Osnovne oblike varstva državljanov na začasnem delu v tujini po tem zakonu so:
1)
zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje državljanov ter zdravstveno varstvo njihovih družinskih članov;
2)
otroški dodatek in druge socialne dajatve;
3)
varstvo pri delu;
4)
nastanitev in prehrana;
5)
pridobitev dovoljenja za delo in bivanje v državi, v kateri se bodo zaposlili;
6)
varstvo v postopku pred sodišči in upravnimi organi v državi, v kateri so zaposleni;
7)
transfer prihrankov od osebnih zaslužkov in drugih denarnih prejemkov iz dela in socialnih dajatev;
8)
obveščanje o življenjskih razmerah in delovnih pogojih v državi, v kateri se bodo zaposlili, ter o pravicah iz dela in po delu;
9)
izobraževanje državljanov in njihovih družinskih članov;
10)
ustvarjanje pogojev za predšolsko vzgojo otrok ter vzgojo in izobraževanje otrok in mladine iz materinega jezika in na področju kulture narodov in narodnosti Jugoslavije v materinem jeziku;
11)
ustvarjanje pogojev za organiziranje samozaščite pri uveljavljanju pravic iz dela v državi, v kateri so zaposleni, za družabno, kulturno-zabavno in športno življenje, za vzdrževanje stikov z domovino, za negovanje nacionalne kulture ter za obveščanje o dogodkih v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in v svetu;
12)
zavarovanje v primeru začasne brezposelnosti državljanov, zaposlenih pri tujih delodajalcih.
Varstvo iz prvega odstavka tega člena se zagotavlja z mednarodno pogodbo ali pogodbo o poslovnem sodelovanju in z drugo pogodbo oziroma z zakonom ali samoupravnim splošnim aktom.
Državljani se ne smejo pošiljati na začasno delo v tujino in se zanje ne sme posredovati pri zaposlovanju v tujini, če ni zagotovljeno varstvo iz točk 1) do 8) in iz 12. točke prvega odstavka tega člena.
Varstvo iz točk 9) do 11) prvega odstavka tega člena in druge oblike varstva se zagotavljajo v skladu s pogoji, potrebami in možnostmi.