Slovenija z resolucijo postavlja trdne temelje za javni zdravstveni sistem, ki bo kos prihodnjim potrebam družbe ter bo hkrati ostal zavezan načelom solidarnosti, univerzalnosti, enakosti in kakovosti.

2. ANALIZA STANJA

2.1 KAZALNIKI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA V REPUBLIKI SLOVENIJI

&fbco;binary entityId="b86e157c-8d50-4c68-a714-9f870c48d974" type="png"&fbcc;

Slika 1: Skupna ocena posameznih domen, s katerimi vrednotimo uspešnost zdravstvenega sistema v Sloveniji (vir: NIJZ, 2025)

Slika 2: Domena zdravstvenega stanja (vir: NIJZ, 2025)

V letu 2022 rojeni prebivalci Republike Slovenije lahko povprečno pričakujejo življenjsko dobo, daljšo od 81 let (Eurostat, 2025). Kazalnik pričakovanega trajanja življenja ob rojstvu je v Republiki Sloveniji višji od evropskega povprečja (EU27; 80,6 leta). Visoko izobraženi prebivalci Republike Slovenije živijo dlje in so bolj zdravi kot prebivalci z najnižjo stopnjo izobrazbe.

Slika 3: Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, po spolu, Slovenija in evropsko povprečje, 2022 (vir: Eurostat, 2025)

Kazalnik, ki poleg samega trajanja življenja upošteva tudi z zdravjem povezano kakovost življenja, pa so pričakovana zdrava leta življenja ob rojstvu in pri starosti 65 let. Kazalnik pove, koliko let, ki jih bo posameznik doživel, bo v povprečju zdravih - bodisi ob rojstvu ali pa pri starosti 65 let. Zadnji razpoložljivi podatki iz leta 2023 kažejo, da je Republika Slovenija po obeh kazalnikih za oba spola nad povprečjem EU. Ženske lahko ob rojstvu leta 2023 v povprečju pričakujejo 68,8 zdravega leta (v letu 2018 so lahko pričakovale 57,7 leta; povprečje EU v letu 2023 znaša 63,3 leta). Moški lahko ob rojstvu leta 2023 v povprečju pričakujejo 64,6 zdravega leta (leta 2018 so lahko pričakovali 58,5 leta, povprečje EU 2023 pa je 62,8 leta). Pri starosti 65 let za ženske Republiko Slovenijo po tem kazalniku v letu 2023 prekaša samo Švedska. Pričakovana zdrava leta pri starosti 65 let so za ženske 12,4 leta (povprečje EU 9,6 leta, Republika Slovenija leta 2015 pa 7,6 leta). Moški lahko v letu 2023 pri starosti 65 let pričakujejo 10,6 zdravega leta življenja (Slovenija 2015: 8,2 leta, EU 2023: 9,2 leta) (Eurostat, 2025).

Leta 2014 je imela Republika Slovenija s 40,6 % enega najvišjih deležev prebivalstva, ki je samoporočal o slabem zdravstvenem stanju, takoj za Portugalsko (47,8 %) in Litvo (44,6 %). V zadnjem desetletju se je delež prebivalstva, ki samoporoča o slabem zdravstvenem stanju, znatno zmanjšal za 8,1 % in znaša 32,5 %, kar je nekoliko nad evropskim povprečjem (29,6 %). Na evropski ravni se je v enakem obdobju ta delež zmanjšal za 1,8 %, kar je v primerjavi z Republiko Slovenijo zelo nizek padec.

Umrljivost dojenčkov - kazalnik, ki govori o dostopnosti in kakovosti zdravstvene obravnave nasploh - je v Republiki Sloveniji med najnižjimi tako v državah EU kot tudi v državah OECD. V letu 2023 je znašal 1,8 smrti dojenčkov na 1000 živorojenih otrok, nižje vrednosti so ugotovili le na Islandiji (Eurostat, 2025). V Republiki Sloveniji ugotavljamo tudi razmeroma nizke stopnje maternalne umrljivosti (petletna stopnja; 2018-2022 znaša 14,6 smrti mater na 100.000 živorojenih otrok) (NIJZ, 2023).

Slika 4: Umrljivost dojenčkov, Slovenija in evropsko povprečje, 2023 (vir: Eurostat, 2025)

Precepljenost otrok proti otroškim boleznim - kazalnik, ki govori tudi o vključenosti populacije oziroma otrok v preventivne zdravstvene programe - se je v Republiki Sloveniji v zadnjih letih nekoliko znižala, vendar je še vedno blizu povprečja držav EU. V letu 2024 je znašala precepljenost predšolskih otrok proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s tretjim odmerkom 90,3 %, proti ošpicam pa 94,5 % s prvim odmerkom in 88,7 % z drugim odmerkom.

Leta 2023 je bil delež oseb, ki si niso mogle privoščiti zdravstvene obravnave zaradi finančnih ali drugih razlogov, 3,8 %, medtem ko je bil ta delež v EU povprečno 2,4 % (OECD in Evropska komisija, 2024). V Republiki Sloveniji so v obvezno zdravstveno zavarovanje vključeni vsi prebivalci, bodisi kot zavarovanci bodisi kot njihovi družinski člani. Največjo skupino zavarovancev sestavljajo zaposleni, sledijo jim upokojenci (ZZZS, 2025). Med zavarovance spadajo še druge pomembne skupine, med njimi so osebe, ki prejemajo denarno socialno pomoč in brezposelni. Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotovi plačilo zdravstvenih storitev, vključno z zdravili in medicinskimi pripomočki, in sicer v obsegu, ki ga določa zakon, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Poleg tega so zagotovljene še pravice socialne varnosti v primeru bolezni, poškodbe ali poroda. Zdravstveno varstvo je v določenem obsegu zagotovljeno v breme proračuna Republike Slovenije, in sicer za tiste, ki bodisi niso zavarovani ali pa kot tujci potrebujejo zdravstveno obravnavo, a je niso bili zmožni poravnati.

V letu 2022 je bilo v zdravstvu zaposlenih 3,4 zdravnika na 1000 prebivalcev, povprečje EU27 pa je znašalo 4,2 zdravnika na 1000 prebivalcev. V istem letu je bilo število medicinskih sester na 1000 prebivalcev 10,4, medtem ko je povprečje EU27 znašalo 8,4. Upoštevane so tako medicinske sestre z visoko izobrazbo kot tiste z višjo in srednjo. Število farmacevtov na 1000 prebivalcev je bilo v državah EU27 v povprečju 0,8, v Republiki Sloveniji pa 0,7 (OECD in Evropska komisija, 2024). V Republiki Sloveniji je leta 2022 v zdravstvu delalo 8,2 % vseh zaposlenih, kar je pod evropskim povprečjem (11 %). Opazno je tudi upadanje zanimanja mladih za poklice v zdravstvu. Po podatkih OECD se je med letoma 2018 in 2022 zanimanje za poklic tehnika zdravstvene nege zmanjšalo v več kot polovici držav EU. Prav tako se med državami močno razlikuje število diplomantov zdravstvene nege in medicine - Republika Slovenija je po podatkih za leto 2022 pod povprečjem EU.

Slika 5: Zdravniki, zaposleni v zdravstvu, Slovenija in države EU, 2022 (vir: OECD in Evropska komisija, 2024)

Prebivalci Republike Slovenije obiščejo zdravnika v povprečju šestkrat na leto, kar ustreza evropskemu povprečju (OECD in Evropska komisija, 2024). S spremembami v financiranju zdravstvenih storitev smo uspešno zmanjšali tudi število bolniških postelj na prebivalca in smo po tem kazalniku pod povprečjem EU. Povprečna ležalna doba pri nas je krajša od povprečja OECD36. Povprečno porabimo nekaj več zdravil za nižanje krvnega tlaka in ravni holesterola ter za sladkorno bolezen na prebivalca kot v povprečju v državah OECD31. Poraba antidepresivov je rahlo pod povprečjem OECD31. Poraba antibiotikov je skoraj za tretjino manjša kot v EU28 (OECD, 2023).

Pomembne organizacijske spremembe na področju preventive ter primarne in dolgotrajne oskrbe so usmerjene v zagotavljanje kakovosti v zdravstvu in dostopa do zdravstvenih storitev, zlasti za ranljive skupine. Vendar pa dolge čakalne dobe za specialistično zdravstveno dejavnost in pomanjkanje človeških virov obremenjujejo zdravstveni sistem in zmanjšujejo dostopnost do zdravstvenih storitev.

2.2 RAZMERE NA PODROČJU ZDRAVJA PREBIVALSTVA

2.2.1 PROMOCIJA ZDRAVE DOLGOŽIVOSTI ZA ZMANJŠANJE OBREMENITEV ZDRAVSTVENIH SISTEMOV

Evropa se sooča s starajočim se prebivalstvom. Po projekcijah naj bi delež populacije, stare 65 let ali več, v EU narastel z 21 % v letu 2023 na 29 % do leta 2050. Projekcije, skladne z evropskim povprečjem, se napovedujejo tudi za Republiko Slovenijo. Delež populacije, stare 65 let ali več, je v Republiki Sloveniji leta 2024 znašal 21,8 %. To je nekoliko nad povprečjem EU (21,6 %) in Republiko Slovenijo uvršča na deseto mesto med državami članicami EU. V letu 2023 je po podatkih Eurostata pričakovana življenjska doba pri 65 letih v EU presegla 20 let. Pri ženskah je znašala 21,8 leta, pri moških pa 18,3 leta. Leta 2015 je bilo ob rojstvu pričakovanih 58,1 zdravega leta življenja, v letu 2022 pa že več kot 66 let.

Leto	Slovenija (%)	EU (%)
2023	21,5	21,3
2024	21,8	21,6

Tabela 1: Delež populacije, stare 65 let ali več, Slovenija in povprečje EU v letih 2023 in 2024 (vir: Eurostat, 2025)

Delež oseb, starih 65 let ali več, ki so poročale o vsaj eni kronični bolezni, se giblje okrog 60 %. V Republiki Sloveniji se je stanje v zadnjih letih izboljšalo, in sicer je delež starejših, ki so poročali o vsaj eni kronični bolezni, od leta 2010 do leta 2023 padel za 8 % in je leta 2023 znašal 58,5 % (kar je manj od povprečja v EU). V tem obdobju je pomembno bolj kot v povprečju v EU v Republiki Sloveniji upadel tudi delež starejših ljudi, ki so poročali o resnih omejitvah aktivnosti.

Kot enega od pomembnih dosežkov velja poudariti dobro vzpostavljen sistem preventive v ambulantah družinske medicine, v katerih so preventivni pregledi usmerjeni v preprečevanje in zgodnje odkrivanje kroničnih bolezni. Glede na ugotovitve se pacientom svetuje, kako izboljšati življenjske navade, ali pa se jih napoti v center za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojni center, kjer potekajo preventivne aktivnosti za krepitev zdravja.

2.2.2 ZMANJŠEVANJE NEENAKOSTI V ZDRAVJU

Ena pomembnejših prednostnih nalog zdravstvene politike je zmanjševanje vrzeli v zdravju z odpravljanjem zdravstvene neenakosti. Gre za razlike v zdravju, ki so posledica različnih okoliščin, kot so spol, starost, prebivališče, stopnja izobrazbe in socialnoekonomski status. Neenakosti, povezane s populacijskimi podskupinami, so prikazane z različnimi kazalniki. NIJZ redno prikazuje stanje v publikacijah o neenakostih. Razlike nastajajo v veliki meri zaradi socialnoekonomskega statusa. Pomembne razlike so prisotne tudi glede na doseženo stopnjo izobrazbe med tistimi z nizko (brez izobrazbe do poklicne stopnje) in tistimi z višjo, ter trende med razlikami v daljšem obdobju. V septembru 2025 so v raziskavi na ravni EU predstavili najnovejše ugotovitve na področju neenakosti v zdravju (EuroHealthNet, 2025), ki kažejo, da so se v povprečju na ravni EU neenakosti v zdravju med letoma 2014 in 2024 povečale. Neenakosti so se zmanjšale samo v štirih državah v EU: na Švedskem, Irskem, Poljskem in v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija in Poljska sta edini državi, kjer se splošno zdravje vseh prebivalcev pomembno izboljšuje, obenem pa se razlike v zdravju med skupinami z različnimi stopnjami izobrazbe zmanjšujejo.

Tudi na področju duševnega zdravja je Republika Slovenija nadpovprečna. Ravni samoporočanega slabega duševnega zdravja v letu 2024 so se med anketiranimi evropskimi državami gibale od 7 % na Norveškem do 24 % v Litvi. V Republiki Sloveniji se je delež oseb s samoporočanim slabim duševnim zdravjem zmanjšal z 10,40 % v letu 2014 na 8,30 % v letu 2024, kar pomeni spremembo za -2,1 odstotne točke. Leta 2024 je imela Republika Slovenija (8,30 %) četrto najnižjo raven samoporočanega slabega duševnega zdravja, takoj za Norveško (7,6 %), Švico (7,7 %) in Finsko (8,1 %), ter je bila precej pod evropskim povprečjem 12,5 % (EuroHealthNet, 2025). Republika Slovenija je tako edina država v EU, v kateri se duševno zdravje izboljšuje oziroma ostaja za nekatere poklicne skupine stabilno, neenakosti pa se zmanjšujejo.

Čeprav se neenakosti v samoporočanem zdravju zmanjšujejo, pa po podatkih NIJZ neenakosti v zdravju po posameznih specifičnih kazalnikih glede na izobrazbo ostajajo prisotne ali se celo povečujejo. Ena od večjih razlik glede na stopnjo izobrazbe je prisotna pri prezgodnji umrljivosti pred 75. letom. Pri moških z nizko izobrazbo do 75. leta starosti je stopnja umrljivosti skoraj trikrat višja kot pri tistih z visoko izobrazbo, medtem ko je pri ženskah približno dvakrat višja.

Pri posameznih kazalnikih se je razlika med skupinama z nizko in visoko izobrazbo v zadnjih letih še povečala, in sicer je to vidno pri kroničnih boleznih. Večje je število prejemnikov zdravil za zniževanje krvnega tlaka in sladkorno bolezen, in sicer pri obeh spolih pri osebah z nizko izobrazbo. Večja je tudi razlika med skupinama pri umrljivosti zaradi pljučnega raka pri ženskah kot tudi zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov pri moških.

Večje razlike so tudi med osebami z nizko in visoko stopnjo izobrazbe glede prekomerne hranjenosti in debelosti. Deleži oseb z debelostjo so nižji pri tistih z višjo stopnjo izobrazbe, opazimo pa povečevanje debelosti pri vseh stopnjah izobrazbe med letoma 2008 in 2020.

Slika 6: Delež oseb z debelostjo (ITM nad 30) glede na stopnjo izobrazbe med letoma 2008 in 2020 (vir: NIJZ, 2022)

Neenakosti v zdravju so prisotne že med mladostniki. Primerjave iz leta 2022 med skupinama z nadpovprečno in podpovprečno ocenjenim družinskim blagostanjem kažejo, da mladostniki z nadpovprečno ocenjenim blagostanjem boljše ocenjujejo svoje zdravje, doživljajo manj psihosomatskih simptomov in so bolj zadovoljni s svojim življenjem. Poleg tega tudi manj pogosto pijejo alkoholne pijače, so pogosteje telesno dejavni, uživajo več sadja, pogosteje zajtrkujejo in jim je šola bolj všeč kot vrstnikom s podpovprečno ocenjenim blagostanjem.

Slika 7: Delež mladostnikov, ki ocenjujejo svoje zdravje kot odlično, glede na samoocenjeno blagostanje družine med letoma 2002 in 2022 (vir: HBSC, 2022)

2.2.3 SRČNO-ŽILNE BOLEZNI IN RAK - VODILNI VZROK UMRLJIVOSTI

Tako kot drugje v razvitem svetu je tudi v Republiki Sloveniji največja umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni in raka. V letu 2023 je srčno-žilnim boleznim in raku pripisljivih 68 % vseh smrti. Starostno standardizirana incidenčna stopnja oziroma pojavnost raka je bila v letu 2021 598,0/100.000 pri moških in 459,2/100.000 pri ženskah. Tako incidenca kot umrljivost sta nad povprečjem EU, vendar je od uveljavitve Državnega programa obvladovanja raka v letu 2010 viden upad umrljivosti. V zadnjih letih je bil narejen velik napredek na področju obvladovanja raka z uvedbo organiziranih presejalnih programov ZORA, DORA in SVIT. Petletno čisto preživetje za paciente z rakom glede na podatke Registra raka za 1997-2016 se je podaljšalo s 46 na 58 % in je podobno kot v drugih državah članicah EU.

2.2.4 DEBELOST IN PREKOMERNA PREHRANJENOST

Eden od večjih javnozdravstvenih izzivov je v zadnjih desetletjih naraščanje razširjenosti debelosti in prekomerne prehranjenosti. Prekomerna hranjenost in debelost sta v porastu tako pri odraslih kot pri otrocih. V Republiki Sloveniji je bilo glede na zadnje razpoložljive podatke odraslih z debelostjo za 3,4 % več kot v EU (19,9 % prebivalcev, starejših od 15 let), kar nas uvršča na osmo mesto. Prekomerno prehranjenih ali debelih otrok je bila v zadnji raziskavi petina (20,4 %). Delež je višji tako pri fantih kot pri dekletih, opazno pa je tudi povečevanje debelosti in prekomerne prehranjenosti od leta 2002.

Slika 8: Delež debelih prebivalcev (ITM nad 30), starih 15 let in več, Slovenija in države EU, 2019, in odmik od leta 2014 (vir: EHIS)

Delež odraslih, ki se prehranjujejo pretežno nezdravo, je višji od polovice, vendar so od leta 2008 opazni nekateri pozitivni trendi, kot je redno zajtrkovanje. Vsakodnevno uživa sadje in zelenjavo malo več kot tretjina mladostnikov, 13,8 % mladostnikov vsakodnevno uživa sladke pijače in skoraj polovica (40,9 %) energijske pijače. Leta 2025 je bil sicer zvišan davek na dodano vrednost za pijače z dodanim sladkorjem in sladili z 9,5 na 22 %, vendar se bodo učinki navedenega zvišanja lahko ocenili šele v prihodnjem obdobju.

Delež odraslih, ki dosegajo minimalno količino telesne dejavnosti za zdravje, je v letu 2022 znašal 80 %, upoštevajoč vse oblike telesne dejavnosti in gibanja, ne le rekreativno. Le slaba petina mladostnikov (19,7 %) je v skladu s priporočili vsaj eno uro na dan telesno dejavnih. Odrasli prebivalci Republike Slovenije v povprečju presedijo več kot pet ur na dan med tednom in več kot štiri ure na dan med vikendi.

Kar tretjina mladostnikov (33 %) med tednom v prostem času preživi več kot štiri ure na dan v sedečem položaju. 65 % odraslih ne dosega priporočil o ustrezni dolžini spanja, medtem ko le petina (19 %) mladostnikov (15 in 17 let) med šolskimi dnevi spi v skladu s priporočili.

Še naprej se povečuje razširjenost sladkorne bolezni. V letu 2023 je bilo v Republiki Sloveniji za 22 % (126.786) več prejemnikov zdravil za zniževanje sladkorja v krvi kot leta 2014 (104.167). Povečanje v glavnem pripisujemo podaljšanju življenja oseb s sladkorno boleznijo, saj je pojavnost novih primerov dokaj stalna. Glede na podatke za države članice EU se Republika Slovenija po samoporočani pojavnosti sladkorne bolezni uvršča v povprečje. Leta 2020 je bil sprejet že drugi desetletni državni program za obvladovanje sladkorne bolezni, in sicer Državni program za obvladovanje sladkorne bolezni 2020-2030, ki vključuje celostno obvladovanje te bolezni.

2.2.5 OBVLADOVANJE DRUGIH DEJAVNIKOV TVEGANJA

Poleg debelosti so najpomembnejši dejavniki tveganja za zdravje tudi alkohol ter tobak in tobačni izdelki. Registrirana poraba alkohola je leta 2023 v Republiki Sloveniji znašala 9,7 litra čistega alkohola na prebivalca. Poseben izziv je neregistrirana poraba alkohola, ki je v Republiki Sloveniji kot vinorodni deželi znatna. Umrljivost zaradi z alkoholom povezanih vzrokov smrti je v Republiki Sloveniji v obdobju 2011-2020 presegla povprečje EU. Visok je tudi delež mladostnikov, ki so že kadar koli v življenju pili alkoholne pijače, in sicer 70,1 % 15-letnikov in 83,9 % 17-letnikov (HBSC, 2022). Na področju nadzora nad tobakom in tobačnimi izdelki je Republika Slovenija že leta 1996 sprejela omejevalno zakonodajo in leta 2007 prepovedala kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Po začetku veljavnosti Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (Uradni list RS, št. 9/17) v letu 2017, se je delež kadilcev med odraslimi prebivalci prvič po skoraj dveh desetletjih znižal, vendar je v Republiki Sloveniji kajenje še vedno vodilni preprečljivi vzrok smrti. Letno umre več kot 3000 ljudi zaradi bolezni, povezanih s kajenjem. Med prebivalci Republike Slovenije, starimi 25-74 let, se je med letoma 2016 in 2020 delež kadilcev znižal s 23,1 na 20,4 %. Po podatkih raziskav NIJZ je v letu 2024 tobak kadilo 18 % prebivalcev Republike Slovenije, starih med 18 in 74 let. V splošni populaciji odstotek kadilcev torej upada, hkrati pa predvsem med mladimi narašča uporaba novih tobačnih in nikotinskih izdelkov (elektronske cigarete, ogrevani tobačni izdelki in nikotinske vrečke). Leta 2024 je te nove izdelke uporabljalo 5 % splošne populacije. Med 16-letniki je bilo konec leta 2023 kar 30 % uporabnikov elektronskih cigaret, 8 % uporabnikov ogrevanih tobačnih izdelkov ter med 12 in 14 % uporabnikov brezdimnih tobačnih izdelkov oziroma nikotinskih vrečk. Republika Slovenija je aprila 2025 naredila pomemben korak pri zaščiti zdravja prebivalcev, predvsem mladih, saj je začela veljati prepoved vseh arom, razen tobačnih, v elektronskih cigaretah in njihovih polnilih. S tem se je Republika Slovenija pridružila najnaprednejšim državam EU na tem področju, in sicer Estoniji, Litvi, Latviji, Danski, Nizozemski in Finski, ki so že uvedle podobne ukrepe, čeprav na ravni EU še niso obvezni.

S promocijo zdravega življenjskega sloga in dobro preventivo, ki vključuje tudi ustrezno obravnavo dejavnikov tveganja za kronične bolezni, lahko pomembno vplivamo na zmanjšanje pojavnosti teh bolezni in njihovega bremena za posameznika, zdravstveni sistem in družbo kot celoto. Za potek zdravljenja kroničnih bolezni je ključno čim hitrejše odkrivanje in ustrezno zdravljenje ter s tem zmanjšanje njihovih zapletov in izboljšanje kakovosti življenja pacientov. Za uspeh zdravljenja je ključna celovita oziroma integrirana obravnava, ki poleg zdravstvenega stanja pacienta upošteva tudi socialne in druge okoliščine in si prizadeva za opolnomočenje pacienta, da bolj aktivno sodeluje v procesu zdravljenja. Vključuje tudi celovito medicinsko pomoč. V podporo takšni obravnavi obstaja vrsta orodij, ki vključujejo klinične smernice, klinične poti, načrt obravnave in odpusta ter zahtevajo ustrezno spremljanje procesa zdravljenja s podporo IT. V prihajajočem obdobju bo treba posebno pozornost nameniti tudi digitalni in zdravstveni pismenosti prebivalstva in smiselnemu vključevanju UI z namenom boljših izidov zdravljenja in večje učinkovitosti zdravstvenega sistema. Za nenehno izboljševanje uspešnosti obravnave kroničnih bolezni in stanj je ključno zagotoviti tudi celovit sistem spremljanja kakovosti zdravstvene obravnave.

Slika 9: Trend incidence samomora v izbranih državah EU, med njimi tudi v Sloveniji, med letoma 2004 in 2021 (starostno standardizirana stopnja samomora na 100.000 prebivalcev) (vir: OECD in Evropska komisija, 2024)

V zadnjih letih vedno bolj v ospredje prihaja problematika prekomerne in neustrezne rabe digitalnih naprav ter drugih nekemičnih odvisnosti, ki so jim najbolj izpostavljeni otroci, mladostniki in mladi, pa tudi delovno aktivna populacija. Po podatkih 9 % otrok in mladostnikov od 11. do 17. leta starosti kaže znake problematične rabe digitalnih naprav (57 % jih igra video igre več kot tri ure dnevno). Podobno tudi Nacionalna raziskava o alkoholu, tobaku in drugih drogah (NIJZ, 2025) kaže, da so na primer športne stave zelo razširjene med najmlajšo populacijo, staro od 15 do 19 let, predvsem med fanti (57,3 % 15- do 19-letnikov).

Problematična raba digitalnih naprav se kaže v povečanju sedečega načina življenja in posledično razvoju drugih kroničnih nenalezljivih bolezni, v motnjah spanja in tudi v duševnem zdravju posameznikov, depresivnosti, anksioznosti. Druge nekemične odvisnosti, kot so zasvojenost s seksualnostjo in pornografijo, zasvojenost z delom, odnosi, nakupovanjem, hrano in telesno vadbo, naraščajo tudi pri odrasli populaciji.

2.2.6 GROŽNJE ZDRAVJU

Med grožnje zdravju uvrščamo izbruhe nalezljivih bolezni ali okoljska tveganja, do katerih pride spontano, zaradi naravnih in drugih nesreč, onesnaženja okolja, podnebnih sprememb, bioterorizma ali drugih okoliščin, kot so ekstremne vremenske razmere. Poseben izziv je mikrobna odpornost proti zdravilom.

Prenovljena Mednarodni zdravstveni pravilnik (IHR, 2005) SZO in zakonodajni okvir EU, predvsem sprejetje Uredbe (EU) 2022/2371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. novembra 2022 o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje in razveljavitev Sklepa št. 1082/2013/EU (UL L št. 314 z dne 6. 12. 2022, str. 26), zagotavljata učinkovit odgovor držav na grožnje zdravju. Ta vključuje ustrezne načrte pripravljenosti, sistem zbiranja podatkov, poročanja in obveščanja. Pripravljenost za obvladovanje groženj in tveganj za zdravje zahteva celovito in organizirano delovanje, ki ga lahko zagotovimo le z usklajenim sodelovanjem različnih deležnikov oziroma sektorjev pri upravljanju groženj zdravju tako na ravni države kot tudi v okviru EU in širšem mednarodnem okolju.

Tudi dejavniki iz okolja lahko pomenijo nenadno grožnjo zdravju in zahtevajo javnozdravstveno ukrepanje, saj prispevajo k nastanku številnih bolezni, vključno z boleznimi srca in ožilja, dihal, rakom, nevrološkimi in prebavnimi boleznimi, motnjami imunskega sistema, nalezljivimi boleznimi, razvojnimi nepravilnostmi, presnovnimi boleznimi in poškodbami. V EU je okoli 15 % smrti in bolezni mogoče pripisati vplivu okolja, ki ga je mogoče preprečiti (SZO, 2019). Glavni okoljski izzivi so onesnažen zrak, onesnažena voda, prekomeren hrup, ultravijolično in drugo sevanje, kemikalije, onesnaženost tal in nezdravo grajeno okolje.

Onesnažen zrak je eden glavnih dejavnikov tveganja v Republiki Sloveniji, saj prispeva k akutnim in kroničnim boleznim srca, ožilja in dihal (ARSO, 2024). Pitna voda je večinoma zdravstveno ustrezna, vendar se na nekaterih območjih srečujemo s pomanjkanjem pitne vode, zlasti v sušnih obdobjih, zaznavamo pa tudi prekoračitve mejnih vrednosti za pesticide oziroma njihove metabolite ter občasna mikrobiološka in druga kemična onesnaževanja (NIJZ, 2023; NLZOH 2023; ARSO, 2025). Takšna odstopanja lahko ogrozijo zdravje uporabnikov, še posebej ranljivih skupin (novorojenčki, otroci, nosečnice, osebe, stare 65 let ali več, in kronični pacienti), zato je občasno treba razglasiti ukrepe omejitve uporabe pitne vode.

Prekomeren hrup povečuje tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in duševnih motenj ter prezgodnjo smrt in zmanjšuje kakovost življenja (EEA, 2024). V Republiki Sloveniji je 11 % prebivalcev izpostavljenih dnevnemu hrupu nad 55 decibelov zaradi cestnega prometa, ponoči pa 7 % hrupu nad 50 decibelov. Takšne ravni hrupa presegajo mejne vrednosti, ki jih določajo predpisi s področja mejnih vrednosti kazalcev hrupa in smernice SZO (2018). Zmanjševanje hrupa, predvsem v urbanih in industrijskih območjih, je ključno za zdravje prebivalcev.

Ultravijolično sevanje je glavni dejavnik tveganja za nastanek kožnega raka, ki je najpogostejša oblika raka v Republiki Sloveniji. Med letoma 2017 in 2021 je bilo odkritih 3672 primerov kožnega raka in 620 primerov melanoma (Onkološki inštitut Ljubljana, 2025). Preventivne aktivnosti, še posebej za otroke in mladostnike, je treba ohranjati in okrepiti, ob tem pa zagotavljati ustrezno preskrbljenost z vitaminom D. Kemikalije so vseprisotne in njihova uporaba narašča, kar brez ustreznega upravljanja povečuje tveganja za zdravje in okolje (SZO, 2025). Za obvladovanje teh tveganj so potrebni usklajeni medsektorski ukrepi, podprti z znanstvenimi podatki. Biomonitoring, kot ga predvideva zakon, ki ureja kemikalije, omogoča spremljanje dejanske izpostavljenosti prebivalstva kemikalijam in njihovim zmesem ter podpira ocene tveganj in oblikovanje ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti ter razvoj in izvajanje politik na področju varovanja zdravja in okolja (NIJZ, 2025).

Tudi onesnaženost tal lahko pomeni pomembno tveganje za zdravje. V Republiki Sloveniji je problematična predvsem onesnaženost tal s težkimi kovinami na območju Mežiške doline (predvsem svinec), Celjske kotline (predvsem kadmij), Jesenic (predvsem svinec in kadmij), Idrije (predvsem živo srebro) in Litije (predvsem svinec). Onesnaževala iz tal prehajajo v druge dele okolja z izpiranjem v površinske in podzemne vode, vetrno in vodno erozijo, s poplavami, prek prehranske verige živali, s premeščanjem tal na neonesnažena območja in podobno (Vrščaj, 2018). Onesnaževala iz tal prehajajo v človeka predvsem z zaužitjem tal (otroci), vdihavanjem onesnaženih prašnih delcev (industrijska in rudarska območja ter mesta), uživanjem onesnažene hrane (pridelava hrane na onesnaženih tleh, posebej vrtovih) in onesnažene pitne vode (izpiranje onesnaževal iz tal v podzemno vodo) ter stikom kože z onesnaženimi tlemi. Dolgotrajna neposredna ali posredna izpostavljenost človeka (na primer prek pitne vode, živil, zraka) kemičnim onesnaževalom v tleh lahko vodi do resnih zdravstvenih posledic (prizadetost različnih organskih sistemov, motnje endokrinega delovanja, neoplazme …).

Podnebne spremembe so največja grožnja svetovnemu zdravju v 21. stoletju (SZO, 2015). Ogrožajo vse prebivalce in vplivajo na številna področja življenja, vključno z zdravjem. Napovedi kažejo povečano izpostavljenost prebivalstva močnejšim, daljšim in pogostejšim vročinskim valovom, pogostejšim sušam z zmanjšano prehransko varnostjo in večjim tveganjem za požare ter močnejšim in pogostejšim padavinam, kar povečuje nevarnost poplav in plazov. Podnebne spremembe lahko zvišajo koncentracijo troposferskega ozona, vplivajo na kakovost pitne in kopalne vode ter širjenje prenašalcev bolezni. Najbolj bodo prizadele ranljive skupine, kot so starejši, otroci in osebe z zdravstvenimi težavami (IPCC, 2023, Watts in drugi, 2018). Raziskave NIJZ kažejo, da se prebivalci Republike Slovenije že soočajo s posledicami podnebnih sprememb, zlasti vročinskih valov. Med vročinskimi valovi je bilo v preteklosti število umrlih večje, prizadeti so bili predvsem starejši in osebe s srčno-žilnimi obolenji (Perčič in drugi, 2024). Ocena ranljivosti prebivalstva po podnebnih regijah kaže, da je trenutno ranljivost velika na območjih z milim sredozemskim in celinskim podnebjem, medtem ko je na drugih območjih zmerna (NIJZ, 2024). Za obdobje 2041-2070 se pričakuje povečana ranljivost tudi v hribovitem svetu z vlažnim podnebjem.

Zdravstveni sistem ima dvosmerno vlogo: prispeva k izpustom toplogrednih plinov (3-8,5 % nacionalnega ogljičnega bremena (Braithwaite in drugi, 2023)) in se hkrati ukvarja z obvladovanjem posledic podnebnih sprememb. Le odporni zdravstveni sistemi bodo sposobni napovedovati spremembe, se nanje odzivati in se jim prilagajati ter tako trajno varovati zdravje prebivalstva. Zato so ključni krepitev pripravljenosti zdravstvenega sistema, vključevanje zdravja v podnebne in okoljske politike ter izboljšanje zmogljivosti za spremljanje in obvladovanje podnebnih tveganj.

NIJZ in NLZOH imata ključno vlogo pri pravočasnem zaznavanju okoljskih groženj zdravju, oceni tveganja in pripravi strokovnih podlag za sistemske ukrepe, aktivnosti in programe na tem področju v Republiki Sloveniji. Kompleksnost področja okolja in zdravja zahteva vsevladni odziv ter dogovorjeno povezovanje strokovnjakov in institucij na različnih področjih.

2.2.7 MIKROBNA ODPORNOST

Mikrobna odpornost je z naraščajočo razširjenostjo prisotna v vseh predelih sveta. Neposredne posledice okužb z odpornimi mikrobi so podaljšano trajanje nalezljive bolezni, večja smrtnost, daljši čas hospitalizacije, izguba protimikrobne zaščite pri pacientih med operativnimi in drugimi medicinskimi posegi ter višji stroški zdravstvene obravnave. Posredni učinki mikrobne odpornosti daleč presegajo tveganje za zdravje posameznikov, pomenijo tudi ogromno breme za svetovno ekonomijo v smislu ekonomskih izgub, ki nastanejo zaradi zmanjšane produktivnosti kot posledice bolezni tako pri ljudeh kot pri živalih in zaradi višjih stroškov zdravljena. SZO je leta 2019 mikrobno odpornost uvrstila med deset najpomembnejših groženj svetovnemu zdravju. Julija 2022 je Evropska komisija mikrobno odpornost opredelila kot eno od treh največjih groženj za zdravje. Z odpornimi bakterijami se v Evropi okuži približno 800.000 ljudi na leto. Zaradi okužb, odpornih proti protimikrobnim zdravilom, vsako leto v Evropi umre 35.000 ljudi. Po ocenah naj bi v letu 2019 v Republiki Sloveniji zaradi mikrobne odpornosti umrlo 216 ljudi, 948 smrti pa je bilo povezanih z mikrobno odpornostjo. Boj proti odpornim bakterijam povzroča znatne stroške zdravstvenega varstva; ocenjeni stroški mikrobne odpornosti za zdravstvene sisteme v Evropi znašajo 1,1 milijarde evrov na leto.

Na področju obvladovanja mikrobne odpornosti mednarodna skupnost poudarja skupno delovanje po načelu »eno zdravje«, ki združuje vidik zdravja ljudi in živali z upoštevanjem okolja ter povezuje zdravstveni, kmetijski in okoljski resor ter strokovnjake in deležnike na tem področju.

Vlada Republike Slovenije je 26. septembra 2019 sprejela prvo državno strategijo za obvladovanje mikrobne odpornosti, in sicer Državno strategijo »eno zdravje« za obvladovanje odpornosti mikrobov (2019-2024; MZ, 2019). V pripravi je druga državna strategija za obvladovanje mikrobne odpornosti. Za uspešno obvladovanje izziva mikrobne odpornosti so bistveni sodelovanje, spoštovanje in razumevanje različnih sektorjev, institucij in strokovnjakov ter navsezadnje tudi splošne populacije.

2.2.8 OKUŽBE, POVEZANE Z ZDRAVSTVENO OBRAVNAVO, PREDVSEM BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

Okužbe, povezane z zdravstveno obravnavo, predvsem bolnišnične okužbe, so med najpogostejšimi neželenimi dogodki, ki se pojavljajo ob zdravstvenih storitvah. V povprečju v svetu prizadenejo približno enega od desetih pacientov. Kar 63,5 % primerov naj bi bilo povzročenih z bakterijami, odpornimi proti antibiotikom. Po ocenah ECDC se v državah EU in EGP vsako leto pojavi več kot 3,5 milijona okužb, povezanih z zdravstveno obravnavo, kar povzroči več kot 90.000 smrti in ustreza približno 2,5 milijona let življenja, prilagojenega invalidnosti (Disability-adjusted life years - DALY). To presega kumulativno breme drugih okužb, vključno z gripo in tuberkulozo. Poleg tega okužbe, povezane z zdravstveno obravnavo, sestavljajo 71 % primerov okužb, povzročenih z bakterijami, odpornimi proti antibiotikom. Ocenjujejo, da je do 50 % okužb, povezanih z zdravstveno obravnavo, mogoče preprečiti.

Raziskava v 22 slovenskih bolnišnicah za akutno obravnavo je pokazala, da je bila prevalenca pacientov z bolnišnično okužbo višja kot v večini drugih držav EU oziroma EGP. Ocene pogostosti okužb kirurške rane po nekaterih operacijah so bile v letu 2024 v številnih slovenskih bolnišnicah zelo visoke in so presegale 90. percentil ustreznih referenčnih vrednosti za te kazalnike v državah EU oziroma EGP.

2.3 MOBILNOST PACIENTOV

V skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, imajo zavarovane osebe pravico do zdravljenja v tujini, pravice iz tega naslova pa so podrobno opredeljene s pravili, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravice do čezmejnega zdravstvenega varstva izhajajo tudi iz evropskega pravnega reda, in sicer Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L št. 166 z dne 30. 4. 2004, str. 1), nazadnje spremenjene z Uredbo (EU) 2019/1149 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o ustanovitvi Evropskega organa za delo, spremembi uredb (ES) št. 883/2004, (EU) št. 492/2011 in (EU) 2016/589 ter razveljavitvi Odločbe (EU) 2016/344 (UL L št. 186 z dne 11. 7. 2019, str. 21), Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L št. 284 z dne 30. 10. 2009, str. 1), nazadnje spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2017/492 z dne 21. marca 2017 o spremembi Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 (UL L št. 76 z dne 22. 3. 2017, str. 13) in Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L št. 88 z dne 4. 4. 2011, str. 45), nazadnje spremenjena z Direktivo (EU) 2024/2839 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2024 o spremembah direktiv 1999/2/ES, 2000/14/ES, 2011/24/EU in 2014/53/EU glede nekaterih zahtev glede poročanja na področju živil in živilskih sestavin, hrupa na prostem, pravic pacientov in radijske opreme (UL L št. 2024/2839 z dne 7. 11. 2024), dvostranskih sporazumov o socialnem zavarovanju in drugih sporazumov, na primer Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (ULCI št. 384 z dne 12. 11. 2019, str. 1). Gre za primere, ko so osebe začasno ali stalno na ozemlju druge države in na podlagi teh predpisov uveljavljajo zdravstvene storitve v določenem obsegu.

Direktiva 2011/24/EU postavlja temelje tudi za evropsko sodelovanje med zdravstvenimi sistemi na področju evropskih referenčnih mrež, obravnave redkih bolezni, v okviru prostovoljnih mrež pa pri vrednotenju zdravstvenih tehnologij in e-zdravju ter priznavanju receptov, izdanih v drugi državi članici, v kar je Republika Slovenija že vključena. Prav tako države članice spodbuja k medsebojnemu sklepanju sporazumov in sodelovanju pri zagotavljanju čezmejnega zdravstvenega varstva na obmejnih območjih.

V letu 2024 so tujci ZZZS obračunali stroške za 77.608 primerov slovenskih zavarovanih oseb, ki so v tujini uveljavljale zdravstvene storitve med začasnim in stalnim bivanjem oziroma so bile napotene na zdravljenje v tujino (za 15,9 % manj kot leta 2023). Skupni znesek novonastalih obveznosti ZZZS do tujine je znašal okrog 46 milijonov evrov. ZZZS je tujini obračunal stroške za 71.070 primerov tujih zavarovanih oseb, ki so v Republiki Sloveniji uveljavljale zdravstvene storitve, kar je za 4,3 % več primerov kot v letu 2023 (ZZZS, 2024).

Slika 10: Pregled obveznosti in terjatev ZZZS do tujine, 2015-2024 (vir: ZZZS, 2025)

Na podlagi Direktive 2011/24/EU je ZZZS v letu 2024 zavarovanim osebam povrnil 2 milijona evrov za stroške opravljenih zdravstvenih storitev oziroma nabavljenih medicinskih pripomočkov ali zdravil v drugi državi članici EU. Skupni stroški načrtovanega zdravljenja v tujini so se v obdobju pandemije covida-19 (2020-2022) znižali. Povračila stroškov čezmejnega zdravstvenega varstva zavarovanim osebam od leta 2017 naraščajo, prav tako ugotavljamo blag porast napotitev na zdravljenje v tujino zaradi predolgih čakalnih dob (ZZZS, 2025).

Slika 11: Stroški načrtovanega zdravljenja v tujini, 2015-2924 (vir: ZZZS, 2025)

Slika 12: Načrtovano zdravljenje v tujini, 2015-2024 (vir: ZZZS, 2025)

Marca 2025 je bila objavljena Uredba (EU) 2025/327 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2025 o evropskem zdravstvenem podatkovnem prostoru ter spremembi Direktive 2011/24/EU in Uredbe (EU) 2024/2847 (UL L 2025/327 z dne 5. 3. 2025), ki vzpostavlja skupni okvir za uporabo in izmenjavo elektronskih zdravstvenih podatkov po vsej EU.

Zdravnikom bo EHDS omogočil hiter dostop do zdravstvenih podatkov pacienta ne glede na to, kje v EU je bil pacient zdravljen. Pacienti bodo imeli večji nadzor nad lastnimi zdravstvenimi podatki in bodo lahko svoje informacije delili z različnimi zdravstvenimi ustanovami v EU. Poleg koristi za neposredno zdravstveno obravnavo pa bo EHDS raziskovalcem in upravljavcem omogočil in olajšal uporabo anonimiziranih podatkov za raziskave, spremljanje delovanja zdravstvenega sistema in razvoj novih terapij.

2.4 FINANČNA VZDRŽNOST ZDRAVSTVENEGA SISTEMA

Finančna vzdržnost zdravstvenega sistema je eden temeljnih pogojev za zagotavljanje stabilne, kakovostne in dostopne zdravstvene obravnave za vse prebivalce. Zagotavlja, da zdravstveni sistem ne učinkuje le kratkoročno, temveč da lahko v spreminjajočih se družbenih in ekonomskih okoliščinah dolgoročno ohranja svojo funkcijo. Ustrezno financiranje je ključno tudi za podporo razvoju, uvajanju inovacij in prilagajanju na demografske in epidemiološke trende.

Zadnje desetletje sta zaznamovala gospodarsko okrevanje po finančni in gospodarski krizi v letih 2009-2012, nato pa globok pretres zaradi pandemije covida-19, ki je zdravstvene sisteme postavil pred nove, intenzivne finančne pritiske. Po letu 2015 je Republika Slovenija postopoma povečevala izdatke za zdravstvo, pri čemer so skupni izdatki v letu 2023 dosegli 11,1 % BDP (ZZZS, 2025). Tako visok delež BDP je deloma posledica upada gospodarske aktivnosti med pandemijo covida-19, kar je začasno povečalo razmerje med izdatki za zdravstvo in BDP. V tem obdobju so k rasti izdatkov pomembno prispevali pandemični stroški, višji stroški dela, rast cen energentov in materialov ter povečana poraba zdravil. Kljub tej rasti je bila Republika Slovenija v letu 2022 pod povprečjem držav članic OECD38 glede izdatkov za zdravstvo na prebivalca, izraženih v pariteti kupne moči (OECD, 2023).

Slika 13: Časovna vrsta izdatkov za zdravstvo na prebivalca v Sloveniji po trenutnih cenah, popravljenih glede na kupno moč (vir: OECD, 2024)

Struktura financiranja ostaja podobna kot pred desetletjem: osrednji vir so prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki še vedno krijejo večino stroškov prek ZZZS. Leta 2023 so sestavljali približno 90 % vseh prihodkov ZZZS. Delež javnih sredstev v vseh izdatkih za zdravstvo je znašal približno 74 %, delež zasebnih pa 26 %, kar pomeni rahlo zmanjšanje zasebnega deleža v primerjavi z obdobjem 2011-2014 (ZZZS, 2024). Delež neposrednih izdatkov gospodinjstev iz žepa ostaja v Republiki Sloveniji v primerjavi s preteklimi leti sorazmerno stabilen, z rahlim upadom v zadnjem obdobju (slika 13).

Slika 14: Časovna vrsta izdatkov iz žepa kot odstotek celotnih tekočih izdatkov za zdravstvo v Sloveniji in EU27 med letoma 2014 in 2021 (vir: OECD, 2023)

Ključni premik se je zgodil 1. januarja 2024, ko je bilo po več letih razprav in priprav ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Nadomestil ga je nov obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov mesečno, kar je razbremenilo prebivalstvo nepredvidljivih stroškov iz žepa. Čeprav so dolgoročni učinki te spremembe še predmet spremljanja, gre za enega najpomembnejših sistemskih premikov v zadnjem desetletju.

Na ravni strukture javnih izdatkov je opazno, da večina sredstev še vedno pripade bolnišnični obravnavi, medtem ko delež izdatkov za preventivo, zdravstveni del dolgotrajne oskrbe in e-zdravje ostaja sorazmerno nizek. Sredstva, namenjena za zdravila, sestavljajo pomemben del vseh izdatkov, zlasti ob naraščajoči porabi za zdravila za kronične bolezni in onkološka zdravljenja.

Slika 15: Struktura javnih izdatkov za zdravstveno varstvo v Sloveniji v letu 2021 (vir: NIJZ, 2023)

Čeprav je bilo število delovno aktivnih prebivalcev v letu 2023 najvišje od osamosvojitve, demografske napovedi še vedno kažejo na postopno zmanjševanje delovno sposobnega prebivalstva v prihodnjih desetletjih, kar lahko dolgoročno pomeni izziv za stabilnost financiranja sistema zdravstvenega varstva. Hkrati je pomembno omeniti, da ZZZS namenja znaten delež svojih sredstev za kritje nadomestil zaradi odsotnosti z dela, kar dodatno obremenjuje finančno vzdržnost sistema. To odpira vprašanje dolgoročne finančne stabilnosti, še posebej ob večanju potreb po zagotavljanju ustrezne obravnave kroničnih pacientov.

2.5 ZDRAVSTVENO STANJE DELAVCEV

Podatki o zdravstvenem stanju delavcev v Republiki Sloveniji kažejo, da je pomembno ukvarjati se s problematiko odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma absentizma, saj se je v zadnjih desetih letih delež koledarskih dni na zaposlenega povečal za približno 40 %. V povprečju je bilo v letu 2023 iz tega razloga vsak dan odsotnih več kot 50.000 zaposlenih, skupaj je bilo ugotovljenih 18,3 milijona dni odsotnosti. V istem letu so k začasni odsotnosti z dela največ prispevale bolezni (75 % dni) ter poškodbe in zastrupitve (17 % dni), in sicer 13 % poškodbe izven dela in 4 % poškodbe pri delu. Med boleznimi so najpogostejši razlog odsotnosti z dela bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva. Pri tem velja omeniti, da je od skupnega števila dni nezmožnosti za delo 64 % porabljenih v daljših odsotnostih z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki so trajale več kot 30 dni, kar pomeni 6 % primerov. Delež odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe je za polovico večji pri ženskah. Povečalo se je tako število oseb, ki so odsotne več kot leto dni (9529 v primerjavi z 8832 v letu 2023), kot tudi odhodki za nadomestila ZZZS, ki so znašali več kot 600 milijonov evrov v letu 2024 oziroma za 5,2 % več kot v letu 2023. Na odsotnost z dela zaradi bolezni in poškodb vplivajo številni dejavniki, kar presega okvire zdravstva in promocije zdravja na delovnem mestu, zato je nujno usklajeno delovanje različnih sektorjev družbe.

2.6 DIGITALIZACIJA ZDRAVSTVA

Digitalizacija zdravstva je v zadnjem desetletju postala ključni dejavnik pri zagotavljanju kakovostnih, varnih in dostopnih zdravstvenih storitev. Digitalne rešitve so nepogrešljive pri upravljanju zdravstvenih podatkov, komunikaciji med izvajalci zdravstvene dejavnosti in pacienti ter izboljšanju kakovosti in varnosti procesov zdravljenja. Čeprav je bila digitalizacija že pred leti prepoznana kot pomemben vidik modernizacije zdravstvenih sistemov, je pandemija covida-19 dodatno poudarila njeno ključno vlogo pri zagotavljanju odpornosti in prilagodljivosti zdravstvenega sistema.

V Republiki Sloveniji so bili v zadnjih letih doseženi pomembni koraki na področju digitalizacije zdravstva.

Ključne rešitve, ki so že v polnem teku, vključujejo:

-

zVem - osrednji portal za dostop do osebnih zdravstvenih podatkov in dokumentacije, vključno z izvidi, napotnicami in naročili. Portal omogoča tudi dostop do elektronskih zdravstvenih kartonov in podatkov o cepljenju (MZ, 2022);

-

PPOP - sistem za hiter dostop do ključnih podatkov o pacientu, ki so potrebni za obravnavo, namenjen zdravstvenim delavcem;

-

eRecept - nacionalna rešitev za elektronsko predpisovanje in izdajanje zdravil, ki omogoča preprost dostop do predpisanih terapij in zmanjšuje administrativno breme za zdravstvene delavce;

-

eNaročanje - sistem za elektronsko naročanje na zdravstvene storitve, ki omogoča boljše upravljanje terminov in zmanjšuje čakalne vrste;

-

CRPP - enotni sistem za zbiranje in izmenjavo zdravstvenih podatkov o pacientih;

-

ePosvet - elektronska komunikacija med zdravnikom družinske medicine in zdravnikom specialistom z namenom pridobitve mnenja zdravnika specialista;

-

eRCO - sistem za zbiranje in spremljanje podatkov o cepljenju prebivalcev;

-

Telekap - zdravniki specialisti Nevrološke klinike UKC Ljubljana nudijo podporo na daljavo drugim zdravstvenim ustanovam, in sicer 24 ur na dan vse dni v tednu.

Poleg navedenih rešitev so v Republiki Sloveniji v pripravi tudi številne nove rešitve, ki bodo dodatno prispevale k digitalizaciji zdravstvenega sistema:

-

eKarton - digitalna različica zdravstvene kartoteke, ki združuje vse zdravstvene informacije pacienta na enem mestu, kar bo omogočalo hitrejši in varnejši dostop do podatkov;

-

eTTL - digitalni sistem za spremljanje pacientovih vitalnih znakov v bolnišnicah (MZ, 2022);

-

C-PACS - centralni sistem za shranjevanje slikovnih diagnostičnih preiskav in dostop do njih, ki bo omogočal takojšen dostop do slikovnih podatkov v različnih zdravstvenih ustanovah;

-

robotizirana priprava, shranjevanje in razdeljevanje zdravil;

-

avtomatizirani razporedi zdravstvenih delavcev;

-

Nacionalni register zdravil;

-

centralna rešitev za prepoznavo govora za celoten zdravstveni sektor;

-

platforma za pregled nad strateškimi podatki zdravstva.

Poleg nacionalnih projektov je pomemben korak tudi uvedba EHDS, ki omogoča enoten, varen in interoperabilen dostop do zdravstvenih podatkov na območju celotne EU (Evropska komisija).

2.7 KOMUNICIRANJE V ZDRAVSTVU

Najnovejša raziskava Komuniciranje v zdravstvu v Sloveniji skozi prizmo ključnih deležnikov (2025) potrjuje, da zdravstveno komuniciranje še ni sistemsko umeščeno v strukture zdravstvenega sistema, kar ovira njegovo strateško vlogo in celostno učinkovitost. Zaposleni v zdravstvu, vključno z vodstvom in komunikatorji, opozarjajo na pomanjkanje usposobljenega kadra, podpore vodstva in ustreznih pogojev za komuniciranje s pacienti ter v timih, pri čemer je sistematično izobraževanje pomanjkljivo, profesionalni komunikatorji pa so (pre)redko vključeni v strateško načrtovanje.

Pandemija covida-19 je razkrila dodatne sistemske pomanjkljivosti, vključno z nezadostno zdravstveno pismenostjo, ki otežuje razumevanje zdravstvenih informacij in sodelovanje s sistemom, ter pospešeno digitalizacijo, ki prinaša priložnosti, a tudi izzive, kot so infodemija in širjenje dezinformacij. Te okoliščine spodkopavajo zaupanje javnosti in učinkovitost zdravstvenega sistema. Neustrezna strateška umeščenost komuniciranja v zdravstvenih ustanovah povzroča pomanjkljivo koordinacijo, omejuje interdisciplinarno sodelovanje in zmanjšuje celostno odzivnost sistema na zdravstvene izzive. Posebej zaskrbljujoče so vrzeli v kriznem komuniciranju: 71 % izvajalcev zdravstvene dejavnosti nima formalno pripravljenega kriznega načrta, pogosto niso določeni govorci, primanjkuje pa tudi usposobljenih kadrov za ustrezno ukrepanje v času kriz, kar resno ogroža odzivnost sistema in zaupanje javnosti. Ocene SZO iz leta 2017 so Republiki Sloveniji na področju kriznega komuniciranja prisodile samo tri od petih točk; poudarile so pomanjkanje vnaprej pripravljenih načrtov, usposobljenih govorcev, neustrezno koordinacijo z mediji in odsotnost enotnih sporočil. Pandemija covida-19 je sicer okrepila zavedanje o nujnosti učinkovitega komuniciranja, saj so izvajalci zdravstvene dejavnosti okrepili javno in interno komuniciranje, kar je poudarilo ključno vlogo profesionalnih komunikatorjev, a hkrati razkrilo pomanjkljivosti v pravočasni pripravi, opredelitvi pristojnosti in zagotavljanju kadrovske podpore.

3. ZDRAVJE KOT SKUPNA VREDNOTA

3.1 POSLANSTVO, VIZIJA IN VREDNOTE ZDRAVSTVENEGA SISTEMA V REPUBLIKI SLOVENIJI

Poslanstvo države na področju zdravstvenega sistema je ustvarjanje okolja za čim več zdravja in dobrega počutja vseh prebivalcev na trajnostni način z upoštevanjem zelenega prehoda, kakovosti zdravstvenih storitev, uporabe sodobnih zdravstvenih tehnologij, digitalnih rešitev in optimalne podpore UI.

To vključuje zavezanost k zagotavljanju pravičnega, dostopnega, kakovostnega in učinkovitega zdravstvenega varstva vsem prebivalcem prek:

-

krepitve in varovanja zdravja prebivalcev za preprečevanje bolezni, poškodb in prezgodnje smrti,

-

zdravljenja, rehabilitacije in reintegracije obolelih in poškodovanih,

-

spodbujanja, motiviranja in vzpostavljanja podpornega okolja za zagotovitev zdravih življenjskih navad,

-

izenačevanja možnosti optimalnega in pravičnega dostopa do celovite zdravstvene obravnave ter

-

upravljanja zmogljivosti javne zdravstvene službe na način, ki podpira trajnostni razvoj zdravstvenega sistema s poudarkom na zelenem prehodu.

Univerzalnost, solidarnost, enakost, pravičnost financiranja, dostopnost, kakovost in varnost zdravstvene obravnave ostajajo poglavitne vrednote sistema zdravstvenega varstva tako pri nas kot v drugih državah EU.

Eden ključnih izzivov je, kako ozavestiti in opolnomočiti posameznika in vse ključne institucije, ki lahko s svojim ukrepanjem in aktivnostmi prispevajo k izboljšanju zdravja in zmanjševanju neenakosti v zdravju. Samo informiran in opolnomočen posameznik lahko prevzame odgovornost za svoje lastno zdravje; delodajalec zagotovi varne in zdrave delovne pogoje v tvornem sodelovanju; lokalna skupnost ustvari pogoje za kakovostno življenje; nevladna organizacija v svoji vlogi izvajalca in zagovornika zdravja in pravic bolnikov prispeva k pogojem za bolj zdrav način življenja in bolj odziven zdravstveni sistem; država s svojimi politikami in zakonodajo na področju zagotavljanja socialne varnosti, zaposlovanja, okolja, stanovanjske politike, vzgoje in izobraževanja, prometa, kmetijstva in davkov ter z zagotavljanjem dostopnega, varnega, učinkovitega in kakovostnega zdravstvenega varstva prispeva k boljšemu zdravju prebivalstva. Pristop zdravje v vseh politikah je treba upoštevati pri načrtovanju politik na vseh ravneh in v vseh resorjih.

Do leta 2035 bodo država in lokalne skupnosti nadaljevale ustvarjanje zdravju naklonjenega življenjskega okolja ter vzpostavitev pogojev za udejanjanje osebne odgovornosti za zdravje in vključevanje čim več ljudi v bolj zdrav način življenja. MZ bo v sodelovanju z drugimi resorji in NIJZ še naprej posodabljalo promocijske in preventivne ukrepe v celotnem življenjskem obdobju, prilagojene različnim starostnim skupinam. Skupaj z izvajalci zdravstvene dejavnosti in ZZZS bo nadaljevalo utrjevanje in krepitev temeljne vloge primarnega zdravstvenega varstva v zdravstvenem sistemu, tudi z namenom večje povezanosti z izvajalci zdravstvene dejavnosti na sekundarni ravni po končani regionalizaciji sekundarne ravni. Država bo ob vzpostavljeni mreži terciarnih ustanov skrbela za vpeljavo najsodobnejših metod zdravljenja za ohranitev razvoja zdravstvenega sistema in vpetosti v mednarodni prostor. Po vzpostavitvi strukture samostojnega JZZ za NMP in zastavljeni fazni nadgradnji bodo MZ, izvajalci NMP in izvajalci usposabljanj na področju NMP posebno skrb namenili izpopolnitvi kadrovskih potreb in usposabljanju za optimalno delovanje urgentne zdravstvene dejavnosti. V skladu z razvojem vseh ravni zdravstvenega varstva bodo pristojni državni organi in izvajalci zdravstvene dejavnosti zagotavljali uravnotežen razvoj področij medicinskih pripomočkov, zdravil, laboratorijske dejavnosti in drugih področij.

Tak razvoj zdravstvenega sistema bo omogočil večjo odprtost za sprotno vpeljavo informacijskih, tehnoloških in digitalnih rešitev, vključno z modeli UI.

Za dosego razumevanja in zagotavljanja zdravja kot univerzalne in prve vrednote so potrebni razumevanje, podpora in sodelovanje vseh resorjev, zato je medsektorsko delovanje pri ukrepih prvi pogoj za dosego zastavljenih ciljev.

Z ukrepi in spremembami do leta 2035 je treba neposredno ali posredno izboljševati odpornost zdravstvenega sistema tudi v izrednih razmerah, kot so pandemije in naravne nesreče, ter pripraviti sistem na izzive sodobne družbe, kot so staranje prebivalstva, kronične bolezni, podnebne spremembe in zagotavljanje kibernetske varnosti. Odporen in stabilen zdravstveni sistem mora biti sposoben hitro prilagajati se spremembam, nemoteno delovati v času kriz, hitro okrevati po izrednih razmerah in se vrniti v normalno delovanje ter neprekinjeno zagotavljati osnovne in nujne zdravstvene obravnave.

S spremembami na področju upravljanja in organizacije zdravstvenega varstva bo v zdravstvenem sistemu zagotovljena večja učinkovitost in omogočeno hitrejše odzivanje na potrebe pacientov. Z boljšim upravljanjem bodo zagotovljeni tudi privlačnejši pogoji dela, bolj pravična porazdelitev plačil za opravljeno delo ter posledično večje zadovoljstvo zaposlenih.

Z načrtovanjem kadrovskih in materialnih virov bo zagotovljena boljša dostopnost, vzdržnost in stabilnost zdravstvenega sistema, z uravnoteženo usposobljenostjo in pridobljenimi kompetencami pa bolj kakovostna in varna obravnava pacientov. Vzpostavljeni bodo mehanizmi poročanja o varnostnih incidentih in merjenja kakovosti zdravstvene obravnave in zdravstvenih izidov, ki se bodo izboljševali s prenosom dobrih praks med izvajalci zdravstvene dejavnosti.

V celotnem obdobju se bo nadaljevala prenova plačilnih modelov in analiza učinkov uvedenih sprememb. Financiranje bo v največji mogoči meri temeljilo na stroških izvajalcev zdravstvene dejavnosti, plačilni modeli pa bodo izvajalce motivirali k izvajanju zdravstvenih obravnav, ki jih pacienti najbolj potrebujejo.

V sistem zdravstvenega varstva bodo umeščene centralne rešitve, ki bodo omogočale čim bolj preprosto in hitro, predvsem pa varno izmenjavo podatkov o zdravju in zdravljenju. Digitalizacija in UI lahko nudita pomembno podporo vsem ostalim procesom v zdravstvu, zagotavljata večjo preglednost podatkov in njihovo pravilnost, pripomoreta k administrativnim razbremenitvam zaposlenih v zdravstvenem sistemu, zvišujeta kakovost in zanesljivost izvajanja in beleženja zdravstvenih obravnav, boljše upravljanje zmogljivosti v zdravstvu in zniževanje stroškov.

MZ in izvajalci zdravstvene dejavnosti bodo s spodbujanjem odprte in pregledne komunikacije na vseh ravneh ustvarili okolje, v katerem se bodo zaposleni in pacienti počutili varno. Ob tem bodo krepili odgovornost pacientov za lastno zdravje ter odgovornost zaposlenih za zagotavljanje kakovostne in varne zdravstvene obravnave.

GLAVNI CILJI DO LETA 2035

1.

Odporen, trajnosten in stabilen sistem zdravstvenega varstva.

2.

Medgeneracijsko prilagojeno podporno okolje za zdravo življenje v vseh življenjskih obdobjih.

3.

Prožen sistem zdravstvenega varstva za učinkovito rabo sodobnih zdravstvenih tehnologij, racionalno uporabo digitalnih rešitev in optimalno umestitev UI.

4.

Odprta komunikacija za zagotavljanje varnega okolja in krepitev odgovornosti zaposlenih v zdravstvu in pacientov.

5.

Prehod v nizkoogljični zdravstveni sistem in zagotavljanje enakih pogojev za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti.

Glavni cilji slovenskega zdravstvenega sistema temeljijo na ključnih vrednotah in prednostnih nalogah, ki bodo zagotavljale pravično, dostopno, kakovostno in učinkovito zdravstveno obravnavo za vse prebivalce. Usmerjeni so v zagotavljanje zdravega okolja, zmanjševanje neenakosti, promocijo zdravja, krepitev odgovornosti pacientov za lastno zdravje, skrb zaposlenih za zagotavljanje kakovostne, varne in dostojne zdravstvene obravnave, preprečevanje bolezni, optimizacijo zdravstvenega sistema, spodbujanje inovacij, uvedbo digitalizacije in rešitev UI ter zmanjševanje ogljičnega odtisa za zeleni prehod. Upoštevajo tako izzive, s katerimi se sooča zdravstvo danes, kot tudi priložnosti za prihodnost.

Odporen, trajnosten in stabilen sistem zdravstvenega varstva

Odporen, trajnosten in stabilen sistem zdravstvenega varstva je temeljni cilj sodobne zdravstvene politike. Gre za sistem, ki zagotavlja visoko stopnjo pripravljenosti, odpornosti in odzivnosti na zdravstvene, demografske in okoljske izzive, hkrati pa ohranja nemoteno in kakovostno izvajanje zdravstvenih storitev v vseh okoliščinah. Odporen sistem zdravstvenega varstva je sposoben učinkovitega kriznega upravljanja, prožne organizacije dela ter hitrega prilagajanja s pomočjo digitalnih orodij in podatkovno podprtega odločanja.

Trajnost sistema temelji na dolgoročno vzdržnem financiranju, strateškem upravljanju človeških virov ter krepitvi preventivnih in promocijskih dejavnosti za izboljšanje zdravja prebivalstva. V ospredju so zagotavljanje zadostnega števila ustrezno usposobljenih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, vlaganje v njihove delovne pogoje, infrastrukturo in opremo ter razvoj kompetenc in spodbujanje inovacij in digitalizacije. Posebna pozornost je namenjena pravični in učinkoviti uporabi zmogljivosti in zmanjševanju neenakosti pri dostopu do zdravstvenih storitev.

Stabilnost sistema zdravstvenega varstva se izraža v predvidljivosti, zanesljivosti in nepretrganosti delovanja. Ta temelji na jasno določenih prednostnih nalogah, preglednem upravljanju, odgovornem financiranju in ohranjanju zaupanja javnosti. Stabilen sistem omogoča enakopraven dostop do pravočasnih, varnih in kakovostnih zdravstvenih storitev za vse prebivalce, ne glede na njihov socialnoekonomski status, starost, spol, kraj bivanja ali druge socialne ali demografske značilnosti.

Cilj zdravstvene politike je zato vzpostaviti sistem zdravstvenega varstva, ki bo omogočal pogoje za neprekinjeno delovanje in bo dolgoročno odporen proti kriznim razmeram, trajnosten v svojem razvoju ter stabilen v zagotavljanju enakopravne, kakovostne in učinkovite zdravstvene obravnave za celotno prebivalstvo.

Medgeneracijsko prilagojeno podporno okolje za zdravo življenje v vseh življenjskih obdobjih

Medgeneracijsko prilagojeno podporno okolje zagotavlja temelje za zmanjševanje neenakosti v zdravju, večjo socialno kohezijo in vzpostavitev družbe, ki krepi zdravje in dobrobit svojih prebivalcev v vseh življenjskih obdobjih. Takšno okolje mora podpirati zdrav razvoj otrok in mladostnikov, zagotavljati pogoje za zdravo, produktivno in aktivno življenje odraslih ter omogočati kakovostno, dostojno in varno staranje. Poseben poudarek je na odpravljanju socialnih, ekonomskih in regionalnih neenakosti, ki vplivajo na zdravje, ter na zagotavljanju enakih možnosti za vse generacije.

Za dosego tega cilja je nujno vzpostaviti tesno sodelovanje med različnimi sektorji - zdravstvo, socialno varstvo, dolgotrajna oskrba, izobraževanje, delo, okolje, promet in prostorsko načrtovanje - ter spodbujati skupne ukrepe, ki prispevajo k zdravemu življenjskemu slogu in preprečevanju bolezni. Pomembna usmeritev je razvoj podpornih skupnosti in lokalnih okolij, ki omogočajo dostop do zdravstvenih, socialnih in izobraževalnih storitev ter spodbujajo medsebojno solidarnost in medgeneracijsko povezovanje.

Ključni poudarki so krepitev preventivnih dejavnosti, promocija telesne aktivnosti, zdrave prehrane, duševnega zdravja in aktivnega staranja, pa tudi ustvarjanje pogojev za aktivno sodelovanje prebivalcev v vseh življenjskih obdobjih v družbi. Trajnostno oblikovanje bivalnega in delovnega okolja, digitalna podpora in inovativni pristopi k skrbi za zdravje dodatno prispevajo k večji odpornosti in prilagodljivosti sistema.

Prožen sistem zdravstvenega varstva za učinkovito rabo sodobnih zdravstvenih tehnologij, racionalno uporabo digitalnih rešitev in optimalno umestitev UI

Zdravstveni sistem mora biti prožen in zmožen odgovornega odziva na hitro spreminjajoče se tehnološke, organizacijske in družbene okoliščine. Tak sistem mora zagotavljati učinkovito uvajanje in uporabo sodobnih zdravstvenih tehnologij, ki izboljšujejo kakovost diagnostike, zdravljenja, rehabilitacije in zdravstvene obravnave pacientov, hkrati pa prispevajo h gospodarni rabi zmogljivosti in povečanju učinkovitosti zdravstvenega varstva.

Poseben poudarek je na razvoju in racionalni uporabi digitalnih rešitev, ki omogočajo varno, zanesljivo in uporabniku prijazno podporo pri izvajanju zdravstvenih storitev, izboljšujejo dostop do informacij in krepijo povezovanje med različnimi ravnmi zdravstvenega sistema. Digitalizacija mora biti usmerjena k zmanjševanju administrativnih bremen, krepitvi podpore zdravstvenemu kadru, izboljšanju zdravstvenih izidov in povečanju zadovoljstva pacientov.

Ključna sestavina tega cilja je tudi optimalna in etična umestitev UI v zdravstveni sistem. UI mora biti uporabljena na način, ki povečuje kakovost odločanja, podpira klinično prakso in krepi varnost pacientov, ob tem pa spoštuje najvišje etične standarde, varuje človekove pravice, zasebnost in varstvo osebnih podatkov. Njena uporaba mora temeljiti na transparentnosti, zaupanju javnosti in stalnem vrednotenju učinkov.

Odprta komunikacija za zagotavljanje varnega okolja in krepitev odgovornosti zaposlenih v zdravstvu in pacientov

V zdravstvenem sistemu je nujno vzpostaviti jasno, pregledno in strukturirano komunikacijo, vsak dan in vsak trenutek. Posebna komunikacija je potrebna v izrednih ali kriznih razmerah, za kar morajo imeti izvajalci zdravstvene dejavnosti vnaprej razvite in vzpostavljene standardizirane postopke kriznega komuniciranja, ki zagotavljajo pravočasno in verodostojno obveščanje javnosti, zaposlenih in pacientov v razmerah, kot so epidemije, naravne nesreče ali druge izredne razmere.

Na ravni vsakodnevne prakse je ključna neposredna in razumljiva komunikacija med zdravstvenimi delavci in pacienti glede zdravstvenega stanja, diagnoz, možnosti zdravljenja in pričakovanih izidov. Pacienti morajo imeti dostop do popolnih informacij, izraženih v razumljivem jeziku, da lahko sprejemajo informirane odločitve in prevzemajo aktivno vlogo v procesu zdravljenja.

Odprta komunikacija zahteva tudi zavzetost vseh zaposlenih v zdravstvu, ki morajo redno izmenjevati informacije med seboj, se vključevati v timsko delo ter prevzemati odgovornost za jasen prenos informacij pacientom. S tem se povečuje varnost obravnave, zmanjšuje možnost incidentov in krepi zadovoljstvo pacientov.

Obenem je cilj spodbujati odgovornost pacientov za lastno zdravje: zavedati se moramo, da vsak sam lahko za lastno zdravje naredi veliko. Pri tem je treba upoštevati priporočila strokovnjakov, se udeleževati presejalnih programov, aktivno sodelovati tako pri zdravljenju in rehabilitaciji kot tudi pri vrednotenju učinkov zdravljenja. Pomembno je, da se zavedamo, da je učinkovitost delovanja zdravstvenega sistema odvisna tudi od nas samih, in da se do zdravljenja in terminov zdravljenja obnašamo odgovorno in spoštljivo.

Tako zasnovana odprta komunikacija ne pomeni samo izboljšanja odnosov in gradnje zaupanja, temveč vzpostavitev sistema, v katerem so informacije jasne, dostopne in pravočasne, odgovornosti jasno razdeljene, varnost pacientov pa postavljena v središče.

Prehod v nizkoogljični zdravstveni sistem in zagotavljanje enakih pogojev za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti

Cilj zdravstvene politike je doseči nizkoogljičnost celotnega zdravstvenega sistema ter s tem prispevati k varovanju okolja, javnega zdravja in trajnostnemu razvoju družbe. Zdravstveni sistem kot pomemben porabnik energije, materialov in naravnih virov mora aktivno zmanjševati svoj ogljični odtis ter uvajati rešitve, ki spodbujajo odgovorno rabo virov, energijsko učinkovitost in krožno gospodarstvo.

Za dosego zelenega zdravstvenega sistema so potrebni sistematično uvajanje ukrepov na vseh ravneh: zmanjšanje porabe energije in prehod na obnovljive vire, trajnostna gradnja in prenova zdravstvenih objektov, zmanjšanje količine odpadkov in ustrezno ravnanje z njimi, optimizacija prevoza pacientov, zaposlenih in materialov ter spodbujanje trajnostnih oblik mobilnosti.

Ključna je tudi trajnostna nabavna politika, ki upošteva celoten življenjski cikel medicinske in informacijske opreme, zdravil in drugih materialov. To pomeni spodbujanje uporabe okolju prijaznejših izdelkov, zmanjševanje enkratne plastike, učinkovito rabo zdravil in uvajanje digitalnih rešitev, ki zmanjšujejo administrativno obremenitev.

Poseben poudarek je na ozaveščanju in usposabljanju zaposlenih, da pri svojem delu upoštevajo trajnostna načela, in na vključevanju pacientov v kulturo odgovornega ravnanja z viri. S tem zdravstveni sistem prispeva k večji okoljski ozaveščenosti družbe in krepitvi skupne odgovornosti za varovanje okolja.

Nizkoogljičnost zdravstvenega sistema ne pomeni le zmanjševanja vpliva na podnebne spremembe, temveč tudi večjo odpornost zdravstvenih ustanov na energetske in okoljske izzive, dolgoročne prihranke in izboljšanje kakovosti okolja, v katerem živijo pacienti in zaposleni.

4. KLJUČNA PODROČJA

1) Enakopraven in pravočasen dostop do zdravstvene obravnave

Zagotavljanje enakih možnosti za vse - ne glede na socialni položaj, starost, kraj bivanja ali druge socialne ali demografske značilnosti.

2) Varno in učinkovito zdravstvo

Kakovost storitev, varnost pacientov in nenehno izboljševanje.

3) Zdravstveni timi, ki zmorejo in ostajajo

Kadrovska strategija, izobraževanje in usposabljanje, motivacija in dobrobit zaposlenih.

4) Zdravstvo v času preizkušenj - krepitev odpornosti in pripravljenosti

5) Javno zdravje kot temelj zdrave družbe

Preventiva, promocija zdravja in krepitev zdravih življenjskih slogov.

6) Na pacienta osredotočena zdravstvena obravnava

Pacientove pravice in odgovornost, informiranost in soustvarjanje zdravstvene obravnave.

7) Celostna podpora po zaključeni zdravstveni obravnavi

Rehabilitacija, socialno varstvo dolgotrajna oskrba in reintegracija v družbo.

8) Digitalne rešitve in uporaba UI

Digitalizacija, e-zdravje, podatkovna podpora in inovativne tehnologije.

9) Zdravstvo, ki raste z znanjem

Raziskave, razvoj, inovacije in sodelovanje z akademskim okoljem.

10) Vzdržno vlaganje v zdravstveni sistem

Financiranje, investiranje, transparentnost, učinkovitost in dolgoročna stabilnost.

11) Učinkovito in strateško vodenje in upravljanje JZZ

Upravljanje, odgovornost, podatkovna podpora in strateško odločanje.

12) Okoljska trajnost

Okoljska trajnost, prilagajanje demografskim spremembam in odpornost sistema.

4.1 ENAKOPRAVEN IN PRAVOČASEN DOSTOP DO ZDRAVSTVENE OBRAVNAVE

4.1.1 ZDRAVSTVENA DEJAVNOST NA PRIMARNI RAVNI

Kratek opis stanja in priložnosti

Zdravstvena dejavnost na primarni ravni je temelj učinkovitega zdravstvenega sistema. Njena ključna vloga je v zagotavljanju celovite in kontinuirane obravnave pacientov, pri čemer mora delovati kot vstopna točka v zdravstveni sistem in ohraniti vlogo osrednjega koordinatorja zdravstvene obravnave. Ključ do vzdržne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni je v njeni sposobnosti učinkovitega povezovanja z drugimi ravnmi zdravstvene dejavnosti, socialnim varstvom in lokalnim okoljem. Strategija razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni do leta 2031 predvideva trajnosten razvoj tega področja, ki temelji na mednarodno priznanih dobrih praksah, digitalizaciji, vlaganjih v kadre in infrastrukturo, krepitvi raziskovalne dejavnosti in aktivnem vključevanju lokalnih skupnosti. Takšen celovit način, ki povezuje zdravstvene službe, lokalne skupnosti in druge ključne partnerje, bo omogočil kakovostno, odzivno in dolgoročno vzdržno zdravstveno varstvo za vse prebivalce v Republiki Sloveniji ter pomagal pri soustvarjanju odpornega in trajnostnega sistema primarnega zdravstvenega varstva, ki dolgoročno podpira zdravo in aktivno skupnost ter zmanjšuje neenakosti v zdravju.

Ukrepi

1.

Izvajanje Strategije razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni do leta 2031 in po letu 2031 sprejetje nove strategije,

2.

tesnejše povezovanje med lokalnim okoljem in primarnim zdravstvenim varstvom,

3.

aktivno zmanjševanje absentizma ter ozaveščanje o problematiki opravljanja dela v času bolezni ali zmanjšane delazmožnosti, zlasti skozi preventivne dejavnosti, zdravstveno vzgojo in svetovanje v okviru primarnega zdravstvenega varstva,

4.

spodbujanje partnerskega odnosa med ravnmi prek formaliziranih strokovnih poti,

5.

sprejetje celovite strategije razvoja zobozdravstva v Republiki Sloveniji.

Povezava ukrepov z glavnimi cilji resolucije

Optimizacija povezovanja z drugimi ravnmi zdravstvene dejavnosti bo pripomogla k trajnostnemu sistemu, ki bo učinkovit in odziven. Primarna raven zdravstvene dejavnosti sodeluje z vsemi generacijami na promocijskem in preventivnem področju, prav tako pa v sodelovanju z drugimi ravnmi zdravstvene dejavnosti izvaja tudi presejalne programe. Z digitalnimi orodji in UI bo dosežena integracija v sisteme drugih ravni zdravstvene dejavnosti, obenem pa se bo še naprej krepila strokovnost primarnega sektorja. Strokovno in empatično komunikacijo med zdravstvenimi delavci na primarni ravni in pacienti je treba okrepiti z namenom boljšega informiranja pacientov, zmanjšanja njihovega strahu ter učinkovitejšega usmerjanja v zdravstvenem sistemu. Hitra in dostopna obravnava na primarni ravni zdravstvene dejavnosti prav tako zmanjša število napotitev na zahtevnejše in včasih nepotrebne obravnave na višjih ravneh ter s tem zmanjša okoljske obremenitve.

4.1.2 SPECIALISTIČNA AMBULANTNA IN BOLNIŠNIČNA DEJAVNOST NA SEKUNDARNI RAVNI

Kratek opis stanja in priložnosti

Specialistične ambulantne storitve v okviru mreže javne zdravstvene službe nudijo JZZ na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti in koncesionarji. To po eni strani zagotavlja boljšo regionalno dostopnost, po drugi strani pa lahko siromaši strokovnost obravnave, saj zaposleni v specialističnih ambulantah, ki niso del bolnišnic, opravljajo samo storitve, ki ne zahtevajo bolnišničnega zdravljenja. Specialist izven bolnišnice se redkeje srečuje z zahtevnimi diagnozami, urgentnimi stanji in naprednimi postopki, zato postopno izgublja veščine njihovega reševanja. Manj sodeluje v timih, raziskavah in izobraževanju.

Bolnišnična obravnava se izvaja v splošnih in specialnih bolnišnicah, v dveh UKC in pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti s koncesijo. Vrsta in obseg storitev sta pogosto rezultat kadrovske strukture pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ne pa resničnih potreb pacientov. Slednje je posledica nesistematičnega podeljevanja programov bolnišnicam in razpisovanja koncesij. Rezultat je neenakomerna razporejenost programov in storitev ter s tem razlike v dostopnosti. Ta je slabša v nekaterih manjših krajih in na obmejnih območjih, pa tudi v dveh največjih urbanih središčih, ki nimata samostojnih splošnih bolnišnic na sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti, ampak je sekundarna dejavnost del terciarne dejavnosti in tako odvisna od obsega priliva najzahtevnejših pacientov iz vse Republike Slovenije.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 32/25; v nadaljnjem besedilu: ZZDej-N) na tem področju predvideva več sprememb, od vključevanja vseh delavcev v neprekinjeno zdravstveno varstvo do sprejema pravilnika, ki bo določal kadrovske in prostorske zahteve za izvajanje bolnišnične dejavnosti.

S ciljem zagotoviti kakovostno, varno, dostopno in strokovno podprto bolnišnično zdravljenje in specialistične storitve, ki temeljijo na sodobnih kliničnih standardih, multidisciplinarnosti in povezovanju med ravnmi zdravstvene dejavnosti, bo v letu 2026 postavljena mreža javne zdravstvene službe na sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti, ki bo upoštevala regionalno dostopnost in potrebe pacientov. V naslednjih letih se bodo zmogljivosti na terenu postopoma približevale in prilagajale postavljeni mreži.

Ukrepi

1.

Jasna opredelitev vlog splošne bolnišnice, specialne bolnišnice ali UKC in storitev, ki se opravljajo v posameznih vrstah bolnišnic,

2.

postopen prenos specialistične ambulantne zdravstvene dejavnosti iz zdravstvenih domov na bolnišnice, ki bodo del storitev opravljale v dislociranih ambulantah v manjših krajih za zagotovitev ustrezne dostopnosti,

3.

spodbujanje sodelovanja med bolnišnicami in zdravstvenimi domovi ter združevanja JZZ na posameznih področjih, tako strokovnih kot poslovnih,

4.

sodelovanje MZ in NIJZ z ZZZS pri določanju pogodbenega obsega programa JZZ,

5.

zakup zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti v skladu s potrebami pacientov,

6.

uvedba smernic napotovanja in obravnave za najpogostejše diagnoze,

7.

vzpostavitev mobilnih specialističnih timov.

Povezava ukrepov z glavnimi cilji resolucije

Z vzpostavljanjem povezav med zdravstvenimi ustanovami in jasno opredelitvijo potreb pacientov bo upravljanje sistema postalo bolj preprosto, odziv na spremembe, varnostne grožnje in izzive pa bo lahko hitrejši.

Optimizacija mreže zdravstvene dejavnosti se prepleta z glavnimi cilji resolucije. Z optimizacijo mreže se vzpostavljajo ustrezni temelji za izboljšani sistem uvajanja novih zdravstvenih tehnologij in hkrati zmanjšujejo potrebe po prevozu pacientov v oddaljene ustanove. Dvig strokovnosti in celostna obravnava bosta zmanjšala potrebno število obiskov, hkrati pa bo izkoriščenost obstoječih zmogljivosti boljša. Oboje bo prispevalo k zniževanju ogljičnega odtisa in zmanjševanju porabe energije.

4.1.3 ZDRAVSTVENA DEJAVNOST NA TERCIARNI RAVNI

Kratek opis stanja in priložnosti

Terciarna zdravstvena dejavnost je v slovenskem zdravstvenem sistemu najvišja raven zdravstvene obravnave. Gre za področja, kjer se izvajajonajzahtevnejše, specializirane in tehnološko podprte storitve. V terciarnih ustanovah potekatavisoko specializirana diagnostika in zdravljenje redkih, kompleksnih in življenjsko ogrožajočih bolezni. Opredeliti je treba ločitev izvajanja storitev na sekundarni in terciarni ravni ter primerno urediti financiranje slednje.

Pomemben del terciarne dejavnosti je znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo. Zdravstveni delavci in sodelavci so vključeni v številne nacionalne in mednarodne raziskovalne projekte. Ustanove zagotavljajo praktično izobraževanje študentom različnih fakultet in podiplomsko izobraževanje za različne poklicne skupine zdravstvenih delavcev. Sodelujejo tudi pri vzpostavljanju slovenskih nacionalnih smernic in doktrine zdravljenja.

Zagotoviti je treba terciarne ustanove z visoko usposobljenimi strokovnjaki različnih specialnosti, ki so tesno vpeti v mednarodno raziskovanje in inovacije, s prostori in opremo, ki tem strokovnjakom omogočajo prenos najsodobnejših načinov zdravljenja v Republiki Sloveniji. Smiselno je, da se te ustanove ukvarjajo z zdravljenjem najtežjih in najbolj kompleksnih pacientov ter so razbremenjene skrbi za paciente z bolj obvladljivimi kroničnimi in akutnimi boleznimi, ki se lahko obravnavajo na sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti. Terciarne ustanove morajo biti enako dosegljive vsem prebivalcem Republike Slovenije, ne glede na njihovo lokacijo.

Posebno pozornost je treba nameniti sodelovanju s fakultetami. Oblikovati je treba model, ki bo omogočal prehod strokovnjakov, raziskovalcev in študentov med kliničnimi in učnimi okolji.

Pripraviti je treba celovit načrt razvoja terciarne dejavnosti, vključno z opremo, kadri in infrastrukturo. Jasno je treba opredeliti seznam terciarnih zdravstvenih storitev in vzpostaviti sistem spremljanja stroškov teh storitev po pacientih. Vzpostaviti je treba sistem financiranja terciarne dejavnosti, saj povprečenje zaradi zahtevnosti in raznolikosti pacientov in njihovih stanj na terciarni ravni pogosto ne odraža resničnih stroškov.

Sodelovanje strokovnjakov terciarne ravni s splošnimi in specialnimi bolnišnicami prispeva k strokovnosti obravnave, zmanjša potrebe po prevozih pacientov in zmanjša potrebno število pregledov in preiskav. Sodelovanje mora potekati tako prek gostovanj terciarnih specialistov v specialnih in splošnih bolnišnicah in izpopolnjevanja sekundarnih specialistov v terciarnih ustanovah kot tudi z uporabo sodobnih informacijskih rešitev, kot so telemedicinski konzilij in e-posvet.

Ukrepi

1.

Spodbujanje povezovanja s sekundarno ravnjo,

2.

spodbujanje gostovanja strokovnjakov terciarne ravni v regijskih bolnišnicah,

3.

spodbujanje konzultacij prek telekomunikacijskih sredstev,

4.

vzpostavitev seznama terciarnih storitev,

5.

oblikovanje novega sistema financiranja terciarne dejavnosti,

6.

spodbujanje uveljavitve izsledkov nacionalnih in mednarodnih študij in raziskav,

7.

povečevanje nacionalnih in evropskih sredstev za raziskave in razvoj.

Povezava ukrepov z glavnimi cilji resolucije

Povezanost vrhunskih strokovnjakov in dobro podporno okolje omogočata uporabo najsodobnejših tehnologij za zdravljenje, pa tudi za raziskave in prenos znanj. Terciarna raven je generator znanja in kompetenc za vse ravni zdravstvenega varstva in je temelj za sodoben, inovativen in napreden zdravstveni sistem. Komunikacija za predstavitev uvajanja novih možnosti zdravljenja, novih načinov in novih zdravstvenih tehnologij omogoča informiranje širše javnosti o napredku na zdravstvenem področju.

4.1.4 SODOBNA ORGANIZACIJA SLUŽBE NMP - ODZIVNA, DOSTOPNA, POVEZANA

Kratek opis stanja in priložnosti

Sistem službe NMP je ključna komponenta zdravstvenega sistema, ki zagotavlja takojšnjo obravnavo pacientov v nujnih stanjih. V Republiki Sloveniji se NMP izvaja v urgentnih centrih bolnišnic in na primarni ravni v obliki satelitskih urgentnih centrov, ambulantah dežurnih mest, mobilnih enotah NMP in helikopterski NMP.

Kljub prizadevanjem za izboljšave sistema NMP v zadnjem desetletju se v rednem delovanju zdravstvenega sistema še vedno pojavljajo pomembni izzivi. Vzpostaviti je treba mrežo neprekinjenega zdravstvenega varstva, zagotoviti optimalno delovanje urgentnih centrov in sprejeti protokole delovanja ob njihovi preobremenjenosti, v dispečerski sistem zdravstva vključiti vse izvajalce NMP, sodobno urediti izvajanje helikopterske NMP, odpraviti kadrovsko in organizacijsko neusklajenost med posameznimi izvajalci, vzpostaviti delovanje satelitskih urgentnih centrov na vseh predvidenih lokacijah ter ob najbolj oddaljenih urediti heliporte. Zaradi neenotne digitalne podpore se podatki o obravnavi ne zbirajo primerljivo, kar otežuje nadzor kakovosti, spremljanje ključnih kazalnikov in dolgoročno načrtovanje potreb.

Izzivi na področjih kadrovske zasedbe, odzivnosti, prekrivanju delovišč, enotnosti protokolov in povezljivosti med izvajalci NMP imajo izrazit pomen tudi pri izvajanju zdravstvene dejavnosti v posebnih razmerah (naravne ali druge nesreče, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami) in zahtevajo učinkovito pripravljenost ter odzivanje na grožnje in tveganja ter koordinacijo vseh razpoložljivih zmogljivosti in drugih izvajalcev zdravstvene dejavnosti.

Vzpostaviti je treba odziven, varen, kadrovsko in tehnično ustrezno podprt sistem NMP in drugih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki bo zagotavljal enak dostop do NMP po vsej Republiki Sloveniji tudi v posebnih pogojih.

Ukrepi

1.

Vzpostavitev pravnih podlag, ki bodo celovito uredile izvajanje NMP,

2.

ustanovitev samostojnega JZZ za NMP, ki bo organiziral, koordiniral in izvajal dejavnost NMP ter združil mobilne enote NMP, dispečersko službo zdravstva in letalske operacije zdravstva ter enotni učni center za izobraževanje vseh kadrov s področja NMP in izvajalcev zdravstvene dejavnosti,

3.

zagotovitev popolne kadrovske zasedbe v ekipah NMP z ustvarjanjem stimulativnega delovnega okolja ter razvoj modelov sodelovanja, ki bodo omogočili vključevanje vseh zdravstvenih delavcev v NMP,

4.

celovita digitalizacija administrativne obravnave pacientov na vseh ravneh NMP z vzpostavitvijo integriranega informacijskega sistema, ki omogoča nemoteno izmenjavo podatkov in povezovanje dispečerske službe zdravstva, mobilnih enot NMP, urgentnih centrov, bolnišnic in primarne ravni,

5.

vzpostavitev informacijskega sistema za vpogled v zdravstvene vire, nadzor nad njimi in njihovo ustrezno upravljanje,

O predpisu

Povezave med predpisi

Področje

Eko-Lex področje

Citati

Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva v Sloveniji 2026-2035 »Z odgovornostjo in sodelovanjem do boljših izidov zdravljenja« (ReNPZV26-35)

Časovnica