TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Določilo 3. odst. 85. čl. zakona o dedovanju, ki določa, da
oporočitelj ne more določiti dediča dediču pomeni, da po uveljavitvi
citiranega zakona oporočitelj ne more določiti fideikomisarične
substitucije, ne glede na to, ali je substitucija vezana na trenutek
smrti prvega dediča ali za kakšen drug dogodek, ki se lahko pripeti
tudi za časa življenja prvega dediča.
Upoštevaje določilo 2. odst. 243. čl. v zvezi s 3. odst. 85. čl.
zakona o dedovanju se fideikomisarična substitucija odrejena v
oporoki, ki je bila sestavljena pred uveljavitvijo zakona o
dedovanju, ne more upoštevati v zapuščinskem postopku.
Določilo 4. odst. 243. čl. zakona o dedovanju, po katerem se šteje,
da odredba o fideikomisarični substituciji v oporoki ne obstaja,
velja retroaktivno ne le za nerazdeljeno zapuščino, temveč tudi za
odnose, ki so skladno s prejšnjimi pravnimi pravili nastali zaradi
fideikomisarične substitucije. Z uveljavitvijo zakona o dedovanju
preneha fideikomisarična substitucija, ki je dotlej veljala. Po 242.
čl. zakona o dedovanju se ne more odločiti, da je dedovanje
kasnejšega dediča dokončno urejeno zgolj za to, ker je pred
uveljavitvijo tega zakona zapuščinski postopek po zapustniku, od
katerega izvirajo njegove pravice, končan s pravnomočnim sklepom o
dedovanju oziroma je nastopil dogodek, ki ga je oporočitelj označil
kot trenutek substitucije.
ORIGINAL:
Odredba čl. 85. st. 3. zakona o nasledjivanju da zaveštalac ne može
odrediti naslednika svom nasledniku znači da posle objavljivanja tog
zakona zaveštalac ne može narediti fideikomisarnu supstituciju bez
obzira da li je tom naredbom supstitucija vezana na momenat smrti
prvog naslednika ili je vezana za neki drugi dogadjaj koji može
nastati i za života prvog naslednika.
S obzirom na odredbu st. 2. čl. 243. u vezi odredbe st. 3. čl. 85.
zakona o nasledjivanju, ne može se u postupku raspravljanja
zaostavštine uvažiti naredba kojom zaveštalac odredjuje naslednika
svom nasledniku u testamentu napravljenom pre objavljivanja tog
zakona.
Propis st. 4. čl. 243. zakona o nasledjivanju, prema kome se smatra
da ne postoji odredba u testamentu napravljena pre stupanja na snagu
zakona kojom zaveštalac odredjuje naslednika svom nasledniku, veži
retroaktivno ne samo za neraspravljenu zaostavštinu ostavioca koji je
takvu naredbu u testamentu uučinio, nego i za odnose koji su u skladu
sa ranijim pravnim pravilima nastali snagom fideikomisarne
supstitucije. Danom stupanja na snagu tog zakona prestaje
fideikomisarna supstitucija koja je postojala do tog vremena. Sa
stanovišta čl. 242. zakona o nasledjivanju ne može se suditi da je
nasledje potonjeg naslednika (fideikomisara) konačno uredjeno samim
tim što je pre stupanja na snagu tog zakona pravosnažno raspravljena
zaostavština ostavioca od koga on izvodi svoje pravo, ni samim tim
što je bio nastupio dogadjaj koji je zaveštalac označio kao momenat
supstitucije.