Delavci, ki jih pošlje organizacija združenega dela na začasno delo v tujino na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 13. člena tega zakona, imajo enake pravice, obveznosti in odgovornosti kot delavci te organizacije v državi.
Način uresničevanja pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev iz prvega odstavka tega člena, primeri, ko lahko delavec iz opravičenih razlogov zavrne napotitev na začasno delo v tujino, kot tudi izbira, razporejanje, trajanje dela v tujini, nadomeščanje in razporejanje teh delavcev po vrnitvi v državo, se urejajo s samoupravnimi splošnimi akti.
Med delom v tujini se zagotovijo delavcu pogoji, ki mu omogočajo, da ustvari na podlagi rezultatov dela organizacije združenega dela in svojega delovnega prispevka ustrezen osebni dohodek glede na čisti zaslužek, ki ga imajo ustrezni delavci - državljani države, v kateri se izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela, oziroma v višini osebnega dohodka, ki ga določa samoupravni splošni akt, če je to za delavca ugodneje.
Osebni dohodek, ki ima značaj zajamčenega osebnega dohodka v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, se delavcem iz prvega odstavka tega člena določi med začasnim delom v tujini s samoupravnim splošnim aktom organizacije združenega dela v skladu s samoupravnim sporazumom, ki ga sklenejo organizacije združenega dela, ki izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela v določenih tujih državah.
Razporeditev delovnega časa delavcev, poslanih na začasno delo v tujino, se sme v skladu s pogoji, določenimi s samoupravnim splošnim aktom, prilagoditi delovnemu času v državi, v kateri se izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela; pri tem v okviru tako razporejenega delovnega časa skupen delovni čas delavca v enem letu v povprečju ne sme biti daljši od 42 ur na teden.