1. Ta konvencija se uporablja pri pravnih predpisih, ki se nanašajo
v Italiji na:
a)
splošno obvezno zavarovanje za primer invalidnosti, starosti ter za preživele družinske člane zaposlenih delavcev kakor tudi za posebne dejavnosti samostojnih delavcev;
b)
zavarovanje za primer bolezni, vključno s tuberkulozo, in za materinstvo;
c)
zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni;
d)
zavarovanje za primer neprostovoljne brezposelnosti;
e)
družinske dodatke;
f)
posebne nadomestne sisteme zavarovanja, določene za nekatere kategorije delavcev, če se nanašajo na dajatve in storitve ali tveganja, ki jih zajemajo pravni predpisi pod prej navedenimi črkami;
v Sloveniji na:
a)
zdravstveno zavarovanje;
b)
pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
c)
otroške dodatke in varstvo materinstva;
d)
zavarovanje za primer brezposelnosti.
2. Ta konvencija se bo uporabljala tudi pri pravnih predpisih, ki bodo sprejeti kot dopolnila ali spremembe k pravnim predpisom iz prejšnjega odstavka.
3. Ta konvencija se bo uporabljala tudi pri pravnih predpisih ene od držav pogodbenic, ki bodo razširili obstoječe vrste zavarovanja na nove kategorije delavcev ali bodo uvedli nove sisteme socialne varnosti, razen če vlada druge države pogodbenice predloži vladi prve države svoj ugovor v treh mesecih od dne uradnega obvestila o takšnih pravnih predpisih.
4. Ta konvencija se ne uporablja pri italijanskih pravnih predpisih, ki se nanašajo na socialno pokojnino in na druge dajatve, ki niso odmerjene na podlagi prispevkov in so izplačane iz javnih skladov, kot tudi ne v primeru povečanj do minimalne pokojnine, razen v primeru iz 21. člena.