(1)
Če oseba, ki je dopolnila zavarovalno dobo po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, ali njeni družinski člani vložijo zahtevo za dajatve, se pravica do le-teh ugotavlja na naslednji način:
a)
Nosilec vsake države podpisnice mora ugotoviti po zanj veljavnih predpisih, ali s seštetjem zavarovalne dobe, kot je določeno v 19. členu, ta oseba izpolnjuje pogoje za zagotovitev dajatve po teh predpisih.
b)
Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v pošte v, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga morali izplačevati, če bi moral vso zavarovalno dobo, ki velja po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, upoštevati izključno po zanj veljavnih pravnih predpisih, če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretičen znesek.
c)
Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe, ki jo mora upoštevati po zanj veljavnih predpisih in celotne zavarovalne dobe, ki se jo upošteva po pravnih predpisih obeh držav podpisnic.
d)
Pri izvajanju določb iz točk b) in c) se zavarovalne dobe, ki se pokrivajo, upošteva tako, kot če se ne bi pokrivale.
e)
Če obstaja po pravnih predpisih ene države podpisnice pravica do dajatve tudi ne glede na 19. člen, mora nosilec te države podpisnice zagotoviti ustrezno dajatev le na osnovi zavarovalne dobe, ki jo mora upoštevati po zanj veljavnih pravnih predpisih.
(2)
Če zavarovalna doba za izračun dajatve, ki jo je treba upoštevati po pravnih predpisih ene države podpisnice, ne znaša skupno dvanajst mesecev, se po teh pravnih predpisih dajatve ne zagotovi. To ne velja, če po teh pravnih predpisih obstaja pravica do dajatev samo na osnovi te zavarovalne dobe.
(3)
Zavarovalno dobo po 1. stavku drugega odstavka mora nosilec v drugi državi podpisnici pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve in njene višine upoštevati tako, kot če bi bila ta zavarovalna doba dopolnjena po zanj veljavnih pravnih predpisih.