TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1, ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe.

V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju prve nasprotne udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča.

Nepremičnine so bile, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.