1. Dajatve za poklicne bolezni, ki izhajajo iz pravnih predpisov obeh držav pogodbenic, je dolžan izplačati nosilec tiste države, na katere ozemlju je delavec nazadnje opravljal delo, ki po svoji naravi pomeni posebno tveganje za nastanek poklicnih bolezni. Določba 11. člena te konvencije za te dajatve ne velja.
2. Če delavec, ki mu je bila v eni od držav pogodbenic dodeljena dajatev za poklicno bolezen, zahteva dodatne dajatve za isto bolezen v drugi državi pogodbenici, ostaja za njihovo dodelitev pristojen zavarovalni zavod prve države pogodbenice. Če pa je bil omenjeni delavec kasneje zaposlen v drugi državi na delovnem mestu, ki pomeni isto tveganje, za katero je pridobil prvo dajatev, gredo dodatne dajatve v breme zavarovalnega zavoda slednje države.