TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka)

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Pritožnica v pritožbi opozarja, da z odločbo Ustavnega sodišča

Republike Slovenije, štev. U-I-10/99, z dne 28.6.2001 ni bila

razveljavljena določba 36. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS

št. 29/93 do 81/97), ki predvideva sodni postopek, če štipendist ne

pristane na sklenitev izvensodne poravnave. Navedena okoliščina pa

na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Navedena določba, ki je

procesne narave, ni bila predmet presoje ustavnega sodišča, ki se je

omejilo le na obravnavo ustavnosti določbe 35. člena cit. pravilnika,

ki je predstavljala edino materialnopravno podlago za vračilo

štipendije, predvideno s predpisom. Z razveljavitvijo te določbe je

torej odpadla edina pravna podlaga, ki je v konkretnem primeru

določala obveznost vračila štipendije v primerih, določenih v

navedenem razveljavljenem določilu, med katere spada tudi situacija

iz spornega razmerja, ko štipendist ni uspešno končal šolanja, za

katerega je prejel štipendijo. Ustavno sodišče je v cit. odločbi

povsem jasno poudarilo, da lahko le zakon vnaprej predpiše obveznost

vračila štipendije. Ker je za utemeljenost tožbenega zahtevka,

kakršen je tudi sporni, potrebna ustrezna materialnopravna podlaga,

štipenditorju uspeha v sodnem postopku ne more zagotoviti določba, ki

zgolj v procesnem pogledu predvideva sprožitev sodnega postopka, ko

štipendist ne sklene izvensodne poravnave.