(1)
Zavarovalna doba, dosežena z obveznim zavarovanjem po pravnih predpisih ene države podpisnice, se upošteva pri zahtevi za nadomestilo za primer brezposelnosti po pravnih predpisih druge države podpisnice, kolikor je bil brezposelni v državi podpisnici, v kateri uveljavlja zahtevek za takšno nadomestilo, v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo prošnje za takšno nadomestilo zaposlen in obvezno zavarovan za primer brezposelnosti najmanj 13 tednov in če pri tem niso bili kršeni predpisi o zaposlovanju tujcev – delojemalcev.
(2)
Pogoj minimalne zaposlitvene dobe trinajstih tednov, kot je zapisan v prvem odstavku, ne velja za brezposelne, ki so se nameravali zaposliti za daljši čas, vendar je bila njihova zaposlitev brez njihove krivde končana prej kot v trinajstih tednih.