Osnovne oblike varstva državljanov na začasnem delu v tujini po tem zakonu so:
Varstvo iz prvega odstavka tega člena se zagotavlja z mednarodno pogodbo ali pogodbo o poslovnem sodelovanju in z drugo pogodbo oziroma z zakonom ali samoupravnim splošnim aktom.
Državljani se ne smejo pošiljati na začasno delo v tujino in se zanje ne sme posredovati pri zaposlovanju v tujini, če ni zagotovljeno varstvo iz točk 1) do 8) in iz 12. točke prvega odstavka tega člena.
Varstvo iz točk 9) do 11) prvega odstavka tega člena in druge oblike varstva se zagotavljajo v skladu s pogoji, potrebami in možnostmi.