TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD).

Namen instituta je ohraniti zapuščino in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino. Nikakor pa ne skrb za morebitne terjatve ali zahtevke upnikov oz. tretjih oseb do zapuščine.

Med 'druge osebe' sodijo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Na primer osebe, ki zahtevajo izločitev v korist potomcev, upravitelj in skrbnik zapuščine, izvršitelj oporoke ali upniki, ki so skladno s 143. členom ZD zahtevali ločitev zapuščine od dedičevega premoženja (ločitveni upniki). Takega zahtevka pritožnik ne uveljavlja. Sodna praksa je tudi jasna, da upniki, ki ločitve ne zahtevajo, niso udeleženci zapuščinskega postopka.