26. člen
Pomoč pri pobiranju davkov
1.
Državi pogodbenici si pomagata pri pobiranju davčnih terjatev. Taka pomoč ni omejena s 1. in 2. členom. Pristojna organa držav pogodbenic lahko s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena.
2.
Izraz «davčna terjatev», kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dolgovani znesek v zvezi z davki vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot, osrednjih ali lokalnih oblasti, če tako obdavčevanje ni v nasprotju s to konvencijo ali katerim koli drugim dokumentom, ki sta ga podpisali državi pogodbenici, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški pobiranja ali zavarovanja v zvezi s tem zneskom.
3.
Kadar je davčno terjatev države pogodbenice mogoče uveljaviti po zakonodaji te države pogodbenice, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države pogodbenice pobiranja ne more preprečiti, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države pogodbenice sprejme za namene pobiranja pristojni organ druge države pogodbenice. To davčno terjatev pobere ta druga država pogodbenica v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri uveljavljanju in pobiranju njenih davkov, kakor da bi šlo za davčno terjatev te druge države pogodbenice.
4.
Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država pogodbenica po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev njenega pobiranja, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države pogodbenice sprejme zaradi izvedbe ukrepov zavarovanja pristojni organ druge države pogodbenice. Ta druga država pogodbenica izvede ukrepe zavarovanja te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kakor če bi bila to njena davčna terjatev, tudi, če med izvajanjem teh ukrepov te davčne terjatve ni mogoče uveljaviti v prvi omenjeni državi pogodbenici ali če ima dolžnik pravico pobiranje preprečiti.
5.
Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka v državi pogodbenici za terjatev, ki jo je ta država pogodbenica sprejela za namene tretjega in četrtega odstavka, ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporabljajo za davčno terjatev po zakonodaji te države pogodbenice samo zaradi njene značilnosti. Poleg tega davčna terjatev, ki jo je sprejela država pogodbenica za namene tretjega in četrtega odstavka, v tej državi pogodbenici ne bo prednostno obravnavana po zakonodaji druge države pogodbenice.
6.
Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice ne bo predmet postopkov pred sodišči ali upravnimi organi druge države pogodbenice.
7.
Če kadar koli po zaprosilu države pogodbenice v skladu s tretjim in četrtim odstavkom ter preden druga država pogodbenica pobere in nakaže davčno terjatev prvi omenjeni državi pogodbenici, ta davčna terjatev ni več:
a)
davčna terjatev prve omenjene države pogodbenice pri zaprosilu po tretjem odstavku, ki jo je mogoče uveljaviti po njeni zakonodaji in dolžnik po zakonodaji te države pogodbenice pobiranja takrat ne more preprečiti, ali
b)
davčna terjatev prve omenjene države pogodbenice pri zaprosilu po četrtem odstavku, za katero ta država pogodbenica po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev njenega pobiranja,
pristojni organ prve omenjene države pogodbenice o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države pogodbenice in glede na izbiro druge države pogodbenice prva omenjena država pogodbenica začasno ali trajno umakne svoje zaprosilo.
8.
V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da:
a)
izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;
b)
izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom;
c)
zagotovi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za pobiranje ali zavarovanje, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali upravni praksi, odvisno od primera;
d)
zagotovi pomoč, kadar je upravno breme te države pogodbenice nedvomno nesorazmerno s koristjo, ki bi jo imela druga država pogodbenica.