Za čas, ko delavec brez svoje krivde ne more delati, se šteje čas:
-
elementarnih nesreč,
-
okvar na strojnih napravah,
-
prekinitev dobave električne energije, tehnološke pare in vode,
-
ovir v dobavi materiala,
-
izpada delovnih ur zaradi organizirane stavke, v kateri sodeluje najmanj tretjina zaposlenih delavcev podjetja, in ko se ure tega izpada ne morejo nadomestiti z delom,
-
drugih primerov višje sile oziroma primerov, ko delavec ne dela brez lastne krivde.
Če delavec v času iz predhodnega odstavka ni delal in ni bilo mogoče s prerazporeditvijo izpadlega delovnega časa nadomestiti ali delavca razporediti na druga dela in naloge, mu za čas, ko ni delal, pripada nadomestilo v višini 80% njegovega osnovnega osebnega dohodka za poln delovni čas tekočega meseca, povečanega za dodatek za delovno dobo.
V primeru, da izpadlega delovnega časa ni možno nadomestiti na način iz predhodnega odstavka, se za takšne namene praviloma lahko izkoristi do 10 dni rednega letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, o čemer odloča sam delavec.